Pred kratkim sem sodeloval pri manjšem projektu akademskega značaja, ki od mene k sreči ni zahteval pretiranih medčloveških interakcij. 

Potem pa nekje sredi projekta prejmem klic od vodje celotne zadeve. “Imam nekaj dodatnih izhodišč za vsebinske sklope,” mi zažvrgoli v slušalko. “Se dobiva na kosilu pa ti razložim.” In jaz kot iz topa izstrelim: “Zakaj pa mi jih ne daš kar na mail?” Smo v dobi, ko nam na telefonu bolj brnijo vsi drugi komunikacijski kanali kot tisti osnovni (telefonski klic, za mlajše od 23 let), in ta razvejana digitalizacija naše vsakodnevne komunikacije me je že popolnoma potegnila v svoje kaotično nedrje.

Nekaj se mi bliska iz Googlovega Hangouta, nekaj mi utripa na Facebook Messengerju, nekaj me čaka v nabiralniku elektronske pošte, in to vse medtem, ko mi kolega iz Grčije na Whatsapp pošilja fotografije souvlakija (ne sprašujte, še sam ne vem, zakaj), kolegica iz Danske me išče na Discordu, sodelavci iz nekega drugega projekta pa mi težijo na Slacku. V tem prepletu neštetih komunikacijskih kanalov, prek nikoli spečega telefona speljanih direktno v notranjost moje lobanje, pa sem v bistvu postal bolj asocialen kot kadarkoli prej. Ko se je večina mojih medčloveških stikov preselila nekam v elektronsko stratosfero, sem začel izgubljati ključne veščine osnovnega sporazumevanja. In ugotovil, da je ta regresija epidemična.

Sporazumevanje prek nesporazumov

Ste vedeli, da je kar 40 odstotkov vsega, kar komuniciramo prek elektronske pošte, razumljeno narobe? Jaz tudi ne, vedo pa očitno na Univerzi v New Yorku, kjer so podrobno preučevali komunikacijo prek elektronske pošte in ugotovili, da se v pošiljanju elektronskih pisem premalo izraža naša osebnost, kar vodi do rednih napačnih interpretacij čustev za besedami. In ko pomislim, s koliko ljudmi komuniciram izključno prek tipkanih besed na tej ali oni aplikaciji, se vprašam, ali bi bil s temi človeškimi primerki kompatibilen, tudi če bi se srečali v živo. Najbrž s to dilemo živi ogromno ljudi, ki si potem možnosti uspeha obrnejo v korist tako, da na Facebooku kopičijo stotine imaginarnih prijateljev.

Če jih nekega dne vse srečajo v živo, ni hudič, da ne bi vsaj s petimi želeli preživeti več kot sedem minut v istem prostoru. Kako nujna je komunikacija v živo, priča še en zanimiv podatek – ko se pogovarjamo s človekom ena na ena, je le 7 odstotkov podanega sporočila v besedah, 93 odstotkov pa je neverbalnega komuniciranja. Od gest in obrazne mimike do poudarjanja besed in tona glasu. Kar je logično. Pomislimo samo na humor. Večina humorja v konverzacijah je v bistvu sarkazem, sarkazem pa je pogosto le ponavljanje že izgovorjenih besed z drugih tonom.

Preberi moje počutje

Dober primer je situacija, ko izveste neko izjemno dobro novico ali pa nabašete na kakšen bajno sočen trač. To želite deliti s prijateljem ali prijateljico, ampak če vse skupaj le predate v pisni obliki prek kakšnega Facebook Messengerja, novica izgubi večinski del svojega učinka. Ker seveda želite videti izraz na prijateljevem obrazu, ko mu v živo podate novico. Hočete videti, kako izbulji oči, kako sprva ne najde besed in le kolca neke medmete ali kako prasne v neustavljiv smeh. Tisti pravi smeh. Ne tisti LOL, ki ga prejmemo v odziv na sporočilo in v bistvu pomeni vse, od lahkotnega hihitanja do krohotanja na meji akutne respiratorne obstrukcije.

V svetu tekstovnih sporočil je vse to odrezano iz našega vsakdanjega komuniciranja. Resda lahko vsako novico prejmemo takoj, ko jo izve nekdo, ki ima do nas povezavo, a kaj, ko pri tem ne dobimo tudi počutja in vtisov osebe, ki nam to pošilja. Namesto tega naredimo tisto najbolj nevarno stvar – vsako sporočilo, ki ga prejmemo, preberemo in interpretiramo prek lastnega počutja. Prijatelj mi sporoči, da ne bo imel časa za kavo, in moji možgani planejo po razlagi, da mora v ozadju biti neka zamera. Samo zato, ker sem v tistem trenutku tako razpoložen, da me vse moti in v vsem vidim nekaj slabega. Sem pač v trenutku, ko sem kar željan, da me nekaj užali.

Bonus pri vsem tem pa je, da več kot se mojih komunikacij prestavlja v digitalni svet, bolj se moje počutje ob branju teh sporočil nikoli ne menja. Če obstaja vsaj najmanjši dvom o tonu sporočila, ga preberem z negativnim predznakom. Kar pa niti ni tako redek pojav, saj vsi kar naprej sprašujemo ljudi ob sebi, kako razumejo to ali ono sporočilo, ki zdaj neodgovorjeno čaka na telefonu.

Praktičnost nezahtevnosti

Veste, kaj je najbolj praktičen del vseh teh 'prijateljev', ki so z menoj povezani prek teh in onih digitalnih kanalov? Da so popolnoma nezahtevni. Da od mene v bistvu redkokdaj pričakujejo kaj več kot le odgovor. Pa še to ni nujno, ker sem lahko v vsakem trenutku odsoten ali pa vsaj hlinim odsotnost od tipkovnice. To so 'prijatelji', ki jih po potrebi sicer lahko čustveno podpiram, razumem njihove probleme, jim ponudim kakšen nasvet.

Ampak obstajajo le, dokler je odprt komunikacijski kanal. Ko pa nekoga poznaš v živo, to za seboj potegne veliko pestrejši nabor interakcij. Mogoče te pokliče, ker potrebuje prevoz. Mogoče te pokliče, ker potrebuje pomoč pri selitvi kavča. Mogoče nenadoma potrka na tvoja vrata in ti potem toliko časa jamra, kako dolgo je že, odkar je jedel, da mu odstopiš polovico sendviča. V živo se zgodi veliko več kot le izmenjava besed.

Prav to pa je del našega biološkega zapisa. Ljudje smo evolucijsko nagnjeni k temu, da za druge naredimo nekaj dobrega. To smo kot civilizirana bitja počeli zadnjih par tisoč let, zdaj pa se mi zdi, da smo v desetih letih pozabili, kako se to počne. Nenadoma smo se znašli v dobi, kjer moramo najstnike učiti, kako biti samozavesten, preprosto zato, ker večinoma počnemo stvari, ki nimajo fizičnih rezultatov. Naša dejanja so tako prazna, da na internetu ustvarjamo božjastne melodrame iz miniaturnih problemov, samo zato, ker iščemo nekaj, kar bo sprožilo vsaj za čajno žličko hormonov sreče.

Tistih hormonov, ki nas samodejno zalijejo, kadar v resničnem svetu naredimo nekaj, na kar lahko pokažemo in rečemo: To sem zgradil. To sem posadil. Temu revežu sem kupil kosilo. Tega občutka pa na internetu ne bomo našli – ne glede na to, kako zmagoslavno se nam zdi, da smo na Twitterju razdražili nekoga, ki ga nikoli ne bomo srečali.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 24/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 24/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.