“Si mu povedal, kaj se je zgodilo,” me je s skorajda očitajočim tonom vprašala nekega dne ob kavi. 

“Ne.” Upal sem, da bo jasen in kratek odgovor dal vedeti, da o tem ne nameravam debatirati, ker je odločitev dokončna. “Zakaj pa ne? Saj sta prijatelja. Ali ni prav, da mu poveš?” V glavi so se mi odvrtele pretekle interakcije z dotičnim prijateljem, zato le tiho dodam: “Ne bom mu niti omenjal, ker bo rekel najbolj napačno stvar. In si s tem ne nameravam kvariti razpoloženja.”

Informacija, ki je nisem želel posredovati prijatelju, ni pomembna. Recimo le, da je nekaj, ker je osebne narave in o tem že tako ali tako težko govorim. A dobro vem, komu lahko in komu res ne smem povedati. Zakaj? Imate morda tudi vi prijatelja ali prijateljico, ki v določenih primerih, ko vi potrebujete le razumevajoče prikimavanje ali osnovne znake empatije, reče najbolj neprimerno stvar, ki vas zmoti, hkrati pa še prizadene v neka globlja čustva, ker se vam zdi, da vas oseba, ki je v vašem življenju že desetletja, sploh ne pozna? Ali še huje – ste morda vi ta prijatelj ali prijateljica? Poglejmo, o čem govorimo.

Podajanje popolnoma očitnih nasvetov

Ko nam prijatelj zaupa neki problem, seveda instinktivno želimo pomagati. Hočemo rešiti težavo. Kar je lepo, če to reševanje ni le nadležno pametovanje, kjer na dolgo in široko razlagamo, kako bi mi veliko enostavneje rešili predočeno zagato. Biti pameten za druge je enostavno, ker nikoli ne poznamo vseh okoliščin. Zato prijatelji, ki nam zaupajo težave, običajno tega ne počnejo zato, da bi jih odrešili z našo brezmejno modrostjo, ampak predvsem upajo na razumevajočo spodbudo. Da ne bo pomote – nasveti so lahko čisto uporabni, ampak običajno takrat, kadar je težava v tem, da prijatelj ne zna pripraviti mineštre ali pa pobrisati sporne zgodovine spletnega brskanja. Vendar so to težave, ki jih lahko reši tudi Google.

Ko pa je govora o veliko bolj osebnih težavah – težave s partnerjem, sorodniki, šefom, zdravjem – podajanje očitnih nasvetov izpade kot pametovanje v slogu “Naj ti povem, zakaj se tvoj neumni problem meni nikoli ne bi mogel pripetiti.” Lahko vam predstavim dva moja preprosta primera – če zbolim, mi bo oče vedno rekel, da je to zato, ker se ne znam obleči vremenu primerno (kot da sem še vedno star osem let), in kadar zamujam z roki za oddajo člankov, me moja draga vedno opomni, da bi imel več časa za delo, če bi manj kofetkal. Obema se lahko zahvalim za njuno superiornost nad mojim banalnimi težavami, za katere sem si seveda popolnoma sam kriv, ampak to ni tisto, kar sem želel slišati od ljudi, ki so mi blizu.

Predstavljanje težave kot priložnosti

Strinjam se, da je pozitivno mišljenje koristno, že zato, da v težkih trenutkih ne obupamo takoj. Vseeno pa menim, da spreobračanje neke težave v navidezno priložnost ni nasvet, ki ga prijatelj išče, ko se k nam zateče po uteho. Izgubljena služba, konec razmerja, zapravljena priložnost – ko te okoliščine potisnejo na dno in za podporo dobiš: “To je edinstvena priložnost, da se posvetiš tistemu, kar te resnično veseli!” Morda nekje obstaja nekdo, ki mu je takšen nasvet dejansko polepšal dan, sicer pa odmeva kot floskula, ki jo je tako enostavno izreči, ko smo odmaknjeni od težave, se ne soočamo z istimi izzivi in ne razumemo, koliko je prijatelju izgubljeno pomenilo. Biti odpuščen pač ne pomeni, da se lahko zdaj ta človek končno posveti svoji strasti risanja fantazijskih likov z nepraktično velikimi oblinami.

Predstavljanje lastne zgodbe s podobnim problemom

Na papirju se to zdi kot učinkovit način tolažbe – da prijatelju povemo anekdoto, v kateri smo se tudi sami soočili s podobnim problemom, in s tem pokažemo, da razumemo, kaj prestaja. A kolikor imam izkušenj, ima ta način tolažbe le dva možna razpleta – in nobeden ni prijeten. Prva varianta je, da se naša zgodba niti približno ne more primerjati s tem, kar se dogaja prijatelju. “A kar odpustili so te? To pa je hudo. Se spomnim, kako je bilo meni, ko mi pred tremi leti niso hoteli dati povišice, čeprav sem si jo zaslužil.”

Druga varianta pa je, da je vaša zgodba v bistvu še hujša kot njegova. “Zarasel se ti je noht? To me spomni na tisto bolezen, ki sem jo imel pred leti in so mi skoraj morali amputirati nogo.” Mogoče se zdi, da se s takšno zgodbo razodene ravnotežje dejanskega problema, a se zato prijatelj ne bo zavedel, kako na tehtnici vseh hudih težav njegova vendarle ni najtežja, ampak bomo le mi izpadli nesramno, ker zaničujemo njegov problem. Problem, ki ga bo potem tako ali tako še naprej mučil.

Težave drugih pogosto impulzivno poskušamo navezati na svoje lastne. Je že tako, da se v situacijah, ko nam nekdo začne razkrivati resne življenjske težave, hitro počutimo neuporabne, če v žepu nimamo primerljive zgodbe iz lastnih logov. Ni pa čisto nič narobe, če priznamo, da morda nimamo referenčnih primerov iz lastnega življenja, s katerimi bi lahko ozavestili, kako ta težava vpliva na druge.

Preusmerjanje v redkost problema

Nič mi ni ljubše kot trenutek, ko prijatelju poveš, da se ti je zgodilo nekaj neprijetnega, žalostnega ali šokantnega in v zameno dobiš tisti bedasti odgovor, v katerem sebe izločijo iz problema. Recimo: “Včeraj ponoči so mi na parkirišču pred trgovino vdrli v avto.” In odgovor: “A res? Meni niso pa tam še nikoli vdrli v avto.” A bejž! Kako fantastična projekcija. Ne le, da nimam niti najmanjše koristi od tega odgovora, obenem me spravi v še dodatno slabo voljo, ker sem očitno potegnil jokerja in fasal tragedijo tam, kjer se itak nikoli ne zgodi. Tovrstnih odzivov sem doživel več, kot bi jih zdrav razum lahko prenesel. Danes dobro vem, kdo so ljudje v mojem življenju, ki se bodo vedno odzvali na ta trapasti način, zato od mene ne dobijo več kot le informacije o vremenu in prometu.

Ta pristop je sicer eden najpogostejših in ni težko razumeti, zakaj. Ljudje namreč živimo v – morda zaslepljenem – prepričanju, da naš svet stoji na trdnih temeljih družbenega reda. Da neke stvari preprosto držijo. Bivamo v prepričanju, da so ulice ponoči precej varne, da hrana, ki jo kupujemo na ulici, ni zastrupljena, da je policija tu, da nas ščiti, in da so smrtonosne bolezni redke. Ko se nekomu pripeti tragedija, ki je v nasprotju s temi prepričanji, jasno sledi šok. Če se to zgodi prijatelju, nam bo verjetno želel povedati. Deliti z nekom, ki ga bo poslušal. In čeprav bo njegova zgodba šokirala tudi nas, bo potem najmanj, kar bo ta prijatelj potreboval, to, da mu povemo, da se 99 odstotkom drugim ljudem ta tragedija nikoli ne bi mogla pripetiti.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 12/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 12/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.