Komu zaupate? Sosedu? Sodelavcu? Policistu? 

Influencerju na Instagramu, ki vas prepričuje, da je neka krema najboljše, kar je osebna nega doživela, odkar so odkrili minimalne higienske standarde? Če vprašamo milenijce (in v obširni anketi onstran oceanskega ribnika so jih), odkrijemo, da jih je le še 19 odstotkov prepričanih, da so soljudje kolikor toliko vredni zaupanja. Konec šestdesetih je bila ta številka dvakrat višja. Res mislimo, da so vsi okoli nas pošasti?

Danes brez težav najdemo kup razlogov za krizo zaupanja. Kar izberite svoj najpopularnejši aktualni razlog za paniko: porast ekstremističnih skupin, lažne novice, oranžni mož v Beli hiši, rekordna korupcija na domačih tleh, odmevi udarne gospodarske krize, ekspresne in številne ločitve, morda dejstvo, da v urbanih naseljih ogromno ljudi niti ne ve, kdo so njihovi sosedje. In ko so nenadoma pečeni piščanci v velikosti bengalskih mačk, sprenevedanje pa postaja obče sprejeto komunikacijsko orodje, res težko razločimo, kdo nas tu najbolj vleče za nos.

Vendar pa upadanje zaupanja v soljudi ni trend, ki se je začel včeraj, niti ne pred desetimi leti. Beležijo ga že od sedemdesetih let naprej (saj veste, tista ljubka leta Vietnama, Watergata in formulacije termina 'serijski morilec'), potem pa smo sproti dobili še nekaj dodatnih dramatičnih pospeškov. To, da v civiliziranem svetu kriminal nenadoma poskoči za več kot sto odstotkov, kar smo bili priča v osemdesetih, ali pa, da se ti neko pozno poletno jutro v dve impozantni stolpnici v nedrju zahodne civilizacije zagonita dve potniški letali, seveda nekoliko reprogramira našo vsakodnevno zavest. Tudi na dolgi rok.

Na zaupanju svet stoji

Na makro ravni se upad zaupanja potemtakem zdi kot popolnoma razumljiv zaključek. Sploh ker ga s številkami podpira tudi znanost. Če pa se potegnemo nazaj, na osebni nivo, izguba zaupanja nenadoma začne neprijetno vplivati na kakovost našega obstoja. Brez zaupanja je naše življenje namreč precej bedno. V vseh pogledih. Zapisi epidemiologov celo trdijo, da nas pomanjkanje zaupanja lahko spravi v prezgodnji grob. Kljub temu vemo, da zaupanje ne more biti samoumevno, da si ga je treba prislužiti.

Zato se nam vsem zdi še kako prav, da ne zaupamo vsem političnih floskulam, obljubam velikih korporacij ali tujcem v temnih ulicah. A to je le zdrava pamet. Trditi na splošno, da ljudje kot vrsta niso vredni zaupanja, pa je napačno ne precej nezdravo predvidevanje. Če bi to držalo, svet, kot ga poznamo, niti ne bi mogel obstajati. Tudi če ste ravnokar pogledali te dni na spletu zelo opevano dokumentarno serijo o morilcu Tedu Bundyju in s tem le še bolj zacementirali svoje prepričanje, da tudi na videz najbolj prijaznim ljudem v bež avtomobilih ne smemo zaupati, vsakodnevne okoliščine zahtevajo, da nekaj zaupanja v ljudi vseeno imate.

Zaupate recimo taksistu, da vas ne bo umoril in odvrgel v gozdu, zaupate dostavljavcu, da vam ne bo pljunil na pico, zaupate sosedom, da vam iz vetrolova ne bodo kradli pakete naročenih izdelkov iz Top Shopa. Zaupate celo neznancu z dolenjskim naglasom, ki se je javil na vaš oglas za prodajo letnih pnevmatik, da jih pride v živo pogledat k vam domov in pri tem nima zloveščih namenov (razen to, da se bo pripravljen 45 minut prepirati za 5 evrov nižjo ceno).

Zaradi normalnega poteka življenja verjetno zaupate tudi različnim storitvam. Spletnim trgovinam, naročniškim paketom in Airbnb uslugam. Zakaj? Ker preprosto na svetu ni dovolj umetnega nadzora, da bi lahko popolnoma odstranili potrebo po splošnem sprejetju dejstva, da morda niso vsi ljudje le niso pošasti. A kljub temu zaupanje v soljudi dramatično usiha.

Ujetost neprijetnega trenutka

Kot me podučijo članki na spletu, velik del krivde za vse manjše zaupanje v ljudi okoli nas nosi internet. Internet je določil, da se danes neka oblika uspeha določa z novo mersko enoto – kliki. Če smo prva leta interneta samo vneto klikali na razgaljene joške in zastonjsko glasbo, zdaj klikamo na senzacionalistične izločke, ki pa svoji naravi največkrat ne morejo biti drugega kot prikaz naših najslabših strani. Tako se nekega dne znajdemo v situaciji, ko na Facebooku gledamo video, v katerem neka ženska pobesnelo vpije na blagajničarko v restavraciji s hitro hrano, ker so njeni piščančji kroketi napačne oblike.

Kako obupen primerek človeške rase, kajne? Osredotočeno na ta zelo specifičen moment – da. Če pa pogledamo širše, njena zgodba razkrije, kako taista ženska živi v razpadajočem zakonu z alkoholikom, se trudi skrbeti za svojo bolno sestro, se bori, da bi obdržala že tako slabo plačano službo, nima časa za lastno zdravje in zato vse tegobe vsak dan utiša s protibolečinskimi tabletami, obenem pa se iz meseca v mesec sprašuje, ali bo lahko obdržala hišo, v kateri živi. Ko vidimo njen dejanski položaj, postane jasno, da so bili tisti piščančji kroketi zgolj iskrica, ki je sprožila njena že leta zasičena čustva.

Verjetno smo že vsi v življenju imeli trenutek, ko smo začutili, da smo dosegli dno. Ko nas je splet okoliščin pripeljal v običajno nenaravno stanje in smo naredili nekaj groznega. Se s toksičnim gnevom zdrli na sodelavca, prijatelja, otroka, nekomu zaloputnili vrata v obraz, na silo prekinili telefonski pogovor ali morda celo metali stvari po stanovanju. Pomislite, da bi nekdo videl samo ta vaš trenutek in si potem za vselej mislil, da ste pošast. In ko ta človek potem poleg vašega trenutka vidi samo še kopico drugih takšnih trenutkov od ljudi, ki so bili ravno tako ujeti preko roba njihove tolerance, seveda dvigne roke nad človeštvom in le želi, da bi že končno priletel meteor in nas vse skupaj pometal nekam v preteklik.

Adijo, svet

Danes ni težko biti ciničen, sploh ob nenehni fetišizaciji kritiziranja in posmehovanja vseh tistih, ki si na očeh Twitter in Facebook herojev še drznejo v nečem uživati ne-ironično. Najlaže je pač svinjati po vsem, saj je tako ali tako vse zanič. Ob tem internet kar sam poskrbi, da nam na vseh kanalih ponuja jagodne izbore vsega zla, do katerega se moramo nemudoma opredeliti in ga obsoditi. In ko s prstom obsojajoče pokažemo na vse te lično postrojene primerke človeške izprijenosti, lahko mirno rečemo, da je šel cel svet k vragu.

Naučili smo se živeti v prepričanju, da bodo slabi ljudje zmagali, če bomo nenadoma o ljudeh nehali predvidevati najslabše, ker nas bodo tako ujeli na limanice. Obenem občutimo očiščenje, češ da smo sami boljši, ker smo obsodili nekaj očitno slabega. Posledično dobimo svet, ki je točno tako ciničen, kot smo sami predvidevali, da je, in se lahko končno pohvalimo, da smo imeli prav. Kaj pa rezultat? Realnost, nad katero se najbolj zgražamo – da svet vodijo ljudje s prepričanjem, da so tako ali tako vsi roparji, lažnivci in prevaranti, zato gre prednost tistemu, ki zna te 'vrline' najbolje obrniti v svojo korist.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 10/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 10/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.