Zaprite oči in si predstavljate, da ste stari 80 let. (Če ste že stari 80 let, lahko tale uvod preskočite.) 

Ste se nemudoma videli v umazani, distopični, z vojnami in sovraštvom razžrti prihodnosti? Ampak to so vendarle stvari, ne katere ne morete vplivati. Pomembno je, kako vidite sebe. Ste končno premagali anksioznost, ste obdani z res najboljšimi prijatelji, ste se držali diete in ostali zvesti zdravi rutini? Ste dosegli, kar ste hoteli v svoji karieri, in se naučili, kar ste želeli? Ste srečni?

Na ta način verjetno ne razmišljate pogosto, če sploh kdaj. Ker v bistvu nihče ne razmišlja tako. Ko poskušamo osmisliti neko projekcijo prihodnosti, jo največkrat oblikujemo v sklopu sveta, ki nas obdaja. Ta svet pa je danes sestavljen in kopice informacijskih plasti, saj nas ti in oni mediji neprestano 'futrajo' z vsem, kar se dogaja na čisto vseh geopolitičnih nivojih. Zato vemo za vsako vojno, vsako nesrečo, vsako tragedijo, vsako smrt, vsako krajo, vsako katastrofo, vsako spletko, zdaj vedno bolj tudi za čisto vsako še tako lokalno peripetijo. Zato nemalokrat slišim, da smo tako ali tako opleli, ker gre cel svet v franže. Iz neznano kje nam uvažajo eksotične bolezni, globalnega segrevanja tako ali tako ne moremo ustaviti, naslednja svetovna vojna je pred vrati, svetovna ekonomija pa je kot hišica iz kart, postavljena na prepihu.

Tako kot so ameriški otroci osemdeseta preživeli v nenehni pripravljenosti na nenadno nuklearno eksplozijo ruskega porekla (in so se zato za vajo skrivali pod šolske klopi, ker šolske klopi očitno dobro varujejo pred atomskimi bombami), tudi danes živimo v nenehni pripravljenosti na naslednjo obupno stvar, ki nam bo zagrenila življenje. V tej paniki obupujemo nad neizogibno temačno prihodnostjo. Ker apokalipsa bo, samo ne vemo točno, kdaj in v kakšnem formatu. Zakaj bi potemtakem varčevali z naravnimi surovinami? Zakaj bi sadili drevesa? Zakaj bi se dodatno izobraževali, izboljševali in počeli stvari, s katerimi bomo nekje v prihodnosti boljši in pametnejši? Brez zveze. Sicer se kolektivno (še) nismo odločili, da nehamo načrtovati za prihodnost, smo pa nekako izgubili motivacijo. Vsaj če se ozrem naokoli po svojem širšem družbenem krogu in pobaram, o čem ljudje okoli mene razmišljajo, ko jih povprašam o prihodnosti.

Prihodnost bo, pa če to hočemo ali ne

A dejstvo je, da prihodnost ni izničena. Nekoč bomo zares stari 80 let in ne glede na to, v kakšni prihodnosti bomo živeli, bomo tam živeli takšni, kakršni smo se do tiste točke zgradili. Tudi če se izkaže, da je prihodnost obupna, bomo še vedno želeli biti čim boljši, čim pametnejši, čim bolj – srečni. Če se že danes vdamo v prepričanje, da je vse brezvezno, ker ta svet ne pelje nikamor drugam, kot v lastno pogubo, bomo precej razočarani, če se prihodnost na koncu izkaže za znanstveno-fantastično utopijo, kjer vsi okoli nas tekoče govorijo minimalno pet jezikov, živijo zdrava življenja in se kvalificirajo za večna življenja samo zato, ker so se par desetletij prej pravilno odločili, da ne obupajo nad sabo in raje ostanejo zvesti ohrovtu in ovsenim kosmičem.

Če si rečemo, da gre svet tako ali tako v maloro, tudi ne pomeni, da nas to razbremeni skrbi. Če to drži, najslabša varianta le pomeni, da bo družba, kot jo poznamo, doživela neke pretrese. Še vedno pa bodo v prihodnosti službe, še vedno bodo na dom prihajale položnice, še vedno bomo morali skrbeti za svoje zdravje, še vedno se bomo udeleževali rojstnodnevnih zabav, porok in pogrebov. Še vedno bomo želeli imeti prijatelje in družino.

Je pa seveda v tem trenutku, tu, danes in zdaj najlaže živeti s prepričanjem, da karkoli naredite, nima nobenega vpliva. Ne na vašo usodo ne na ta svet. Takšna misel je po svoje strašansko osvobajajoča, saj vas razbremeni odgovornosti ne le do sebe, ampak tudi do okolice. Je pa obenem prav takšno prepričanje razlog, zakaj smo priča temu padcu motivacije za skrb za lepšo prihodnost.

Osredotočeni na tisto, kar šteje

Pred časom me je presunil podatek iz leta 2011, ko so v Afganistanu izvedli anketo in odkrili, da 92 odstotkom tamkajšnjega prebivalstva nima pojma, da se je 9. septembra 2001 v New Yorku zgodil teroristični napad, ki je vodil do vojne v njihovi domovini. Tam namreč ogromno ljudi živi v malih, odročnih vasicah, kjer ni internetne povezave in ni televizij, zato seveda ne vedo, kaj se dogaja dlje od meja njihove male skupnosti. Nam, v razvitem svetu, je skorajda nemogoče ozavestiti situacijo, v kateri smo popolnoma odrezani od mednarodnih dogajanj, pa čeprav smo ljudje večino svoje zgodovine živeli na točno takšen način.

Ta izdatna ozaveščenost o vsem in vseh je na premici razvoja človeštva popolnoma nov pojav. V zgodovini je bilo še do nedavnega normalno, da se je človek brigal zase, za svojo družino in za ducat ljudi, ki so živeli v neposredni bližini. Ljudje, ki so živeli v plemenskih skupnostih, so včasih umrli pod puščicami plenilskih narodov, pa sploh niso vedeli, kdo jih je ubil in zakaj. Samo prijahali so čez planjavo, in to je bilo to. Če je kakšno pleme imelo srečo in jih je predčasno dosegla novica, da proti njim jaha armada oboroženih mož, ki mimobežno seka glave vsem, ki jim pridejo na pot, so pač v svoje vsakodnevne načrte uvedli malce več bežanja in skrivanja in malce manj pranja perila v reki.

Nikoli pa se ljudje niso tako zelo obremenjevali z geopolitičnim kontekstom vsakega aktualnega dogodka, kot to počnemo danes. Če bi se, bi našo vrsto verjetno že davno zajela neozdravljiva depresija, zaradi katere bi pozabili zložiti dovolj hrane v ozimnico in bi se tako samodejno zradirali s tega planeta.

Potrebovali bomo junake

Za konec obrnimo uvodno vprašanje – če bi lahko zavrteli čas nazaj za trideset let, kaj bi povedali sebi v preteklosti? Kje bi začeli, da bi se lahko pripravili na stanje, kakršno imamo danes? Bi si povedali, da bo v 2019 težko monetizirati spletne vsebine? Saj ne bi vedeli, o čem govorite. Bi si namignili, da se morate že v prvem valu posvetiti bloganju? Vaš pretekli jaz bi le nemo strmel. Bi se opozorili, da lahko tu in tam kakšno različico iPhona tudi preskočite? Ali bi rekli, da spustite vse, ker se tako ali tako ne splača?

V čem je tu nauk? Da bi zelo verjetno poskusili, ker bi zase vseeno hoteli boljši prihodnost. Oziroma v tem primeru sedanjost. Pa čeprav ste 30 let nazaj verjetno ravno tako mislili, da za prihodnost ni kakšnih čudovitih obetov. A obupovanje ne predstavlja, kako malo nam je mar, ampak kako malo si želimo, da bi nam bilo mar, tudi ko pride do stvari, ki jih morda lahko spremenimo. Ne, lastnoročno ne bomo zaustavili katastrof, lahko pa sprejmemo odgovornost za ta sveženj zemlje, na kateri stojimo in sprejmemo dejstvo, da 'naj gre vse k vragu, prihodnosti itak ni' ni nikakršen načrt. Ker če bo svet dejansko šel v pogubo, potem ta svet ne bo potreboval obupancev.

Potreboval bo junake. In če ne ta svet, pa bodo vsaj ljudje okoli vas želeli, da ste ne glede na naslove, ki jih berete v časopisih (okej, Facebooku) tudi čez 20, 30 ali 50 let še vedno zdravi, dejavni in funkcionalni. Če pa v vmesnem obdobju na naš ubogi planet kljub vsemu telebne gigantski meteor smrti, nas bo vsaj vse skupaj pobralo tako, kot si želimo – medtem ko bomo delali nekaj fantastičnega.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 13/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 13/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.