Pred slabimi 40 leti je človeštvo izumilo internet in zdelo se je, da bo ta čudež odprl nova obzorja človeškega dojemanja realnosti, potem pa se je izkazalo, da ga prednostno uporabljamo predvsem za gledanje smešnih mačjih videoposnetkov. 

Kar je v zadnjih letih še toliko bolj spodbudilo debato 'mački vs. psi', kjer kot ljubitelj in lastnik izključno mačjih ljubljenčkov kar naprej poslušam ene in iste opombe. Naj najprej povem, da sicer obožujem tako mačke kot tudi pse. Odraščal sem v družbi ali vsaj bližini številnih primerkov obeh vrst, a moja osebna populacija domačih ljubljenčkov že od nekdaj beleži samo mačke. Trenutno enega. Po imenu Oppenheimer (kličemo ga Opi), ki je bil pred šestimi leti najden nekje v okolici Celja. In kot konsistenten lastnik teh mijavkajočih pojav, redno dobivam komentarje, ki pa so vsem lastnikom mačk tako ali tako že znani. Recimo …

“Mački so živali za ljudi, ki v bistvu nimajo časa za domače ljubljenčke.”

Ne vem, zakaj je to mišljeno kot negativno. Mačke so čudovite domače živali prav zato, ker so zelo nezahtevne, introvertirane sostanovalke. Omogočajo, da lahko tudi tisti, ki smo v odgovornosti do drugih bitij še totalni amaterji, potešimo svojo potrebo po tem, da skrbimo za neko drugo življenjsko formo. Opija lahko vzamem v naročje, ga čohljam, crkljam in potem, ko se končno naloži World of Wacraft, zabrišem na kavč in se imava oba čisto fino.

Mačke so optimalne za ljudi, ki imamo popolnoma razpršene urnike in včasih še sami pozabimo jesti. So mali kosmatinci, katerim oblačila kar sama zrastejo, spijo 18 ur dnevno in – kar je morda najpomembnejše – skrbno uporabljajo svoje lastno stranišče, kjer za seboj vse zakopljejo, da lahko potem njihovo osebje (pardon, lastniki) to elegantno odstranimo z lopatko. Če imate hude probleme s spornimi vonjavami (ko sem moral enkrat z malo plastično vrečko, poveznjeno čez dlan s tal pobrati še toplo kepo dišečega darila odraslega zlatega prinašalca, sem imel od te bajne izkušnje še deset minut solzne oči), je mačje stranišče vsekakor najmanjše zlo.

“Mačk ne moreš naučiti ničesar uporabnega.”

Psi so čudoviti in dvojno fantastični. So tudi poslušni in učeči. Če bi morali posneti film o dobroti, bi v glavni vlogi zelo verjetno nastopil pes. O tem nihče ne dvomi. Pse lahko obenem naučimo nešteto uporabnih stvari, celo do te mere, da rešujejo življenja! Na drugi strani lastniki mačk dobro vemo, da nam mačka verjetno nikoli ne bo rešila življenja. Večja verjetnost je, da če nas na kavču sune infarkt, bo mačka razdraženo odkorakala stran, ker s sopihanjem in jadikovanjem v smrtnih krčih motimo njen mir. Ampak popolnoma neuporabne pa mačke tudi niso.

Domača mačka je postala domača v časih, ko se je človeštvo začelo ukvarjati s poljedelstvom in so se mački izkazali kot uporabni lovci na podgane. Ker so bile podgane redno na mačjem jedilniku, je človek z mačko tu vzpostavil dolgotrajno timsko navezo, ki je bila ključna za preživetje pridelkov. In posledično nas samih. Prevrtimo kopico koledarjev naprej v današnji čas in vaša mačka verjetno zdaj mirno spi na kavču, vi pa v stanovanju nimate podgan. Kaj naj torej počne? Zasluženo drema po dobro opravljenem delu, tudi če je bilo to delo opravljeno stoletja prej. Na kmetijah in v nekaterih trgovinah s suhim blagom so mačke še vedno zelo uporabne, kot ljubka kombinacija zatiralca škodljivcev in hišnega okraska.

“Mačka te je samo navajena, nima te pa dejansko rada.”

“Mačke inherentno niso srečne živali,” so določili znanstveniki, ki so mačke zaprli v laboratorije in nanje namestili kopico senzorjev, potem pa bili začudeni, da niso predle in izkazovale gorečega veselja. Kolikor so ti podatki vprašljivi, pa lastniki vemo, da morda niso daleč od resnice. Ko se vrnem domov, me maček občasno počaka pri vhodnih vratih, kar običajno pomeni, da je med mojo odsotnostjo pojedel vse brikete, največkrat pa le sedi na kavču in čaka, da pridem v njegovo vidno polje. Psi so čisto nasprotje tej pasivi. Prihitijo že takoj, ko slišijo tvoje korake, evforično mahajo z repom, skačejo v naročje in se nasploh vedejo, kot da se je s tvojo vrnitvijo vsa sreča tega vesolja spet vrnila v njihovo srce.

Ravno zato se mi ne zdi fer, da ljubezen psov uporabljamo za kakršenkoli standard. To ne more biti merska enota, ker ljubezen psov je tako iskrena in neskončna, da še Romeo in Julija izpadeta kot brezvezna amaterja. Psi so v svoji navezanosti tako iskreni, da so že skoraj mitološki. Zato je jasno, da ob takšni konkurenci mački nimajo šans. Še vedno pa znajo pokazati svojo naklonjenost. Kadar to hočejo. In kadar imajo čas. In kadar to ni v napoto njihovemu trenutnemu udobju. In kadar si lahko pet minut pozneje z agresivnim lizanjem umijejo ves smrad po človeku s svojega lesketajočega kožuščka. Ampak, hej – jaz bi verjetno tudi skočil pod tuš, če bi oseba, ki jo imam rad, pustila svoj smrad na meni. Higiena je le higiena, mar ne?

“Mačke so zlobne.”

Ne bi rekel, da so zlobne, bi pa, kot to vemo vsi lastniki mačk, da so zagotovo malce žleht. O tem smo vsak dan obkroženi s številnimi dokazi, ki jih večkrat niti ne želimo priznati. Recimo: postavim kozarec z vodo na mizico v dnevni sobi, se udobno namestim na kavč, prižgem televizijo in v motanju odeje s kotičkom očesa opazim, kako se Opi nonšalatno sprehodi mimo kozarca in pri tem za trenutek pomoči taco v vodo. Kar tako. Moje. Ali pa čuti, da bi potreboval malce pozornosti in začne grizljati kabel za polnjenje telefona, ker ve, da me to vedno izstreli do stropa. Ali pa sedi pred balkonskimi vrati in mijavka in mijavka in mijavka in potem še tolče s taco po žaluzijah, dokler mu ne odprem, nakar me le pogleda, se obrne in odkoraka v nasprotni smeri. Pa sem te!

Mačke znajo svoje gospodarje razkuriti bolj kot neukročen najstnik, a je prav to v bistvu najbolj zabaven del njihovih osebnosti. Nikoli se ne trudijo, da bi ugajale, lastniki pa se vseeno radostno klanjamo njihovim muham in kapricam. So kot zlobneži iz filmov, ki pa so tako kul, da zanje kar moramo navijati. So kot … Walter White v Krivih poteh. Sprva nebogljene in ljubeče pojavice, ki se z leti razvijejo v samovoljne zveri z neustavljivo potrebo, da si v vsakem trenutku izborijo svoj prav. In mi, kot žareči oboževalci, komaj čakamo, da smo spet v njihovi družbi – vedoč, da si to po tiho želijo tudi mačke same.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 23/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.