Še en rojstni dan. 

Od nekoga po njeni strani, seveda. Ona vstopi z nasmehom, pripravljena na serijo objemov, jaz vstopim previdno, pripravljen na neizbežne trenutke neprijetnosti. Četudi slavljenca poznam kolikor toliko dobro, mi njegova preostala druščina ni blizu. Kar pomeni, da se lahko nadejam večera, polnega površnih pogovorov, ki prej ali slej končajo v slepi ulici. Klepetanje o banalnih stvareh z neznanci je sicer najbolj sprejemljiva kulturna oblika spoznavanja novih ljudi (poleg, predvidevam, izmenjave podatkov za evropsko poročilo o prometni nesreči), a je kljub površinski osnovi veliko ljudem izjemno naporna.

Zato v družbenih situacijah, kjer ne poznamo veliko ljudi in je zato celoten dogodek kot minsko polje neskladnih osebnosti, največkrat raje strmimo v telefon ali pa se ga napijemo do točke, ko se tako ali tako nismo sposobni pogovarjati. Da bi ljudje neizbežne klepete izpeljali kar čim manj boleče, je družba izumila različne nevtralne komentarje, ki delujejo kot spretni načini za začenjanje prijaznih pogovorov. Kot sem omenil v nedavnem članku, je to recimo vprašanje “Si gledal včerajšnjo tekmo med A in B?”

Ali pa: “Kam gresta pa letos na morje?” In tisti večni: “Kaj pa tole vreme, ah?” To so popolnoma solidne fraze za začetek pogovorov, iz katerih bodo vsi udeleženi najverjetneje izstopili nepoškodovani. Potem pa so tu tiste druge fraze. Fraze, ki smo jih sicer kar nekako sprejeli kot uporabne za začetek klepetanja, a se mi zdi, da vedno vodijo le v neprijetno nasmihanje in nelagodni zaključek.

“Danes si pa dobro videti! Si kaj spremenil?”

Kaj pa kompliciram, tole se sliši kot čisto lep kompliment, kajne? V bistvu ne, ker ni nič bolje, kot če bi me vprašali: “Hej, danes pa nisi videti kot ta grdi brat Notredamskega zvonarja, kaj se je zgodilo?” Sicer razumem, zakaj ta fraza obstaja. Dejansko se poskuša uporabljati kot kompliment. In ljudje imamo radi komplimente. Zato se tole zdi kot odličen začetek za prijeten pogovor. Ampak formulacija te fraze daje čisto drugačen namig. Češ, da običajno nisem videti dobro. Sicer nočemo podati tega sporočila, a fraza to implicira.

Uporabljamo jo seveda takrat, ko nekdo shujša, ko ima novo pričesko, ko si nadene manj klovnovski make-up ali pa po dolgem času vendarle opusti videz osiromašenega Kosobrina in se neki dan pojavi sveže obrit in z umitimi lasmi (no, takrat je potem ta fraza popolnoma legitimna). Da po nesreči koga ne užalimo, pa moramo le izpustiti tisto časovno determinanto in reci: “Hej, Jožica, videti si kot milijon evrov s smetano! Imaš novega ljubimca?” “Ne, samo pri frizerju sem bila, ampak hvala!” Evo. Enostavno.

“Danes se mi je v službi zgodilo, …”

Če te besede ne pridejo iz ust mojega sodelavca, me verjetno ne zanima. Ne zato, ker bi a priori predvideval, da se nikomur na delovnem mestu ne zgodi nič zanimivega, ampak zato, ker se bore malo zgodb iz pisarne dobro prevede v pogovor z ljudmi, ki niso tvoji sodelavci. Ki ne delijo ekosistema, v katerem je ta zgodba nastala. Zgodbe na delovnem mestu so skorajda vedno vezane na osebnosti in pretekle dogodke znane zgolj in samo ljudem, ki tam delajo. Ker pa v službah preživimo zajeten del budnega stanja, je jasno, da bomo imeli iz tega okolja ogromno anekdot. Žal se potem slišijo nekako takole:

“Ej, poslušaj, kaj se mi je v petek zgodilo v službi. Z Macotom sva bila na terenu – aja, Maco je Marko Maček, en moj sodelavec, ki mi je pred leti zrihtal, da sem začel delati projekte evaluacije na terenu – aja, projektne evaluacije delamo sezonsko pri naših ta velikih klientih, da ocenimo, kako lahko bolje strukturiramo storitve, pomaga pri sestavljanju budžetov za naprej – v glavnem, Maco uleti do prvega naročnika za mano in mi je bilo jasno, da je za njim zabavna noč, ker je imel rdeče oči. Ampak ni vedel, da bo tam tudi Šanter … aja, Šanter je moj šef, no, v bistvu ni moj šef, ker vodi finančni oddelek, jaz pa sem v projektni skupini, ampak v bistvu sva oba v isti korporativni strukturi.

No, Šanter jasno vidi, da tole ne bo okej, ampak ne reče nič, ker moramo nujno tole rekonfiguracijo izpeljati tekoče, saj imamo vodjo skupine nad glavo in … aja, vodje skupine so nastavljeni od naših lastnikov iz Düsseldorfa, ki so kupili firmo pred tremi … ne, čakaj, štirimi leti? Mislim, da štirimi, ja … čakaj, da pomislim, kdaj je Maco začel delati pri nas …?” In. Tako. Naprej. Zgodbe iz službe so fantastične za ob kavi s sodelavci, za vse preostale ljudi na planetu pa so največkrat obupno dolgočasne.

“Ful si podoben nekomu, ki ga poznam.”

Ne kakšnemu zvezdniku, seveda. Bog ne daj. Pač nekomu. Če preštejem, kolikokrat sem to slišal na različnih zabavah in srečanjih (in enkrat celo od profesorja na faksu, ko sem zapuščal predavalnico, kar je bila najbrž najbolj naključna stvar, ki mi jo je kdo rekel v študentskih letih), sem očitno podoben veliko ljudem, ki pa jih jaz seveda ne poznam. Kar samo po sebi ni problematično, je pa kot začetek pogovora to informacija, s katero nimam kaj početi. Včasih sem še vprašal “A res, komu pa?” in potem največkrat dobil “Ne vem, ne morem se spomniti, …” zato sem preprosto nehal spraševati in sprejel, da če mi kdo reče, da sem nekomu podoben, to zgolj pomeni, da so pred kratkim videli nekega visokega moškega s kratkimi lasmi.

Lahko pa zelo enostavno tole frazo izkoristimo kot čisto soliden kompliment – verjetno ni dekleta, ki komentarja, da me spominja na Jessico Biel ali Sophio Vergaro, ne bi vzela kot zelo navdušujočo pohvalo. V bistvu, tudi če grdemu človeku rečeš, da te spominja na Steva Buschemija, to na neki način še vedno zveni kot kompliment, ker si ga ravnokar primerjal s svetovno znanim zvezdnikom, zase pa najbrž itak že ve, da ni privlačen. Nekaj popolnoma drugega pa je, če nekdo v tebi prepozna nekoga, ki ga ti ne poznaš. To se preprosto ne more razviti v pogovor. “Hej, noro si podoben enemu modelu, ki ga poznam.” “Oh?” “Ja, Joštu iz Savca. Včasih sem z njim delal v fotokopirnici.” “Oh.” In to je to. Od tu naprej lahko le še po tiho ugibam, če je Jošt morda videti kot slovenska kopija Ryana Reynoldsa.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 09/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 09/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.