Pred nekaj več kot tremi leti sem dosegel kritično točko frustriranja glede parkirnih prostorov v centru Ljubljane, nasičenega prometa v jutranjih in popoldanskih konicah in neprestanega obiskovanja bencinskih črpalk samo zato, ker sem se z avtomobilom peljal tudi v 100 metrov oddaljen lokal.

Zato sem si omislil kolo. In odkril čudoviti svet urbane mobilnosti, ki pa skriva kar nekaj prej nevidnih neprijetnosti. Nikoli nisem bil velik ljubitelj vožnje z avtomobilom. Jeklene konjičke imam sicer rad toliko kot naslednji moški, ki bi v garaži z veseljem imel kup nagravžno dragih bencinskih mrcin, in uživam, kadar se z avtomobilom znajdem na kakšni lepo prevozni podeželski cesti. Večina preostalih situacij, v katerih si udeležen kot voznik, pa me nikakor ne navdušuje. Sploh, ker imam občutek, da se mi vedno nekam mudi, me prometne gneče, vozniki, ki spijo pri zeleni luči, in čudaki, ki nepredvidljivo upočasnjujejo na avtocestah, tako znervirajo, da tvegam resne kožne izpuščaje, če ne celo stresni holesterol, zato sem si kolo sprva omislil bolj kot način, s katerim se lahko čim večkrat izognem tovrstnim situacijam, kmalu pa bil šokiran, da se te čudovite goljufije nisem spomnil že vsaj deset let prej.

Zdaj grem s kolesom, kamorkoli je le mogoče, s tem pa sem vstopil v prej meni popolnoma skrit svet neverjetnih priložnosti in lepot. Na kolesu me prevzame neka mirnost. Spokojnost. Nobenih skrbi, kaj me čaka na naslednjem semaforju in kje bom parkiral. Uživaško, vsaj dokler nisem ugotovil, da ta svet obenem skriva tudi veliko strašljivih strani.

Vzdrževanje je nujno, a se ga večinoma vsi izogibamo

Ko pogledaš kolo, se ti zdi, da je to najbolj enostavna oblika prevoza. Skočiš gor in potiskaš na pedala, dokler nisi tam, kjer želiš biti. Le kaj gre lahko narobe? Očitno vse. Ko si enkrat v svetu biciklov, opaziš, da se polovica kolesarjev ves čas sprašuje, zakaj njihov kolo spušča takšen ali drugačen zvok. Ker ne glede na to, da je kolo samo po sebi precej enostavna mehanska stvaritev, se lahko pokvari na nešteto načinov in včasih že ob najmanjši provokaciji.

Recimo – mirno drviš po mestu, opaziš pred seboj robnik in v dobri veri, da imaš za seboj že stotine ur vožnje z enoslednim vozilom na pedala, brez resnega zaviranja zapelješ čez. V 99 primerih se verjetno ne zgodi nič. Zaropota varnostna veriga, zacinglja zvonček, malce zaboli v zadnjici in gremo naprej. V stotem primeru pa takoj po snidenju z robnikom nekaj poči in kar na enkrat okoli nas ležijo trije deli kolesa, za katere nimamo pojma, od kod so odleteli. Če vozimo previdno in se, kolikor je le mogoče, izogibamo robnikov, pa to še ne pomeni, da težav ni. Tiste prve pnevmatike, ki so bile na kolesu, ko sem ga kupil, so šle k vragu že samo, ko sem jih malce bolj grdo pogledal, gumice na zavorah kličejo po redni menjavi, veriga pa tako ali tako zahteva strokovni pristop, sicer zarjavi in se lahko strga. In mimogrede, kar lahko na kolesu zarjavi, bo zarjavelo s svetlobno hitrostjo.

Večina kolesarjev sicer ve, da je kolo pametno tu in tam zapeljati na pravi servis, ampak ker to ni avto, ki nam z različnimi opozorilnimi lučkami ves čas vzbuja slabo vest, tega seveda ne storimo, dokler ni prepozno. “Nekaj ropota, ampak upam, da bo danes še zdržal. Jutri ga pa peljem na servis,” sem si prvič rekel lansko pomlad in potem vsak dan znova do danes. Vem, kdaj bom šel na servis – ko bom moral do tja peš in ob sebi porivati nebogljeno kolo.

Zdi se mi, da kolesarje vsi sovražijo

Večna vojna med vozniki avtomobilov in kolesarji je vsem dobro znana. Ko pa v to primešamo še pešce, dobimo koktajl z zelo vnetljivo vsebino. Glavni argument zagotovo poznate – kolesarji so divjaki, ki ignorirajo cestnoprometne predpise in v prometu drvijo čisto po svoje. To se neprestano manifestira med vozniki do te mere, da imajo nekateri že tako sovražne tendence do kolesarjev, da na spletu najdemo celo primere, ko so se vozniki avtomobilov nalašč zaletavali v kolesarje. A kot pri večini netolerantnih mnenj, tudi tu govorimo o stereotipu.

Seveda obstajajo takšni kolesarji, ki so nevarni sebi in drugim udeležencem v prometu, preprosto zato, ker so bebci in se temu primerno vedejo. To so tisti heroji, ki se jim zdi, da tudi osnovna prometna pravila za njih ne veljajo, da se kolesom lahko stisnejo mimo vsakogar in da pri velikih hitrostih lahko brez posledic slalomirajo med pešci in avtomobili. Vendar pa žal ni kategorije vozil, v kateri ne bi našli takšnih piškavih jabolk. Je pa res, da najbolj predrzne kolesarje lekcija ulovi šele takrat, ko na lastni koži občutijo, da so na koncu dneva le eratični, krhki kosi mesa na dveh kolesih, ki jo v večini trčenj vedno odnesejo najslabše.

Ampak hej – če nas kolesarje že sovražijo vsi ostali udeleženci prometa, pa imam vsaj drug drugega, kajne? Ne.

Kolesarji sovražijo tudi drug drugega

Znotraj te čudovite subkulture kolesarjev obstajajo svojevrstne skupine, ki so se mi razodele šele po precej prevoženih kilometrih na kolesarskih stezah in mestnih ulicah. Pri motoristih česa takšnega ne boste opazili. Ko imaš motor, se vedno pozdravljaš z vsemi drugimi, ki imajo motor. Motoristi delujejo kot klub. Kolesarji pa delujemo kot pasivno-agresivni krožek, kjer ogromno udeležencev ne želi biti včlanjenih, a jim zaradi budžeta ali drugih okoliščin pač ne preostane drugega.
Kolesarjenje je namreč aktivnost, ki jo največkrat opravljaš iz nuje po premikanju in je temu primerno zelo neodvisna, izolirana, individualna. Zato obstaja toliko načinov vožnje s kolesom, kolikor je kolesarjev. Vsak ima svoje parametre in posledično vsakega seveda motijo tisti, ki imajo drugačne. Eni so prepočasni, drugi prehitri, tretji preveč nepredvidljivi, četrti prehitevajo po napačni strani in tako naprej.

Z leti sem ugotovil, da je možno določiti vsaj nekaj osnovnih skupin kolesarjev. Najprej so tu frajerji v tesno oprijeti kolesarski opremi, s športnimi očali in z ekstravagantnimi čeladami na glavi, ki svojo krizo srednjih let izživljajo kot kolesarske rakete in sovražijo vse, ki so počasnejši kot oni, kar pa so vsi ostali na tem planetu. Potem so tu ležerni kolesarji, ki s svojimi bicikli na eno prestavo zasanjajo križarijo po mestu in sporadično zavijajo levo in desno brez namigov, da bodo to storili. Nato imamo posebno sorto moških kolesarjev, ki jim gre izredno na živce, če jih prehiti ženska kolesarka in potem nenadno pospešujejo, ker jim je očitno pot do službe neka čudna vrsta tekmovanja. V vikend večerih se tej družbi priključijo še pijanci – prepoznamo jih po počasnem, opotekajočem se kolesarjenju, če pa imajo res preveč promilov, hodijo ob kolesu in ga koristijo kot oporo. Na koncu pa imamo še tiste, zaradi katerih nas vsi sovražijo – kolesarje, ki menijo, da prometni predpisi zanje ne veljajo, zato lahko vozijo skozi rdeče, sekajo ovinke, vozijo v napačni smeri ali pa po sredini ceste in nepremišljeno skačejo pred avtomobile.

Veste, kaj je pri vsem tem najbolj smešno? Da vsak med njimi misli, da je njegov slog kolesarjenja edini pravilen.

Fotografiji: Shutterstock

Liza - 35/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 35/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.