Ker sem v razmerju z osebo, ki ima nekoliko patološki odnos do nakupovanj, se v trgovinah znajdem večkrat, kot je to sicer skladno z mojo lastno naravo.

Ker sem zato v takšnih in drugačnih trgovinah preživel več mučnih ur, kot je bilo človeškemu organizmu namenjeno, sem obenem začel odkrivati nove razloge, zakaj mi je nakupovanje vedno tako neprijetna izkušnja.Če bi mi pred 20 leti nekdo rekel, da bom nekega dne lahko kupoval filme, cunje in celoletne zaloge gumijastih medvedkov, medtem ko sedim na straniščni školjki in brez potrebe, da se v postopku kadarkoli soočim z drugim človeškim bitjem, bi verjetno mislil, da poslušam znanstveno-fantastično pravljico. A to je realnost, ki jo živimo danes in zdi se, da je pisana na kožo introvertiranim nakupovalcem, ki se želijo ogniti vsem neprijetnostim fizične prisotnosti v trgovini. Kljub temu pa nismo še čisto tam, ko bi lahko vse trgovine preprosto zaprli in denar zapravljali samo še prek spleta. Zato je sem in tja še vedno treba stopiti v trgovino in se soočiti s čisto pravim šopingom.

“Vam lahko kako pomagam?”

Če tale članek berete na javnem prostoru in ignorirate okolico, vam je koncept asocialnosti vsaj približno znan. Odkar telefone nosimo s seboj, smo ljudje lahko končno asocialni na profesionalen način, saj se več ali manj vsi strinjamo, da je soočanje z drugimi ljudmi precej nadležno. Zato, če ni nujno, tega raje ne počnemo. Če imate, tako kot jaz, precejšen odpor do nakupovanj, poznate tisto interno grozo, ki vas spreleti, ko ob vstopu v trgovino že vidite zaposleno, ki se približuje s pospešenim korakom, da vpraša, ali lahko kako pomaga. Kar je sicer nadvse prijazno in smiselno, a kaj, ko se pogosto zgodi, še preden se mi uspe aklimatizirati in ozavestiti, da je moja realnost za naslednjih nekaj minut osredotočena na izdelke, ki visijo z obešalnikov in moram jaz zdaj najti pravega, preden me preženejo srčne palpitacije in občutek utesnjenosti, ko poskušam na treh kvadratnih metrih navleči nase že šeste preozke hlače.

V državah, ki so nekoliko bolj onesnažene s kriminalom (beri: ZDA), se je ta pristop do strank razvil že pred časom, predvsem zaradi omejevanja kraj, ker so ugotovili, da če prodajalec pristopi k stranki, ki po tiho razmišlja, da bi sunila en pulover, obstaja velika verjetnost, da bo priložnostnega roparja to odvrnilo od nespoštljivega dejanja. Povsod drugje, kjer imamo bolj čiste misli, seveda to enačimo z dobrimi poslovnimi praksami in dejstvom, da je plača številnih prodajalcev odvisna od prodaje. A za nekatere med nami je to prva neprijetna izkušnja takoj, ko stopimo v trgovino.

Ironično pa obstaja seveda tudi druga plat te zgodbe. Ker tisto o zarečenem kruhu vedno drži in potem tudi tu obstaja alternativna situacija. Situacija, ko me vsi zaposleni v trgovini mirno ignorirajo in dovolijo, da prepuščen svoji asocialnosti izgubljeno tavam med policami in brskam med tisočeri izdelkov, dokler ne začnem sunkovito pogledovati po trgovini kot razdražena surikata in si mrmrati v brk: “Ali tu ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal …”

Spreminjanje lokacije izdelkov

Eden bolj zloveščih trikov za vse, ki nam nakupovanje ni ljubo, je vsekakor strategija spreminjanja lokacije izdelkov. Nekateri nakupovalni centri to naredijo na vsakih nekaj let, ker seveda obstajajo podatki, da to upočasni utečene nakupovalce in jih prisili, da zmedeno stopicljajo po trgovini in si ogledujejo izdelke, ki jih sicer ne potrebujejo, potem pa nenadoma odkrijejo, da jih morda vendarle potrebujejo. Seveda nikogar ne zanima, da to vsem starejšim občanom podaljša nakupovalni čas z običajnih treh ur na sedem ur in pol, obenem pa povzroči, da številni naredimo enajst krogov po trgovini, preden končno ugledamo, kam so po novem skrili jajca iz hlevske reje.

Ko so nazadnje to storili v bližnji poslovni enoti večje trgovske verige, sem porabil vsaj 111 % (strokovna ocena) več časa za nabor tistih ubogih šestih izdelkov, z naraščajočim občutkom, da bom ob živčnem kroženju med policami v nekem trenutku srečal samega sebe. In seveda sem bil raje po več minut izgubljen nekje med vatiranimi palčkami in piščančjo salamo, kot pa da bi za trenutek pokukal iz svojih načel in mogoče vprašal koga od zaposlenih, kako po novem stojijo stvari. Saj veste – moški nikoli ne vprašamo za smer.

Nestrpnost na blagajni

Moja draga ima zelo dobro naštudirane vse razprodaje (njej so to neke vrste prazniki, ki jim potem zaradi slabega finančnega načrtovanja običajno sledi prisilni post), ki pa poleg ugodnejših cen pomenijo tudi selitev naroda s kavčev v nakupovalne centre. Ker je večina trgovin opremljena za obratovanje pod normalnimi pogoji, se potem v času takšnih in drugačnih gneč spremenijo v nekoordiniran kaos, kjer večino časa preživiš v čakanju, da ljudem pred teboj iz izdelkov poberejo zaščitne naprave.

Normalnih nakupovalcev, ki se radostijo dobrega ulova, to ne moti, meni pa takrat med tistim čakanjem začnejo po glavi rojiti nešteta vprašanja, tipična za vsakogar, ki ni utečen v umetnosti nakupovanja: “Ali res to potrebujem,” pa “Mi bo ostalo dovolj za mineralno vodo in prepečenec,” in “Ali morda še komu zmanjkuje zraka v tej gneči?” Pač tipična vprašanja, ko zapadeš v vročico nakupovanj s popusti in na koncu zapraviš več kot bi sicer v dveh letih normalnega nakupovanja, misleč, da si s tem nekako pretental celoten ekonomski sistem. Ključni problem zame je tu predvsem v tem, da imam praviloma katastrofalno karmo z vrstami na blagajnah.

“Spoštovani kupci, za vas smo odprli blagajno številka 3,” se oglasi teta na zvočniku v Hoferju ravno takrat, ko jaz položim vse stvari na tekoči trak na nabito polni blagajni 2. Ali pa v športni trgovini končam ravno za ubožcem, ki je našel prav tisto trenirko, ki nima črtne kode in zdaj čakamo zaposleno #7, da po navodilih blagajničarke identificira pravilni artikel. Medtem na bencinski črpalki vedno zajaham blagajno, na kateri se nekdo odloči reševati ducat listkov za športne stave. In v takšnim primerih, ko bi čustveno bolj uravnotežen in duhovno pomirjen človek verjetno le užival v prostem času, ki mu je dan, v meni začne vreti, kot da sem edini človek na tem planetu, ki mu zmanjkuje časa. In se začnem spraševati, ali se resnično nikomur drugemu ne mudi? Ali samo jaz želim čim prej ven iz vsake trgovine? In kako je mogoče, da po stoletjih trgovskih praks ljudje še vedno čakajo po več minut na blagajni, ko pa so končno na vrsti, nimajo že pripravljene denarnice – kot da so že kdaj lahko kaj iz trgovine odnesli zastonj?

Foto: Profimedia

Liza - 29/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 29/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.