“In zakaj vztrajaš?” 

Vprašanje je bilo izrečeno neštetokrat. Postalo je nekakšen odmev vsakega najinega druženja, vsake pijače, vsake kave, vsake zgodbe. Jaz sem v tem videl priložnost, da sama ozavesti nesmiselnost svojega početja, udinjanja v vse, kar je bilo slabega v njenem odnosu z verjetno najbolj nepravim partnerjem, ki si ga je lahko zamislila. Ona je v tem videla priložnost, da na glas izrazi vse razloge, zakaj je prav, da vztraja. In bila sva v začaranem krogu. Vprašanje, za katero sem upal, da jo bo prebudilo, je ona izkoriščala za glasne afirmacije svoje lastne zablode.

Vztrajanje v toksičnem odnosu monumentalno redefinira odnos do te mere, da mu težko še rečemo odnos. Nikoli v resnici ne veš, kaj ti obeta novo romantično poglavje, v katero vstopaš, in zdaj že dobro vem, da toksična razmerja ne doletijo le šibkih, negotovih ljudi z nizko samozavestjo. Doletijo lahko vsakogar, ker se postopoma in počasi manifestirajo v skupnem življenju in ogroženi partner sploh ne opazi, kdaj je medena romantika postala skorajda neprepoznavna tvorba čustvenih preobratov, podrejanja, zaničevanja in nespoštovanja. Pri prijateljici, ki še vztraja v takšni razjedi od odnosa, pa od blizu opazujem, kako daleč te lahko vodijo lažni izgovori. Na primer …

Imava komplicirano zgodovino

Bil je eden tistih rekordnih odnosov. Spoznala sta se že v srednji šoli, bila drug drugemu prva, šla narazen, ohranila kanček emocionalne navezanosti – češ, prvega ne pozabiš nikoli – se na faksu spet srečala, poskusila znova, po nekaj letih spet premor, potem pa tisti tipični obup, da tam zunaj ni normalnih tipov, in na sredini njunih 20 let, kmalu po koncu faksa, sta ponovno končala skupaj. Do nadaljnjega. Z dvema otrokoma, zajetnim posojilom in rednimi družinskimi izleti v Istro. “Najina zgodovina je komplicirana,” pove. Seveda, vložila je ure, mesece, leta, desetletja v ta odnos. Vsak začetek in vsak konec je bila nova borba, ki je vodila do te točke in temu se je zdaj težko odpovedati. Ne želi, da bi vse to, kar je vložila v ta odnos od začetkov pa do danes, bilo zaman. Prepričana, da bo poskušala, dokler je vsaj še kanček upanja, ne opazi, da je s svojo trmo že zdavnaj zanikala svojo srečo, svoje mentalno zdravje in svoje dostojanstvo.

Opravičil se je

Ne vem, zakaj pri meni to nima tako astronomskega učinka. “Rekel je, da mu je žal,” mi pove. In pokimam, ker seveda se vsakič opraviči. To mu je zdaj že rutina, najlažji način izogibanja odgovornosti. “Pravi, da ne bo nikoli več ponovil te napake.” Pa jo je. Že ničkolikokrat. Ampak saj veste, imata komplicirano zgodovino. A tokrat je baje drugače. Njegovo opravičilo je zvenelo pristno. Zdaj misli resno. In ker se oklepa vsakega upanja, v njem poskuša videti nekaj dobrega. Želi mu verjeti. Želi mu dati drugo priložnost. In tretjo. In četrto.

Saj sem vedno vedela, kakšen je

A v resnici ni vedela. Fant, ki ga je spoznala v srednji šoli, menda ni popolnoma isti, kot je zdaj ta 40-letni moški? Njegov odnos je od prvih tednov in let skupaj cvetel – in žal šel v cvet. V njem so nekatere slabe strani preprosto prevladale. Njena vztrajnost in potrpežljivost sta dovolili, da prevladajo. Zdaj ne prizna, da se je spremenil. “Saj veš, kako zna biti prijazen.” In to drži, res je prijazen. Ampak to, da je odličen za družbo in prijatelje, še ne pomeni, da je odličen partner. Dve uri ob vinu in siru ni enako kot desetletja dolg odnos. A vztraja, ker upa, da bo nekoč spet tisti fant, v katerega se je zaljubila v odmoru med uro matematike in zgodovine.

Kar me čaka tam zunaj, je še slabše

Ideja samskega življenja ji je tuja. Neprivlačna. Na eni strani jo bremeni sama ideja ločitve, vsi postopki, vse tegobe, vse težave, ki bi jih to prineslo zanjo in za oba otroka. Jasno, toliko let pozneje sta njuni življenji prepleteni na vseh nivojih. Skupno stanovanje, skupni avtomobil, skupne počitnice, skupni prijatelji. Na drugi strani z odporom gleda na samsko življenje in vse, kar prinaša. “Vsi samski tipi, ki jih spoznam, so obupni.” Resda? Čisto vsi? Ali pa si zapomni le tiste res obupne, ki pomagajo utrditi njeno prepričanje, da so vsi prosti moški v njenih letih za odmet? Ker se boji spremeniti svoj celotni življenjski slog. Ta, na katerega je vajena, ji je domač in poznan. Resda je prežet s prepiri in bolečino, ampak s tem se zdaj že zna soočati. Z idejo, da je sama in ji v nekem lokalu nihče ni všeč, pa ne.

Saj sem tudi sama kriva

Ko obrne ploščo in preusmeri krivdo še nase, le globoko vzdihnem. Obnoviva prepir, ki sta ga imela, in nenadoma v lastni zgodbi odkrije, da v bistvu razume, zakaj je bil on tako žaljiv. Razume, zakaj je jezen. Razume, da zna biti izredno frustrirajoča, naporna, tečna. V bistvu je lahko srečna, da je on sploh z njo. Da je našla nekoga, ki jo lahko prenaša. V ta izgovor se zaplete tako globoko, da včasih ne najde izhoda. Prepriča se, da je bistvu čudež, da jo ima sploh kdo rad. Tudi vi že zavijate z očmi?

Zaključek z lažmi

Vse to so le prazni izgovori, izrečeni glasno, ko poskuša sama sebe prepričati, da spremembe niso potrebne. Brani in zagovarja ga, ker ve, da če ga ne bo ona, ga ne bo nihče. Govori tisto, kar želi slišati, a tega ne govori nihče drug okoli nje. Jasno je, da mora narediti spremembo. Nič ne šteje, da se je spet opravičil, da imata dolgo in zapleteno zgodovino, da je lahko občasno tudi drugačen in da se nekje globoko v njem morda še skriva tisti fant, v katerega se je pred leti zaljubila. A do tega spoznanja mora zdaj priti še sama.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 16/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 16/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.