Lani poleti sem nergal nad smrtonosnimi kolesarji, v tem letnem času pa sem zaradi nizkih temperatur pogosto obsojen na premagovanje razdalj kar z najbolj osnovno formo premikanja – hojo. 

V zadnjih nekaj tednih sem izkusil hojo v različnih človeških ekosistemih, med drugim sredi dopoldneva, ko se iz neznanega razloga po Čopovi ulici v Ljubljani vali reka sprehajalcev (bržda študentov, brezposelnih in normiranih s.p.-jev, ker preostali v tistem delu dneva verjetno počnejo nekaj bolj pametnega), pa v Milanu v času popustov, ko okolica tamkajšnje katedrale zagomazi kot človeško mravljišče. In odkril sem, da smo ljudje kot pešci naravnost obupni. 

Glede na to, da je hoja naša najbolj naravna oblika premikanja, bi človek predvidel, da smo v tem skozi zgodovino postali že pravi mojstri. Če malim sardelam uspeva sinhrono plavanje v gromozanskih tropih, bo menda tudi človek optimiziral svojo osnovno formo gibanja. Ampak ne. Več korakov mi je zabeležila aplikacija na pametnem telefonu, bolj se mi je zdelo, da smo se kot vrsta šele prejšnji teden naučili hoditi. Tule je nekaj najbolj nadležnih primerkov, ob katere se kar naprej spotikam tako na ulici, kot tudi v trgovinah in drugih javnih prostorih.

Nenadni pavzer

Nedvomno najljubši primerek obupnega sprehajalca je zagotovo nenadni pavzer, sprehajalec, ki hodi pred teboj s polno hitrostjo in ti da občutek, da lahko mirno izenačiš njegovo hitrost, ker se vama obema mudi v isto smer, potem pa se on nenadoma ustavi. Nihče ne ve, zakaj to stori, včasih tudi sam ne. Mogoče ga presune kakšna strašljiva misel, morda pozabi, katera noga sledi po 'levi', morda kaj čisto tretjega. Vem le, da me vedno ujame nepripravljenega, kar pomeni, da sledi skorajšnje trčenje in potem moje tiho preklinjanje ali pa neustavljiv karambol, kjer v upanju, da zaščitim glavo, zgornji trup instinktivno nagnem nazaj, kar pa le pomeni, da se v njegovo rit zaletim s svojim … no, saj si predstavljate. In kar je najhuje – običajno sem potem jaz opravičim.

Počasni debeluhi

Prekletstvo nakupovalnih centrov, kjer me že tako ali tako vedno grabi panika, saj se slabo znajdem v utesnjujočih gnečah in pretirano ogrevanih trgovinah, so čudoviti primerki kaloričnega pretiravanja. Eden takšnih je družinski prijatelj, ki mu je kljub vsem našim opozorilom in prošnjam nekako uspelo leta in leta samo pridobivati telesno težo, tudi potem, ko je že postal človeški planet in mu je zdravnik začel precej nazorno razlagati, kam vodi njegova požrešnost. Ko potem stopaš za nekom tovrstnih dimenzij, ti kmalu postane jasno, da je preširok, da bi ga lahko elegantno obšel, in obenem prepočasen, da bi lahko hodil za njim. Njegova hoja je tudi popolnoma asinhrona, ker je celoten ritem premikanja podvržen skorajšnji hiperventilaciji in dejstvu, da ga izredno moti, ker življenje od njega pričakuje, da se premika.

Hiteči nepazljivec

Civilne tožbe na dveh nogah. Tisti sprehajalci, ki se izstrelijo iz trgovine kot topovska krogla, ampak pri tem pogledajo samo v eno smer, seveda ne tisto, iz katere dejansko prihaja tok pešcev. Mislim, da taisti ljudje enako počnejo tudi, ko so v avtomobilu – zapeljejo na prednostno cesto in najprej pogledajo desno, čeprav bo najbližji možni avtomobil pripeljal z njihove leve. Razmišljam, ali imajo ti ljudje kakšne potuhnjene kromosome veveric in se v tekoči promet, bodisi tisti na štirih kolesih bodisi tisti na dveh nogah, vključujejo po principu pravokotnega vstopa z največjo hitrostjo in upanjem, da se pač vse izide brez hujših posledic.

Enotna skupinica

Poznate tisti trenutek, ko pred seboj zagledate skupino ljudi, lično postrojenih v vrsto, ki koraka proti vam, in že takoj razberete, da nimajo niti najmanjšega namena, da bi se razkropili? Kot da uživajo v tem, da zavzamejo zajeten del ulice ali prehoda in potem gazijo čez ljudi, ki jim pridejo naproti. Ker neposredno snidenje s takšno skupinico običajno zahteva pogumno ohranjanje smeri, čemur sledi zaletavanje z rameni, sopihanje in zlagano opravičevanje, je za vse tiste, ki ta dan nismo načrtovali dodatnih fizičnih interakcij z neznanimi ljudmi, edina rešitev le ta, da se poskušamo skupini ogniti v širokem loku, ob tem pa jih v tihem mrmranju sočno preklinjamo.

Razbita velika družina

Enota, ki jo zagotovljeno srečamo vsak petek ali soboto v nakupovalnem centru. Osrednja člana te zasedbe sta starša, ki sta se odločila v nakupovalni center pripeljati vse svoje otroke. Koliko točno jih je, še sama ne vesta, ampak sodeč po gneči in hrupu nekje med 3 do 5. Ker med policami barvitih zadev seveda nimata nadzora nad vsemi (in ker so povodci za otroke iz meni neznanega razloga nehumani), se ti otroci odbijajo od polic kot fliper žogice in je potem na vseh ostalih, da se poskušamo mimo njih prebiti tako spretno, da nobenemu od malčkov ne parkiramo kolena v čelo ali pa ga povozimo z vozičkom.

Slab načrtovalec

V vsem tem sprehajalnem kaosu se potem najde prav posebna skupinica pešcev, ki v kombinaciji slabše orientacije, paničnega beganja in nenehnega hitenja dejansko le še poslabša celotno stanje. V tej skupini se največkrat znajdem jaz. Iz tretjeosebne perspektive je to potem videti nekako tako, da se s hitrimi koraki (ker se mi seveda mudi) in z besom, da so pred mano ovirajoči osebki, začnem urno slalomirati med telesi. Ko se že spretno zmuznem med počasnima zaljubljencema, ki zasanjano stopicljata med izložbami, se zaletim v stoječo skupino izgubljenih turistov z zemljevidi, da potem naredim tri korake nazaj in se skorajda zaletim v sveže našminkano instagramušo, ki med hojo gleda v telefon, zato odskočim v levo, naredim akrobatsko kolo čez tri bežeče otroke, pirueto okoli dveh sključenih babic in salto prek sklonjenega najstnika, ki si sredi promenade zavezuje supergo, da na koncu končam točno tam, kjer sem začel. Glasno vzdihnem in razmišljam, ali bi morda, tudi ko sem peš, s seboj nosil kakšen zvonček ali hupo.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 06/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 06/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.