Cona prijateljstva je eden bolj fascinantnih pojavov v svetu spoznavanja potencialnih romantičnih partnerjev, ker se sliši kot simpatičen razlog, zakaj on in ona nenadoma ne moreta več postati kaj več kot le prijatelja. 

Ujela sta se v cono prijateljstva. Serija Prijatelji je s tem fenomenom ustvarila deset let dolgo zgodbo o Rossu in Rachel, da danes lahko moški 'prijateljstvo' vidimo kot nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi v iskanju naslednje seksualne osvojitve.

Problem 1: Cona prijateljstva

Cona prijateljstva se začne v trenutku, ko nekdo v nastajajočem paru – po hollywoodskih standardih je to običajno ona – izgovori naslednje: “Nočem uničiti najinega prijateljstva.” Kar je verjetno najbolj prijazen način, kako nekomu poveš, da ga ne želiš videti golega. In moški smo se naučili, da v iskanju potencialnih partneric za kaj več kot le klepetanje ob kavi nikoli ne želimo slišati teh besed. Nočemo se ujeti v cono prijateljstva. Ker iz cone prijateljstva bojda ni izhoda, ne glede na to, kaj se je z Rossom in Rachel zgodilo v zadnji sezoni. Pri tem pa seveda pozabljamo, da smo za vsakič, ko se nehote znajdemo v coni prijateljstva, krivi sami.

Namreč – da se z žensko, ki jo obravnavamo kot potencialno partnerico, znajdemo v coni prijateljstva, pomeni le, da v celotnem postopku grajenja odnosa nismo bili iskreni. Če se družimo z neko osebo v upanju, da bomo s to osebo nekoč končali v postelji, nismo pa dovolj iskreni, da tej osebi to tudi povemo, ampak jo le poskušamo izigrati, da bi si ona sama želela spati z nami, smo v bistvu precej blizu definiciji lažnivega manipulatorja in se zato lahko le pokroviteljsko potrepljamo po rami, ko se potem nenadoma znajdemo v coni prijateljstva.

Če se vrnem k seriji Prijatelji, je Ross na začetku leta in leta poplesaval okoli Rachel, ji delal usluge, bil prijazen, razumevajoč in ustrežljiv, v upanju, da bi ona vso to njegovo pozornost enkrat nagradila s seksom – ali še bolje, romantičnim odnosom. Je bila potem Rachel kriva, da sta se znašla v situaciji, kjer ga je že skoraj videla kot brata, in ne kot seksualni potencial, ali pa je bil morda kriv Ross, ker se ni spoštoval dovolj, da bi ji lahko ustrezno predstavil svoja čustva. Vidite, kaj vse se naučimo, če gledamo televizijo?

Problem 2: Nisem všeč tistim, ki so všeč meni

Cona prijateljstva pa ni edina past, ki si jo lahko kar sami postavimo na poti do ustvarjanja romantičnih zvez. Vsi smo že kdaj imeli kakšen zmenek, po katerem je bilo jasno, da z osebo na drugi strani mize nismo imeli nobene kemije. Nobene povezave. Obstajajo pa ljudje, ki to občutijo na vsakem zmenku. Ujeti so v cono previsokih standardov. Tako visokih, da bi lahko v tem trenutku pristno romantično vezo vzpostavili le z osebo, ki je popoln klon njihovih lastnih osebnostnih karakteristik. Vsa odstopanja namreč vidijo kot negativna in zato do vsake nove osebe že takoj pristopijo z obrambnim mehanizmom prehodne zavrnitve.

Ko se to dogaja dlje, se možgani prilagodijo. In potem poslušam razjarjenega znanca, ki sopiha, kako normalnih žensk ni več, pri tem pa se ne zaveda, da ga v procesu sabotirajo lastni možgani, ki so natrenirani, da tiste ženske, ki dejansko so zainteresirane, samodejno označijo za nevredne njegovega časa. Dobre so namreč le tiste, ki jih on ne zanima. Da podkrepi to svojo blaznost, me vsake toliko časa še spomni na svoje bizarne standarde, po katerih si v bistvu želi slovensko različico Emily Ratajkowski z znanstvenim doktoratom in nadčloveško odpornostjo proti glavobolom. Ne rečem, da visoki standardi niso pomembni, ampak le takrat, kadar kupujemo novo posteljo ali zimske pnevmatike.

Ker pa ljudje nismo les in nismo pnevmatike, predhodno postavljeni visoki standardi, ki jih mora neka oseba doseči, da se kvalificira, vodijo do najbolj neželenih učinkov – zavračanje morda čisto solidnih romantičnih interesov. Edini standard, ki bi ga morali imeti pri iskanju potencialnih partnerjev, je: “Ali me ta oseba pogosto osrečuje in pogosto rajca?” Vsakršno dodatno krčenje možnosti le vodi do manj ali nič seksa. To seveda ne pomeni, da ne moremo biti srečni tudi sami s seboj ali pa, da moramo sprejeti čisto vse, kar ima pulz. Pomeni le to, da vseh potencialnih partnerjev ne moremo podvreči nenehnim iskanjem napak in vsega, kar nas na njih moti.

Problem 3: Če nisem v odnosu, trpim

Pop kultura nam rada predstavlja nerealistične percepcije človeških odnosov, sploh ljubezni. Sodeč po številnih romantičnih komedijah in serijah je ljubezen nekaj, kar se zgodi instantno. Zagledaš osebo in veš – to je to. Res? Je ljubezen kot prepoznavna aplikacija za obraze, ki v trenutku identificira uporabnika? Je kot IKEA pohištvo, ki ga na prvi šus izbereš iz kataloga? Tisti, ki so v dolgih razmerjih, vedo, da je ljubezen čustvo, ki se gradi na dolgi rok. Pustimo zaljubljenost in pohoto, ki nas spreleti ob vročih telesih in lepih obrazih, to je nekaj drugega. Ljubezen deluje drugače.

In če ljubezen sicer znate gojiti, pa se vseeno nekako ne znajdete ob boku tistega pravega, vas morda ovira kronična potreba, da ste v odnosu, ne glede na to, s kom. Če skačete iz odnosa v odnos, ker si niti ne predstavljate ideje, da bi obstajali kot ena človeška enota, lahko zaključim, da z iskanjem ljudi, ki bi si z vami delili posteljo, v bistvu nimate težav. Poznate vse trike: če se pojavi sramežljivost, vstopi džin tonik in če tega ni v bližini, so tu zmenki na spletu, kjer si potencialne partnerje lahko sortirate kar po statistikah, kot da kupujete nov mobilni telefon. Če ste popolnoma nezanimivi, pa vedno obstaja Tinder. Za vas najtežji del ni najti nekoga, ki vam je všeč in bi z njim lahko noč preživeli goli, ampak je najtežji del, kadar se to ne zgodi.

Razumem, da osamljenost ni luštna stvar, zato ji včasih, da se potolažimo, rečemo tudi 'čas zase'. In čeprav se z osamljenostjo na različnih življenjskih razpotjih vsi srečamo na takšen ali drugačen način, določenim ljudem ta pojav sproža neverjeten strah. Za vsako dekle ali fanta tam zunaj, ki ju je preveč strah vrniti nasmeh frajerju ali bejbi, na drugi strani šanka obstaja dekle ali fant, ki bi raje vso noč naskakovala totalnega tujca, kot pa, da se zjutraj v postelji zbudita sama. Če ste med to sorto, vas je verjetno strah soočanja z lastnimi mislimi. In s tem, kdo v resnici ste. Ko si prepuščen samo sebi in svojim mislim, se namreč začneš spoznavati veliko globlje in takrat lahko ugotoviš marsikaj. Ampak to je pa potem že druga zgodba.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 17/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 17/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.