Tole vsekakor ni naslov, ki bi ga pričakovali od mene in verjetno se mu bo začudil vsakdo, ki me vsaj malo pozna. 

Nikoli mi namreč ni bilo kaj dosti mar za profesionalne športe, nikoli se niti nisem družil z ljudmi, ki bi navdušeno spremljali ta ali oni šport. Ideja, da bi bil moj urnik sestavljen okoli igre, ki jo igrajo drugi ljudje, in bi imel na to čustvene odzive, mi je že od nekdaj tuja. Potem pa mi je zadnja leta življenje postreglo z nekaj na novo spoznanimi ljudmi, ki obožujejo profesionalne športe, in zdaj vse bolj ugotavljam, da so morda prav profesionalni športi nujni za zdravje naše družbe. 

Pri tem se seveda odmikam od institucionalnega koncepta profesionalnih športov, ker institucija in dejanski šport običajno kujeta popolnoma različne zgodbe. Čar sem uvidel v čisto destiliranem užitku, ki ga ljudem prinaša spremljanje nekega športa, in kako se zdi, da ima prav ta užitek precej blagodejnih stranskih učinkov. Recimo …

Šport je optimalna tema za pogovor

V tem relativno zrelostnem obdobju mojega življenja (če gledamo samo leta in pustimo dejansko vedenje ob strani) se mi dogaja, da se pogostokrat znajdem v socialnih krogih z ljudmi, s katerimi nimam kaj dosti skupnega. Sicer so popolnoma prijetni in prijazni, a poslušajo 40 let staro balkansko glasbo, gledajo otroška kuharska tekmovanja in pijejo lahko pivo, medtem ko mene zanimajo stvari, ki niso bedne. Posledično se potem vsakršna interakcija lahko plete le okoli preverjenih, a obenem strašljivo nezanimivih tematskih stičišč, kot recimo to, kakšno butasto vreme imamo, koga je zadela kap med zadnjim kidanjem in pregledovanjem fotografij njihovih domačih živali, ki jim sumljivo pogosto rečejo kar 'otroci'.

Potem pa vstopi šport. Šport je največkrat edina tema, ki poenoti ljudi s sicer divje različnimi interesi. Če je potem neki naključni tip, ki se je znašel na istem dogodku kot jaz, včeraj pogledal vsaj deset minut neke relativno pomembne tekme v ne preveč obskurnem športu, imava takoj lahko polurno debato, namesto da nemo stojiva drug ob drugem in strmiva v svoje kozarce z vinom (no, on v vrček z lahkim pivom).

Športniki so odlični vzorniki

Med bogatimi ljudmi je težko, če ne celo čedalje težje najti spodobno osebo, ki bi lahko bila vzor tako splošni javnosti kot tudi mlajšim generacijam. Še Disneyjevim deklicam se prej ali slej zmeša in začnejo hoditi z ritjo naprej (saj ne, da Miley Cyrus nima fantastične … ah, tema za drugič), pa tudi marsikaterega športnika bi lahko kritizirali po dolgem in počez. V povprečju pa so prav športniki tisti, ki so zunaj igrišč pokazali, da niso obupna živa bitja s preveč denarja, ampak še vedno dobri ljudje, ki naredijo veliko pozitivnega za svoje skupnosti.

Verjetno se strinjamo, da zgodbe o uspehu naših športnikov v tujini posledično motivirajo več otrok k zdravim dejavnostim kot pa optimiziran nabor preplačanih najstnikov v kakšni plastični televizijski seriji. In kljub temu, da gredo mladi profesionalni športniki po precej podobnih poteh kot mladi zvezdniki v drugih sferah – nekdo jim prehitro v njihovem življenju v roke potisne neskončno količino milijonov, ki jih bodo seveda zapravili narobe, ob tem pa jim vsi govorijo, da so močni, pomembni, slavni in lahko spijo, s komerkoli želijo. A prav v športu iz tega volatilnega koktajla izstopi najmanj pokvarjenih ljudi in verjamem, da jih primerno prizemljene drži prav šport.

Luka Dončić, recimo, se je ravno dobro ogrel na profesionalni ravni, pa že pišemo, kako sodeluje v tej in oni dobrodelni akciji. Nedolgo tega smo pisali, kako se je z njegovim dresom iz prve profesionalne tekme v NBA lansko poletje prislužilo ogromno denarja za otroke v stiski, v istem šusu pa je potem še sezul športne copate in jih ravno tako ponudil na dražbi. V tem sledi Goranu Dragiću, ki je takisto predan vsem oblikam dobrodelnosti, tako doma kot tudi v ZDA. Skromni slovenski fantje bi lahko rekli, a je dobrodelnost redna praksa tudi pri največjih. Superzvezdnik in oglas za spodnjice na dveh nogah Cristiano Ronaldo niza zgodbe o svojih humanitarnih podvigih.

Na primer: pred leti sta ga starša bolnega dojenčka prosila, ali lahko ponudi svoj dres za dražbo, s katero zbirajo denar za operacijo deteta, pa je frajer kar sam plačal 50.000 funtov za celoten poseg (možno tudi zato, ker mu je bilo preprosto lažje napisati ček, kot pa se sprehoditi do omare). Lokalno in globalno beremo zgodbe o športnikih, ki se ves čas udejstvujejo v šolske programe, dobrodelne akcije in obiskujejo otroške bolnišnice, da s svojo pojavo dajo navdih tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Izkušnja je pomembnejša kot rezultat

Profesionalni šport vsem nam ponuja pomembno življenjsko lekcijo – uživaj v poti, ne v cilju. Fundamentalno se namreč šport bolj vrti okoli porazov kot pa zmag. Športa zato ne moremo spremljati samo zaradi slave izbranega moštva, ker to obvezno vodi do razočaranja. Vsako moštvo prej ali slej izgubi, vsako moštvo ima slabo sezono in včasih nekatera moštva tudi po desetletja ne vidijo zmage. In to je čisto okej. Ker pri športu ni vse vezano na zmago, ampak na izkušnjo doživljanja športnih tekem. Gledalca pritegne igra, proces samega športa in ga potem pošlje na vrtiljak čustev, ki se morda konča s katarzično zmago. Morda pa tudi ne, pa je kljub temu vse skupaj še vedno dobra tematika za razgreto debato s prijateljem.

Drama brez posledic

Vsi imamo radi dramo. In šport zapakira vse oblike problemov, kot jih poznamo tudi v resničnem svetu, v enostavno prebavljivo dramo, ki se odvija v zdravem kontekstu. Drama na igrišču je resnična, vendar v širšem pogledu nima katastrofalnih posledic. Napet razplet na parketu, nepričakovana menjava igralcev, draft loterija, takšni in drugačni športni pripetljaji so sicer napeti in dramatični, a nikomur ne škodijo. Zato lahko vsi brez slabe vesti glasno preklinjamo nekega brezzobega hokejista, ki je na ledu spotaknil Anžeta, ker naši komentarji tako ali tako zbledijo, preden se prebijejo čez športnikove gigantske kupe denarja in trofej.

Po drugi strani športnike, ki so dobro igrali, oklicujemo za junake, njihovo pot slavimo kot srdit boj, v tem pa le odražamo tisto, kar sami želimo videti v svojih življenjih. Prek njih doživljamo veličino uspeha. Čeprav na vse skupaj še vedno gledam z neke kritične distance, zdaj razumem, da imajo profesionalni športi v naši družbi pomembno vlogo, predvsem za tiste oboževalce, ki znajo dojeti, da je dogajanje na igrišču neprava drama in tam zato, da jih potegne stran od tiste zelo resnične drame. Športe gledamo, da nas zamotijo in da lahko vsaj enkrat govorimo o nečem bolj zanimivem, je slabo vreme in dejstvo, da ima naša realnost žal več položnic kot pa sijočih trofej.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 07/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 07/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.