Če redno spremljate novice, se vam verjetno zdi, da je naš planet preplavljen s psihopati, a uradne statistike pravijo, da jih je med nami v bistvu le okoli 1 odstotek. 

Če nekdo mojstrsko pogrne na vseh patoloških testih in se dejansko izkaže za psihopata, pa to še ne pomeni, da smo našli naslednjega serijskega morilca. V to kategorijo se zvrstijo različni ljudje z določeno zbirko antisocialnih osebnostnih značilnosti in – kot me je obvestil zabaven članek na spletu -presenetljivimi malimi znaki, ki pa so mi bili sumljivo poznani. 

Hollywoodski psihološki trilerji in grozljivke nas precej nazorno poučijo, kateri so med bolj izrazitimi znaki psihopatskega stanja: narcisizem, plitve emocije, neodgovorno vedenje, neiskrenost, pretirana samozavest, sadizem, pomanjkanje empatije itd. Če ste ob tem že začeli analizirati prijatelje in družinske člane, ker imate občutek, da kažejo vse ustrezne znake, kar mirno, ker tako kompleksne motnje ne boste diagnosticirali prek šaljivega članka, lahko pa se skupaj pozabavamo ob sekundarnih posebnostih, za katere znanost trdi, da so bolj značilne za psihopate.

Imate radi grenke pijače?

Ker kavo pijem na približno enak način (samo z mlekom), že odkar vem za ta magični napoj, me je presenetilo, da večina ljudi kavo pije drugače. Kot kaže, ljudem osnovni okus kave sploh ni všeč, zato si jo radostno obogatijo s sladkorjem ali smetano. Vedno sem mislil, da to le pomeni, da so ti ljudje pač bolj sladkosnedi, potem pa me je študija iz sosednje Avstrije poučila, da je uživanje v grenkih pijačah lahko znak, da sem psihopat.

Avstrijski psihologi so se odločili raziskati, zakaj nekateri ljudje niti pomislijo ne, da bi v kavo trpali sladkor, in raje uživajo v čisti, črni skodelici kofeinske kisline. Zaključek je bil precej enostaven – tisti, ki so sicer nagnjeni k t. i. 'temnejšim osebnostnim karakteristikam', imajo pač radi tisto, kar je drugim neprijetno. Grenko kavo, recimo. Grenkoba naj bi našemu jeziku običajno dala obvestilo, da zadeva, ki smo si jo natlačili v usta, ni užitna, psihopatu pa to le predstavlja dodatni izziv.

Radi govorite o hrani, seksu ali denarju?

Tole me je kar malce prestrašilo, ker imam občutek, da se o drugih temah niti ne znam pogovarjati. Okej, recimo še o kakšnih specifičnih segmentih pop kulture. In vremenu, pa še to samo zato, da imam kaj jamrati. Hrana, seks in denar pa se mi zdijo precej esencialne tematike za vsako malce bolj prijateljsko kavo. Mar ne? Kot kaže, bi se z menoj strinjal zgolj dobršen del populacije ameriških zaporov, kjer so opravljali študijo pogovornih vzorcev in odkrili, da imajo kriminalci s psihopatskimi težnjami navado, da podrobno (včasih tudi obsesivno) razlagajo recimo o tem, kaj so jedli na dan, ko so storili zločin.

Najbrž zato, ker se jim je tisti pire krompir s pohanim piščancem, ki so ga hrustali eno uro prej, preden so izvedli klavski pohod, precej bolj vtisnil v spomin, kot pa meni neka sarma, ki se je samo zgodila v mojih ustih, medtem ko sem gledal televizijo. V tej isti študiji so obenem razkrili, da so se zaporniki v pogovorih izdatno osredotočali na svoje fizične potrebe – torej na hrano, pa tudi na seks in denar.

Znanstveniki so v študiji zaključili, da je razlog v dejstvu, da so psihopati kot človeški plenilci in zato vidijo večjo vrednost v lastnih potrebah, ki jih morajo (ali želijo) izpolniti, medtem ko se normalni ljudje v pogovorih bolj osredotočajo na pogovore o socialnih in emocionalnih elementih – družini, religiji in duhovnosti. Naj me skrbi, da me te slednje tri teme niti malo ne zanimajo?

Ste ustvarjalni?

Včasih med pogovorom s svinčnikom čečkam po naslovnici kakšne revije in dovolim, da moja kreativnost iz črk naslova in obraza Natalije Verboten ustvari amatersko likovno stvaritev. Očitno sem zato pošast. No, vsaj neka milejša oblika teh, ker moja ustvarjalnost pač ne dosega kakšnih resnejših razsežnosti, ki pa so bojda značilne za t. i. 'prosocialne' psihopate. Njihova simpatična mešanica narcisizma in želje po tveganju jih namreč odvrača od sledenja trendom in jih nagiba k pogumnim, razburljivim tveganjem v njihovi ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje tako ali tako ne morejo biti ujeti v kakšno sterilno povprečje. Avtorji študije, opravljene na Univerzi na Filipinih, so kot zgodovinski primer navedli Picassa, ki se mu je popolnoma zmešalo, ko je presedlal v kubizem, a je obenem odprl nove smernice v umetniškem svetu. Je bil psihopat? Ne bomo nikoli vedeli. So pa avtorji študije odkrili nekaj bolj novodobnega – da so na testih za t. i. temno triado osebnih značilnosti najviše kotirali arhitekti, ki naj bi najmočneje izražali znake narcisizma in psihopatije. A ker je tu govora o res zanemarljivem odstotku populacije, ste lahko mirni – vaše bajte (skoraj) zagotovo ni oblikoval psihopat.

Ste v dobrih odnosih z bivšo?

Ja, tudi tole so znanstveniki povezali s psihopati, a k sreči tu ni kaj dosti povezav z mojo realnostjo, ker si z bivšimi verjetno nimam povedati kaj več od tistega, kar so mi že zmetale v glavo v postopku razhoda. A kot kaže, obstajajo ljudje, ki razmišljajo drugače. Na eni strani so tisti, ki imajo s svojimi bivšimi partnerji popolnoma zrele in nemoteče odnose, potem pa je tu še tisti čudoviti mali odstotek, ki so ga obravnavali v lanski študiji povezav med spolnostjo in temnimi osebnostnimi značilnostmi.

Odkrili so, da nekateri ljudje ohranjajo odnose z bivšimi partnerju zato, ker v njih vidijo priročen vir za različne lastne potrebe: denar, seks ali informacije. In kako jim to uspe? Psihopati so na zunaj lahko zelo šarmantni. Odlični so v manipulaciji in znajo dobro igrati na naša čustva. Mojstrsko zavajajo in spretno trosijo laži. Kar pa me, ironično, če ne kar malce strašljivo, spomni na vsaj eno bivšo.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 05/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 05/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.