V zadnjih nekaj letih je ogromno ljudi okrog mene dobilo otroke in bolj ko sem jih opazoval v tej tranziciji v svet starševstva, bolj sem dojemal, da je to resnično "služba" za odrasle ljudi. 

In ker sumim, da sam to nisem, me je vse skupaj začelo zanimati na precej bolj pragmatični ravni – recimo, kako brez znanja o tem, kako biti starš, poskrbiš, da tvoj zarod ne konča kot statistika kilave vzgoje. 

Ideja starševstva mi je izredno strašljiva, ker se mi zdi, da gre lahko nešteto stvari narobe in da na več kot polovico teh niti nimaš vpliva. Zato izredno spoštujem vse ljudi, ki so v svojem življenju zmožni med tisočero vsakdanjih nujnosti umestiti še skrb za odraščajočega otroka. Prepričan sem namreč, da sam tega verjetno ne bi zvozil brez pomirjeval in profesionalnih terapij, ker v bistvu bolj ali manj zgolj simuliram odraslega človeka. V resnici me recimo strašijo telefonski klici z neznanih številk. Večino jedi, ki jih želim pripraviti, moram najprej zguglati. Za pretežni del stanovanja uporabljam eno univerzalno čistilo. Včasih za kosilo pojem pol čokolade z lešniki. Moja vzgoja otroka bi verjetno vsebovala ogromno brskanja za nasveti po spletu, nešteto obiskov pri pediatru in redna panična zbujanja sredi noči (moja, ne otrokova).

Vseeno pa mi je misel, da je človek sposoben ukrojiti popolnoma novo človeško bitje in ga od točke, ko ne ve, kje ima nos, razviti v celostno osebo, ki zna plačevati davke in se ne izgubi na poti v trgovino, na mnogo načinov fascinantna. Ker tudi z rezervne klopi vidim, da je velikokrat hudičevo težko, saj nikoli ne veš, ali vse delaš prav. Takoj ko o čemerkoli v zvezi z vzgojo otrok povprašaš na socialnih medijih, pa hitro izveš le, da si bržda najslabši starš v zgodovini človeštva, ki svojega otroka spreminja v čustveno poškodovanega serijskega morilca s puklasto držo. Zato sem novopečene starše v svojem socialnem krogu povprašal, kaj je dejansko njim najpomembnejša lekcija, ki jo želijo podati svojim malčkom. Dobil sem naslednje odgovore.

“Naučiti se mora, da 'ne' pomeni 'ne'!”

Medtem ko na eni strani gledam starša, ki svojemu sinu dovolita čisto vse, včasih tudi na račun osnovnega bontona v restavraciji, je večina vseeno prepričana, da lahko naraščaju kdaj pa kdaj tudi reče 'ne', pa zato ne bo takoj izza vogala priletela socialna služba in jim nemudoma odvzela otroka, njih pa poslala na snemanje dokumentarca o najbolj grozovitih družinskih zgodbah. Nekateri starši so me podučili, da ta zamik v gratifikaciji otroka na eni strani razsvetli, da ne more v vsakem trenutku imeti vsega, kar si zaželi, na drugi strani pa uči potrpežljivosti, da je včasih treba na nagrado ali izpolnjeno željo malce počakati. Zdi se mi kar uporabna lekcija za odraslo življenje, ko velikokrat slišimo – ne.

“Otrok, ki mu dovoliš, da pade, se bo znal pobrati.”

“Seveda hočeš svoj dragoceni naraščaj nagonsko zaščititi. A pretirano ujčkanje potem vodi le do trenutka, ko se zaveš, da imaš odraščajočega mulca, ki ne ve, da imajo dejanja tudi svoje posledice,” mi pove mama treh otrok in jaz samo radovedno kimam. Jasno, da s tem ni mislila le dejanskega padanja po tleh, dokler se mali človeček še uči stabilnosti na dveh nogah. Tu so predvsem tisti metaforični 'padci', ki nas morajo že v zgodnjih letih naučiti, da življenje ni vedno fer in da ne bo na vsakem koraku nekdo drug nase prevzel krivde ali stroškov naših slabih odločitev. Nauči nas, da so posledice včasih nezaželene. Nepričakovane. Otrok se nauči, da ga starši pač ne morejo kar naprej ščititi pred razočaranji. Konec koncev bo prej ali slej zrel za volitve.

“Naj ceni tisto, kar ima.”

Klepetam z mamo, medtem ko njen edinček mirno gleda televizijo. Z izbrancem imata pošteni plači – delata sicer neke strašansko dolgočasne bančne in kadrovske stvari v velikih podjetjih – in si lahko privoščita, karkoli jima srce poželi. A njun štiriletni sin ni do vratu zasut z vsemi možnimi igračami, saj ga želita naučiti, da mora ceniti tisto, kar ima. Namesto vseh osmih dinozavrov v kolekciji ima zato le enega (no, dva, ker je za rojstni dan dobil še enega), ki pa ga zato toliko bolj obožuje in varuje. “Nočeva vzgojiti razvajenega otroka, ki bo vsak teden hotel neko novo igračo in jo potem čez dva dni že zavrgel.”

“Da je dolgoročno resnica res boljša kot laž.”

Otroci se zelo hitro naučijo lagati. Laganje je vendarle tako zelo priročno in se v najbolj dramatičnih situacijah zdi celo bolj smiselno, kot pa da se vsi naokoli užalimo z dejanskimi fakti. Obenem je laganje otrokom toliko bolj enostavno, ker še nimajo razvite sposobnosti širšega konceptualiziranja in jih le zanima, kako lahko težavo rešijo v naslednjih štirih sekundah na način, da bodo lahko še naprej cele dneve nažigali Playstation. A upokojena socialna pedagoginja, ki je celo svoje življenje delala s problematičnimi otroki, mi je precej strogo zabrusila, da je otroke treba že zelo zgodaj učiti iskrenosti. “Dlje ko pustimo, da nam otrok laže, bolj se mu bo v mislih utrjevala ideja, da lahko s spletkarjenjem in goljufanjem vedno doseže svoj prav.”

“Pomembno mi je, da je otrok nežen do živali.”

Če bi imel otroka in bi ta otrok hitel vleči mačka za rep ali pa jahati našega zlatega prinašalca, bi zagotovo začel rjoveti in bi se mi to zdela popolnoma legitimen vzgojni postopek. A prijateljica, ki dejansko je starš predšolskemu dečku, mi je zaupala, da se je tega lotila precej bolj celostno. “Najprej sem ga učila, kako pravilno božati živali – v smeri rasti dlake. Mislim, da sem vsaj tisočkrat rekla besedo 'nežno'. Sicer sem že prej želela, da ima spoštljiv in prijazen odnos do svojih plišastih igračk in punčk, tako da se mi zdi, da je bil dober 'suh trening'. Potem pa so seveda sledile še obvezne nianse – živali nikoli ne vlečeš za rep, jih ne tepeš in jih ne dražiš. Zdi se mi, da so nekateri otroci naravno bolj nežni do živali, medtem ko drugi potrebujejo malce bolj vztrajno usmerjanje. V upanju seveda, da se bodo te lekcije avtomatično aktivirale tudi v trenutku, ko bo mimo namesto mačjega repa pritekla deklica s kitkami.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 03/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 03/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.