Ferdinand Maksimilijan Joseph Maria se je rodil kot drugi sin nadvojvodu Francu Karlu (mlajšemu sinu svetega rimskega cesarja Franca II.) in Zofiji Bavarski v palači Schönbrunn na Dunaju.

Otroštvo in mladost

Kot članu Habsburške monarhije mu je bila zagotovljena odlična izobrazba, ki pa je bila tudi zelo zahtevna in naporna, saj se je pri sedmih učil in izobraževal 32 ur, deset let pozneje pa je imel že 55 učnih ur na teden. Poleg drugih stvari (zgodovina, geografija, matematika ...) se je učil jezike: angleščino, madžarščino, slovaščino, francoščino, italijanščino ter španščino. Bil je simpatičen in šarmanten deček, ki so ga imeli vsi radi. Pri 18 letih se je pridružil mornarici ter se šolal za kapitana, leta 1954 pa je postal vrhovni mornariški poveljnik avstrijske mornarice. Rad je imel morje ter je veliko potoval. Obiskal je Grčijo, Španijo, Jeruzalem, Italijo, Turčijo, Portugalsko in Brazilijo.

Poroka

S 27 leti se je poročil s svojo nečakinjo v drugem kolenu, belgijsko princeso Charlotto. Sprva sta živela v Milanu, kjer je bil od leta 1857 podkralj kraljestva Lombardija-Benetke. Po dveh letih ga je njegov brat cesar Franc Jožef zamenjal zaradi preveč liberalnih nazorov in omahljivosti. Z ženo sta se preselila v Tržaški zaliv, kjer je začel graditi grad Miramar, v katerem sta pozneje živela. Čeprav sta si zelo želela potomcev, jih nista dobila nikoli. Maksimiljan je kupil Lokrum, otok pri Dubrovniku, kamor sta z ženo odhajala na oddih.

Mehika

Že leta 1859 so španski monarhi povabili Maksimilijana, naj zasede cesarski prestol v Mehiki, vendar jih je najprej zavrnil. Na prigovarjanje preostale evropske aristokracije, predvsem Napoleona III., se je leta 1864 premislil in skupaj z ženo in 6.000-glavo naborniško vojsko odšel v Mehiko. Kmalu po prihodu se je zavedel, da je bil plebiscit med ljudstvom izveden nasilno, pod francoskimi bajoneti. Večina domačinov prišleka še pogledala ni, saj so veliko bolj simpatizirali z uporniki, ki jih je vodil Benito Juárez.

Maksimilijan je uvedel določene liberalne reforme (zemljiška reforma, razglasitev verske svobode in razširitev volilne pravice), s tem pa se je samo zameril svojim konservativnim privržencem. Načrtoval je tudi svoje kronanje, vendar zaradi nemirov in bojev v državi tega nikoli ni bilo. Položaj se je do leta 1867 zelo poslabšal zaradi propada evropske intervencije, slabega gospodarskega stanja in notranjih nesporazumov, pa tudi zaradi intervencije ZDA, ki je nasprotovala vmešavanju evropskih držav na ameriškem kontinentu. Uporniške sile so dokončno premagale mehiško cesarsko vojsko pri Queretaru 15. maja 1867.

Smrt

Maksimilijan je že prej poslal ženo v Evropo, sam pa ni nameraval pobegniti kot strahopetec, zato je bil s svojima generaloma zajet. Pred vojaškim sodiščem so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo (usmrčen je bil 19. junija 1867), saj so hoteli poslati jasno sporočilo Evropi – BREZ VAŠEGA VMEŠAVANJA. Za njegovo pomilostitev se je zavzela vsa evropska aristokracija pa tudi znani književnik Victor Hugo in italijanski revolucionar Giuseppe Garibaldi, a vse zaman. Žena Charlotte je po njegovi smrti doživela živčni zlom, od katerega si ni nikoli opomogla ter živela v izolaciji. Na zahtevo cesarja Franje Jožefa so telo njegovega brata leta 1868 vrnili v Evropo ter je pokopan v družinski grobnici na Dunaju.

Meksikajnarji

Meksikajnarji je naziv za prostovoljce v vojski mehiškega cesarja Maksimilijana. Med približno 6 tisoč naborniki je bilo tudi več kot 400 Slovencev. Zbirališče Meksikajnarjev je bilo v Ljubljani, med Cukrarno in pozneje zgrajeno stavbo Meksika, ki je ime dobila prav po njih. Dogovorjeno je bilo, da bodo prostovoljci služili šest let in za to dobivali plačo, tistim, ki bi po tem ostali v Mehiki, pa je bilo obljubljeno 12 do 28 oralov zemlje. Od vseh prostovoljcev za vojno v Mehiki se jih je aprila 1867 vrnilo samo 1511, Slovencev manj kot 200. Večinoma so pomrli v bojih, nekaj pa jih je tudi ostalo v Mehiki. Ob njihovi vrnitvi je Janez Bleiweis v časopisu Novice vzkliknil: "Al kakšni so ti reveži!"

stavba meksikanarji

Narodna pesem v spomin na meksikajnarje

Mi smo fajn ljudje

meksikajnarji

hočmo se vojskovat

tam u Meksiki.

Cesar Maksimiljan,

on edini je zbran,

za cesarja

v Meksiko poslan.

Tam je čisto drug svet,

hoče nas imet.

Bog daj dolgo nam

na svet živet!

Zanimivosti

• Slovenci smo se v Mehiki prvič in zadnjič v zgodovini, resda le za kratek čas med letoma 1864 in 1867, vpisali med tako imenovane velike nacije, ki se lahko 'pohvalijo', da so napadale druge. Bili smo del okupatorske, agresorske vojske.

• Meksikajnarji je tudi stripovska epska serija v petih izvodih, ki sta ga naredila Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec. V izjemnem stripu, ki ima še največ elementov vesterna, lahko spremljamo vzporedno zgodbo cesarja Maksimiljana in Slovenca Antona Brusa, nabornika v cesarski vojski. Zaradi obsežnosti, več kot 330 barvnih strani in ogromno raziskovalnega dela, je projekt nastajal deset let.

• Miramar pri Trstu so gradili med letoma 1856 in 1860. Ima ohranjeno vse pohištvo in osnovno podobo v pritličju ter si ga je mogoče ogledati tudi od znotraj. Več na http://www.castello-miramare.it/

• Slikar Edouard Manet je leta 1869 naslikal sliko Streljanje cesarja Maksimilijana I., ki je danes v muzeju v Mannheimu, skladatelj Franz Liszt pa je komponiral pogrebni marš Années de Pelerinage (1883).

Liza - 25/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.