Pred približno četrt stoletja sem prvič sedel za računalnik z namenom, da svoje misli postrojim v pisano besedo, in to poskušam prodati nekemu tiskanemu mediju. 

V tistem trenutku sem odkril čisto nov format služenja vsakdanjega kruha, ki mi omogoča, da večino stvari postorim od doma. Zdaj, ko je ta način službovanja vse bolj popularen tudi v drugih poklicnih sferah, pa opažam, da se številni tega načina dela lotevajo popolnoma narobe. Ker čeprav se sliši idilično, hitro spoznaš, da vendarle ni tako enostavno. Dobrodošli torej v vsebini mojega vsakdana.

Delo od doma pomeni, da delovno okolje ne vključuje nobenih drugih ljudi, kar avtomatično odstrani 90 odstotkov vseh potencialnih problemov. In na prvi pogled se vsekakor zdi, da ima delo od doma same fascinantne prednosti: delaš po svojih pravilih, po svojem urniku, nihče te ne zmoti med glasnim monologom, pa še po internetu lahko brskaš kadarkoli in karkoli ti srce poželi. A vse te prednosti so obenem tudi pasti. Zato na spletu obstaja nemalo člankov, ki hitijo svetovati vsem, ki si mezdo služijo od doma, a kaj, ko večina teh nasvetov na koncu zveni kot 'poskusite čim dlje časa ostati pri zavesti' ali 'ne pozabite, da tu in tam tudi kaj dejansko naredite'. Če parafraziram. Udobno se namestite – saj niste v službi!

Ko delaš od doma, je najtežji del dejansko delati. To razume tudi internet, zato pogosto svetujejo, da se je najlažje spraviti v delovno miselnost tako, da se oblečemo, kot da gremo v službo. Češ da sedenje ob računalniku v ponošeni trenirki in majici za spanje kar sili k zabušavanju. Ni res. Če se zjutraj opremimo, kot da gremo v službo, potem pa takšni sedimo doma, v bistvu ne delamo od doma, ampak smo le žalosten podaljšek pisarne. To, da lahko doma delaš v najbolj udobnih oblačilih možno, je vendarle ena ključnih prednosti te oblike službovanja, pisarniške 'uniforme' pa so tako ali tako same sebi namen. Nazadnje, ko je uniforma še imela kakšen smisel, je bila izdelana iz jekla in imela za pasom meč.

Kaj je torej lepšega kot to, da se ti ni treba udinjati nekim korporativnim standardom depersonalizacije in lahko v spodnjicah s prenosnikom v naročju začneš svoj delovni dan? Paziti je treba le, da te takšnega ne ujame kakšen nenapovedan obisk ali poštar, ker ko delaš od doma, avtomatično postaneš dežurni vratar za vse dopoldanske storitve. Najbolje je, da imate za takšne primere nekje blizu kakšen kopalni plašč, sicer pa se kar brez slabe vesti razbremenite konstrukcij modernih uniform.

Ne pozabite, da se lahko zabavate

Vsi smo hodili v iste šole in šola nas je naučila, da moramo ob mizi sedeti mirno in tiho. Če tega ne počnemo, imamo občutek, da delamo nekaj narobe. V pisarni se temu kolektivno podrejamo. Vsi sledimo temu nauku in zato mirno in tiho sedimo za mizo, ker se to spodobi in pričakuje, a kaj to pomaga, če potem nimaš motivacije, da bi dejansko delal. Arhaične službe so zato še vedno prepričane, da prisotnost pomeni delo, zato plače temeljijo na tem, koliko časa gledajo vaše truplo na delovnem mestu, in ne na tem, koliko dela dejansko naredite. Saj veste tisto, ko vam nekdo reče: “Uf, danes sem bil pa 12 ur v službi.”

In vsi ploskajo. Ker ne vejo, da je od tega 8 ur vzdihoval, se boril s spancem in na Facebooku reševal kvize o tem, katera eksotična destinacija je najbolj skladna z njegovim astrološkim znamenjem. Umetnost dela od doma je torej v tem, da ne dovolimo, da nas ta priučena krivda drži prikovane ob računalnik ves čas, tudi če ni nobene možnosti, da lahko v tistem trenutku naredimo karkoli konstruktivnega za službo. Ko se to zgodi, je bolje, da namesto strmenja v prazen dokument Microsoft Word dvignemo zadnjico in počnemo nekaj zabavnega. Odpravimo se na kavo, pogledamo kakšno kratko serijo, se sprehodimo do trgovine po najljubši sladoled – karkoli, da resetiramo možgane.

Pospravljanje je spodbudna aktivnost

Ljudje, ki delamo doma in živimo z drugimi ljudmi, ki delajo v 'zunanjem svetu', se večkrat soočamo s tihim obsojanjem. Namreč – ljudje, ki zjutraj zapustijo dom, da se odpravijo v službo, pogosto mislijo, da tisti, ki ob njihovem odhodu še vedno v spodnjicah leži v postelji, čez dan v bistvu ne naredi nič. To je refleksija prej omenjene korporativne težnje po prisotnosti – če te ne vidim na uradno določenem delovnem mestu, verjetno ne delaš. Zato ljudje, ki delamo od doma, kdaj pa kdaj kaj pospravimo po bajti, da druga oseba ne misli, da je naše življenje v dopoldanskih urah resnično le poležavanje v breznu lenobe, ki počasi požira naše standarde in družabno življenje.

Ima pa pospravljanje še en pozitiven učinek. Kot pri vsakem delu moramo tudi ljudje, ki delamo doma, občasno zamenjati mentalni zagon. Človeški možgani se utrudijo, če ves čas gledajo eno in isto stvar, zato jih je treba sprostiti s kakšno spremenjeno aktivnostjo. V 'pravi' službi to ni mogoče – tam se od dela lahko odklopiš le tako, da si aktivno anti-delaven. Da na silo ne delaš. Doma pa lahko delamo – nekaj drugega. Recimo pospravljamo. Ne delamo za službo, ampak smo še vedno koristni in v tem se razkrije nov zagon tudi za tisto pravo delo.

Naučili se boste, kdo resnično ste

Ko delamo od doma, smo prepuščeni samemu sebi. In ljudje, ki so prepuščeni sami sebi, se borijo s številnimi glavnimi grehi, plus še s kakšnimi dodatnimi, ki se jih papežu Gregorju Velikem v 6. stoletju še ni zdelo vredno omenjati, saj je najbrž vedel, da bo trajalo še dobrih tisoč petsto let, preden bo človeštvo izumilo internet. Ko delamo od doma, smo ves čas v boju s temi grehi. Lenoba je le druga beseda za udobje, požrešnost je na dosegu hladilnika, pohota je le klik stran, od neomenjenih pa se priučiš še greha malomarnosti, ki ga kristjani poznajo pod latinskim imenom acedia.

Če se v religijskih zapisih omenja kot stanje nezmožnosti dela ali molitve, v krogih ljudi, ki delamo od doma, to poznamo kot stanje, ko ne delamo tistega, kar bi moral delati. To ni le stanje, ki ga internet pozna, ampak je stanje, ki internet definira. Biti odgovoren za svoj lastni urnik postavi iskreno ogledalo pred naša načela in kmalu odkrijemo vse, kar je z nami narobe. Dom postane odmev naše lastne psihe, naučimo se, kje so naše omejitve, naše zmožnosti in kako se z močjo lastnega uma premaknemo v stanje, ko bi celo lahko naredili nekaj pametnega. Vsaj pospravili umazano posodo, če nič drugega.

A je vredno. Ker ko delaš od doma, nikoli nisi v boju z uro, ki ti določa, kdaj greš lahko domov. Si že doma, v boju z lastnimi demoni, nad katerimi potem zmagaš in blestiš na področju, ki si si ga izbral. In vse to narediš, ne da bi si sploh oblekel hlače.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 15/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 15/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.