Federico Fellini, 20. januar 1920–31. oktober 1993.

Federico Fellini se je rodil v družini srednjega razreda (oče je bil trgovski potnik) v letoviškem mestu Rimini, ki leži ob Jadranskem morju. Imel je mlajšega brata Ricarda, ki je postal režiser dokumentarcev za televizijo RAI, in sestro Mario Maddaleno. Del otroštva je preživel tudi pri dedku in babici v vasi Gambettole v okolici Riminija.

Karikatura

V osnovni šoli je v prostem času rad risal, sodeloval pri lutkovnih predstavah in prebiral priljubljeno revijo Il corriere dei piccoli, v kateri je lahko prebiral tradicionalne ameriške stripe. Čeprav doma niso podpirali fašizma, se je moral za časa Mussolinija z bratom obvezno včlaniti med Avanguardiste, fašistično mladinsko skupino. V srednji šoli je skupaj s prijateljem odprl prodajalno portretov v Riminiju, želel pa si je postati karikaturist. Po zaključeni srednji šoli se je preselil v Rim, kjer se je vpisal na pravo, vendar predavanj sploh ni obiskoval.

Pisanje

S časoma je v Rimu dobil službo v zelo vplivni humorni reviji Marc'Aurelio, kjer je pisal kolumne. Med letoma 1939 in 1942 je bil stalno zaposlen ter v tem času spoznal veliko pisateljev in scenaristov, kar mu je odprlo pot v kinematografijo. Začel je pisati radijske skeče in scenarije za filme ter tudi kot pomočnik sodeloval pri snemanju filmov ter se učil obrti. Leta 1942 je spoznal svojo muzo, igralko Giulietto Masino, s katero se je po padcu fašizma leta 1943 poročil. Na žalost z otroki nista imela sreče, kar je oba zelo zaznamovalo, prvič je po padcu po stopnicah noseča Giulietta splavila, drugi otrok (sin) pa je umrl mesec dni po rojstvu. Leta 1944 je pomagal pri pisanju scenarija Robertu Rosselliniju za danes kultni film Rim, odprto mesto (1945) ter se spoznal z neorealizmom, ki je zaznamoval italijansko filmsko sceno v 50. letih. V drugi polovici 40. let je z Rossellinijem kot koscenarist sodeloval še pri dveh filmih (Paise in L'Amore).

Film

Leta 1950 je Fellini skupaj z Albertom Lattuado spisal scenarij in režiral komedijo o potujočih zabavljačih Luci del varietà, ki pa ni bil uspešen ter Felliniju prinesel dolgove, ki jih je odplačeval še vrsto let. Njegov prvi samostojni film Beli šejk (1952) je bil pri kritikih prav tako negativno ocenjen. Leta 1953 je film I Vitelloni prejel naklonjene kritike in bil pozitivno sprejet v javnosti. Nagrajen je bil tudi s srebrnim levom na festivalu v Benetkah. Mednarodno slavo in pozornost je dosegel s filmom La Strada (1956), ki mu je tudi prinesel oskarja za tujejezični film. V svoji 50-letni karieri je posnel 27 filmov in napisal 53 scenarijev. Nominiran je bil za 12 oskarjev (osemkrat za najboljši scenarij), režiral pa je štiri, ki so ga osvojili za najboljši tujejezični film; La Strada, Le notti di Cabiria (1957), 8 1/2 (1963), Amarcord (1973). Leta 1993 je dobil še častnega oskarja za življenjsko delo.

La Dolce Vita (Sladko življenje)

Na začetku kariere je snemal socialno kritične neorealistične filme, pozneje pa je v filme vključeval osebno perspektivo, polno avtobiografskih in psihoanalitičnih vložkov, ki jo je predstavljal z nadrealistično filmsko govorico. Njegov najbolj slaven film je prav gotovo La Dolce Vita (1961, Sladko življenje), ki govori o petičnih prebivalcih Rima in o njihovem temačnem ter razvratnem slogu življenja. Tesno mu sledi Amarcord, napol avtobiografska brezsramna komedija o staranju za časa fašizma. V 80. letih je imel tudi razstavo svojih risb, saj je večina njegovih filmov nastajala na podlagi risb likov, kostumov in modelov.

Navduševal se je tudi nad delom Carlosa Castanede, perujsko-ameriškega pisatelja, ki je pisal o mitičnih skrivnostih indijanskega azteškega šamana po imenu Don Juan Matus. Aktiven je ostal praktično do svoje smrti. Delal je tudi televizijske dokumentarne filme. Umrl je pri 73 letih za posledicami kapi v Rimu, le dan po 50. obletnici poroke. Spominske slovesnosti v Rimu se je udeležilo kar 70 tisoč ljudi. Skupaj s sinom in ženo, ki je umrla pol leta pozneje, je pokopan v bronastem grobu na pokopališču v Riminiju.

Zanimivosti

• Poleg žene Giuliette Masino je v njegovih filmih največkrat igral sloviti Marcello Mastroianni.
• Najbolj prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ko je združeval domišljijo (sanje) in baročne podobe z realnostjo. 
• V Riminiju so po svojem slavnem krajanu poimenovali letališče.
• Fellini je napolnil dva debela zvezka z liki in podobami iz sanj (Knjiga sanj), ki jih je popisal in narisal na pobudo psihoanalitika Ernsta Bernhardta, učenca Carla Gustava Junga. Bernhardt mu je pomagal pri hudi klinični depresiji.
• Nino Rota (1911–1979) velja za Fellinijevega genialnega 'hišnega' skladatelja. Danes ga najbolj poznamo po melodiji, ki jo je napisal za nepozabno trilogijo Boter Francisa Forda Coppole.
• Paparazzo – zaslužen je tudi za vzdevek fotografa, ki na skrivaj spremlja slavne osebe, saj se je tako pisal nadležni fotoreporter v filmu Sladko življenje.
• Italijanski režiserji so zelo zaznamovali svetovno filmsko industrijo, najbolj slavni poleg Fellinija so še: Roberto Rossellini, Vittorio De Sica, Bernardo Bertolucci, Michelangelo Antonioni, Sergio Leone, Ettore Scola …
• Slavni ameriški režiserji italijanskih korenin, ki so zaznamovali Hollywood: Frank Capra, Francis Ford Coppola, Brian De Palma, Abel Ferrara, Martin Scorsese, Quentin Tarantino, Robert Zemeckis …
• Njegovi vzorniki so bili: Luis Bunuel, Charlie Chaplin, Sergej Eisenstein, Buster Keaton, Laurel in Hardy, bratje Marx in Roberto Rossellini.
• Med drugim je bil vzornik tudi režiserjem, kot so: David Lynch, Tim Burton, Pedro Almodóvar, Terry Gilliam,  Emir Kusturica …
• V današnjih časih je eden izmed njegovih naslednikov prav gotovo Neapeljčan Paolo Sorrentino, ki je leta 2014 za izjemen film La grande bellezza (na neki način remake Sladkega življenja) prejel oskarja za tujejezični film.

Fotografije: Profimedia

Liza - 04/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 04/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.