Naj z vami delim eno šalo. Mladi moški s poškodovanim kolenom je šel do zasebnega dohtarja na pregled. 

Naslednji dan se pohvali prijatelju. “Odličen zdravnik je. V dveh dneh bom na nogah.” Prijatelj je začuden. “Kako mu bo pa to uspelo?” – “Dal mi je tak račun, da moram prodati avto.” Zdaj, ko smo neizpodbitno dokazali, da imam vrhunski smisel za humor, bi želel pokramljati še malce o tem, kako se včasih humor kot osebnostna lastnost pogosto ne razume v celoti. Na čisto osnovnem nivoju humor sprejemamo kot učinkovito orodje za soočanje s postrojem neprijetnih situacij, ki nam jih življenje zna servirati na dnevni osnovi.

Zato lahko hitro sklepamo, da so s humorjem blagoslovljeni ljudje kot parada zabave in smeha v človeški obliki. A humor ima, podobno kot Luna in Michael Jackson, tako svojo svetlo kot tudi temno stran. In če v postopku odraščanja humor (z vsemi odtenki cinizma in sarkazma) sprejmeš kot berglo, ki ti pomaga prebijati socialne interakcije in ohranjati sorazmerno neokrnjen razum, hitro odkriješ, da tista temna stran v bistvu niti ni tako smešna.

Humor ne zagotavlja veselja

Koliko res duhovitih ljudi poznam, točno toliko poznam tudi žalostnih ljudi. Ne nujno žalostnih tako, kot smo žalostni na pogrebu ali kadar v trgovini zmanjka našega najljubšega sladoleda, ampak žalostnih na bolj … recimo temu pisan način. Se mi zdi, da je problem ljudi z visoko razvitim humorjem predvsem v tem, da ogromno razmišljajo. In v tem razmišljanju potem vse analizirajo, si ustvarijo mnenja, s tem pa si nakopljejo distrakcije, antisocialna vedenja, kompulzivne motnje in, kot še potrdi študija iz britanske publikacije o psihologiji, zmanjšan interes do povezovanja z drugimi ljudmi.

Iz vsakdanjega življenja opažam, da so te študije še kako pravilne. Dejansko ne poznam ljudi, ki imajo izvrsten humor in so obenem popolnoma srečni in z vsem zadovoljni. Menim, da humor izvira iz nekega globljega zavedanja realnosti. Da ljudje, ki s humorjem kitijo svoja vsakdanja opažanja, obratujejo na čisto svoji frekvenci, da se čustveno veliko bolj intenzivno povezujejo z vsako instanco bivanja in imajo zato tudi močnejše emocionalne odzive na stvari, ki jih drugi ljudje vidijo kot vsakdanje, celo trivialne. Zaznavam, da so duhoviti ljudje veliko bolj navdušeni, ko opazijo, da je za dolgotrajnim dežjem vendarle posijalo sonce (in imajo takoj pripravljena dva ali tri humorne opazke) in obenem toliko bolj razjarjeni samo zato, ker so v trgovini oprli novo blagajno v trenutku, ko so zložili svoje stvari na trak (kar je spet situacija, ki kar kliče po smešnih komentarjih).

Rast s humorjem

Humor je sicer precej subjektiven. To dokazuje že dejstvo, da nesmešni ljudje dobivajo čisto svoje televizijske oddaje, kar pomeni, da so nekemu segmentu ljudi dejansko smešni. Sam verjamem, da ljudje svoj humor razvijamo tudi tako, da se odzivamo na humor drugih. Poznam par, ki ima otroka, za katerega trdita, da je glavni klovn v vrtcu. Da je rojen humorist. In ko vprašam, s čim si je prislužil ta laskavi naslov, povesta, da zna nasmejati vse druge otroke tako, da z dlanjo pod pazduho simulira zvok prdcev.

No, če smo čisto fer, prdci so inherentno smešni. Univerzalno in medgeneracijsko. Zato so soliden izbor za prve korake tega malega humorista. Problem je, če bo taisti otrok s to identično foro poskušal nasmejati tudi čez 30 let. Glede na odzive ponosnih staršev očitno pričakujejo, da bo postal naslednji Ricky Gervais. Ali pa, če ne bo ravno smešen za solo kariero, dobil vsaj kakšno oddajo na televiziji.

Otroci, ki se že od malih nog nagibajo k duhovičenju in praktičnim šalam, imajo po besedah psihologov še eno prednost – tudi če na koncu ne postanejo mojstri humorja, se lahko razvijejo v drugo smer in postanejo ljubitelji dobrega humorja. Tem pa, glede na izčrpne norveške študije, statistično v življenju kaže veliko bolje kot mojstrom humorja – tudi zato, ker so res duhoviti ljudje pod fasado humorja pogosto depresivni, razočarani in zgubljeni, kar so nas zelo jasno naučili največji na tej sceni, bodisi Charlie Chaplin, Jim Carrey ali James Belushi (vsi so trdili, da se v mislih borijo z demoni), bodisi Robin Williams, ki nas je s svojim odhodom vse presenetil.

Najboljši humor je iskren in najboljši humoristi na odru vedno popolnoma razgalijo ne samo sebe, ampak svojo dušo. Kar se morda zdi katarzično, a je lahko tudi zelo uničujoče. Vendar pa humor ne pomeni samo veščega vihtenja z duhovitimi opazkami, pomeni tudi imeti smisel za dojemanje in interpretiranje kakovostnega humorja. Če cenite humor pri drugih in v življenju nasploh, vam to lahko nakoplje nekaj dodatnih let življenja, saj prej omenjeni Norvežani trdijo, da imajo ljudje, ki nimajo smisla za humor, kar 20 odstotkov višjo smrtnost. Ob tem lahko le sklepam, da če so vam všeč bedni vici in slabi komiki, vas bo telo začelo samodejno zastrupljati.

Humor proti humorju

Razvoj humorja zahteva kar nekaj predanosti, dela in zanimanja. Zadnja leta to pri meni šepa, ker se nadvse rad posvečam lenobi, zato se temu primerno raje zatekam k šalam enostavnejšega formata. K sreči imamo za te zadeve zdaj Twitter, ki je postal valilnica amaterskih humoristov, kjer se nenehno, 24 ur na dan, bije bitka za to, kdo bo navrtal bolj smešen tvit. Včasih kar tako, tja v en dan, včasih pa se Twitter scena združi okoli skupnega ključnika (hešteg za nelektorje), kot recimo nedavno tega okoli Evrovizije. Takrat gre na nož. Humor proti humorju. Pravil ni, vsak všeček pa se šteje kot aplavz celotne Gallusove dvorane.

Meni to ni čudno. Meni je to popolnoma naravno. Kot je pred leti ta pojav smelo označil Chandler v Prijateljih: “Sem stric Chandler. Humor je vse, kar imam!” Če ste duhoviti, potem veste, kako čudovit je občutek, ko ste kdaj v družbi večjega števila ljudi in vam uspe na enkrat nasmejati vse prisotne. Kakšen adrenalin. Njihov smeh je kot poklon vašemu intelektu, lično zavitemu v tančico bistroumnega humorja. In kaj je potem v takšni situaciji najhuje? Ko se nenadoma najde nekdo enako ali bolj duhovit. In vam začne speljevati žaromet.

Vzame ti tisto, kar te definira. Tisto, s čimer siješ sredi sicer popolne povprečnosti. Občutek je hudo neprijeten in moteč, začinjen z ravno dovolj panike, da te bodo zamenjali za bolj smešnega novinca. V paniki začneš na polno streljati šale iz vseh topov. Uf, napaka. Humor potrebuje situacijo, napeljevanje in zelo prefinjeno dostavo. Če kar butaš šale o Štajercih, ne prideš nikamor. Ampak ko je panika, ko ti nekdo speljuje občinstvo, odreagiraš. In potem v navalu zmedenosti poveš šalo o blondinki, ki misli, da varen seks pomeni, da zakleneš vrata avtomobila in prejmeš le rahle nasmehe. Veš, da si ga polomil, da si očrnil leta perfektnega humorja s šalo na nivoju pazdušnih prdcev. In v tistem trenutku v globinah osebnega sramu ozavestiš, da s humorjem ne smeš razmetavati. Ker včasih je res vse, kar imaš.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 22/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 22/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.