Márquez se je rodil v mestu Aracata v severni Kolumbiji kot prvi izmed desetih otrok Gabriela Eligia Garcíe in Luise Santiage Márquez.

Otroštvo

Starša sta se kmalu po njegovem rojstvu preselila v drugo mesto zaradi očetove službe. Malega Gabita sta pustila v pri starih starših, kjer je živel do osmega leta. Njegov dedek, ki je bil liberalni človek, vojni veteran – polkovnik in častni meščan, mu je pripovedoval zgodbe iz svojega življenja in bil poln moralnih naukov. Babica je bila zelo vraževerna, verjela je v duhove in druga nadnaravna bitja ter bila polna fantazijskih zgodb. Že v zgodnjem otroštvu je pokazal talent tudi za slikanje in petje.

Šolanje

Po dedkovi smrti se je preselil k staršema v mesto Sucre in začel obiskovati šolo. Bil je sramežljiv, a zelo inteligenten, tako da je dobil štipendijo na cerkveni srednji šoli. Na nagovarjanje staršev se je po srednji šoli vpisal na pravo. Predavanja ga niso posebej zanimala, začela pa ga je mikati književnost.

Še posebej ga je navdušil Kafka s svojim fantazijskim romanom Preobrazba, saj do takrat ni vedel, da se lahko piše tudi na takšen način. Pustil je univerzo in se včlanil v književni klub ter živel precej bedno in skromno boemsko življenje. Veliko je bral in potoval po Kolumbiji, občasno pa v časopisih objavljal zgodbe in kolumne. Leta 1954, star 27 let, se je zaposlil kot novinar v Bogoti.

Pisateljevanje in novinarstvo

Pisal je filmske kritike, kolumne in reportaže. Zaradi reportaže, ki je pozneje (leta 1970) izšla v knjižni obliki z naslovom Pripoved brodolomca, je moral zapustiti lastno državo, saj je postal ´nezaželena oseba´. Zgodba je bila v nasprotju z uradno različico poročila diktatorske vlade, ki ga je začela preganjati.

Nekaj let je potoval po Evropi (po vzhodnem in zahodnem bloku), Venezueli, Kubi, ZDA ter delal kot dopisnik in poročevalec. Leta 1959 se je nastanil v Ciudadu de Méxicu. Leta 1961 je napisal prvo uspešnico: Polkovnik nima nikomur pisati. Poleg pisateljevanja in novinarstva se je ukvarjal še s pisanjem scenarijev. Leta 1967 je napisal svoj najbolj znani roman Sto let samote, ki je bil takojšna uspešnica, Marquez pa se je zaradi miru preselil v Barcelono. Leta 1981 se je vrnil v rodno Kolumbijo, vendar se je naslednje leto ponovno vrnil v Ciudad de México, kjer je živel največ časa.

Politika

Marquez je denarno pomagal različnim organizacijam (venezuelskemu Gibanju za socializem, Komiteju solidarnosti s političnimi zaporniki). Bil je zagovornik vračila Panamskega prekopa Panami, podpiral je revolucionarne Sandiniste v Nikaragvi. Pet let (1975–1980) je izdajal revijo Alternativa, ki je podpirala socializem. Znan je bil tudi po svojem prijateljstvu s Fidelom Castrom. V preteklosti, še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih, je že večkrat izrazil simpatije z nekaterimi revolucionarnimi skupinami Latinske Amerike. Kritičen je bil tudi do političnega stanja v Kolumbiji. Zaradi svojih 'komunističnih' stališč je imel nekaj let prepoved vstopa v ZDA (do leta 1971).

Družina

Pri devetnajstih je kot študent spoznal takrat 13-letno bodočo soprogo Mercedes, ki mu je obljubila, da se bo poročila z njim po končanem šolanju. Poročila sta se 14 let kasneje ter imela dva sinova, Rodriga in Gonzala. Rodrigo je danes uspešen televizijski in filmski režiser, Gonzalo pa priznan grafični oblikovalec in umetnik.

Stara leta

Leta 1999 so mu odkrili limfnega raka, kar ga je spodbudilo k pisanju spominov. Leta 2004 je objavil še svoj zadnji roman Žalostne kurbe mojega življenja. Leta 2012 je njegov brat sporočil, da Marquez zaradi starostne demence ne piše več. Umrl je v 87. letu starosti zaradi pljučnice (april 2014) v Ciudadu de Mexicu, kjer je tudi pokopan.

Dela, prevedena v slovenščino:

  • Sto let samote, 1971, prevedla A. Bole-Vrabec;
  • Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, 1979, prevedla N. Kovič;
  • Patriarhova jesen, 1980, prevedla A. Bole-Vrabec;
  • Kronika napovedane smrti; Huda ura; Odvrženi, 1982, prevedla N. Kovič;
  • Oči modrega psa, 1982, prevedla A. Bole-Vrabec;
  • Kratka proza, 1983, prevedla N. Kovič in J. Moder;
  • Pripoved brodolomca, 1983, prevedel J. Moder;
  • Ljubezen v času kolere, 1987, prevedla N. Kovič;
  • General v svojem blodnjaku, 1993, prevedla N. Kovič;
  • O ljubezni in drugih demonih, 1996, prevedla V. Velkovrh Bukilica;
  • Poročilo o ugrabitvi, 1998, prevedla V. Velkovrh Bukilica;
  • Žalostne kurbe mojega življenja, 2006, prevedla V. Rot;
  • Živim, da pripovedujem, 2007, prevedla A. Bole Vrabec.
Lisa - 9/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 9/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.