Zahvaljujoč družbenim medijem lahko vsakdo deli s svetom čisto vsako svojo še tako mimobežno misel. 

In za kar nekaj teh misli se izkaže, da so v resnici le bolj ali manj ponižne oblike hvaljenja. Kar samo po sebi ne bi bilo tako zelo nadležno, če večina teh hvaljenj ne bi bila o rečeh, s katerimi se v normalnih okoliščinah nikoli ne bi poskusili šopiriti. Hvaljenje se danes namreč pogosto zamenjuje za samozavest. “Tole ni hvala, ampak samo izraz mojega ponosa, da mi je uspelo …“ se začne kakšen zapis na Facebooku, ker dobro ve, da bo stotine naključnih sledilcev (in šest dejanskih prijateljev) ta zapis razumelo le kot čisto navadno samohvalo.

A ljudje pač radi izpademo dobro v očeh drugih in če je priložnost, poskušamo pretkano namigniti na svoje prednosti. Radi se hvalimo o raznolikih banalnostih – če imamo veliko denarja, če imamo čudovitega partnerja in še bolj čudovite otroke, odlično službo, veliko vpliva ali smo dosegli nesluten uspeh v nekem rekreativnem športu. Vse to še nekako razumem. Potem pa so tu tiste meni najbolj nerazumljive samohvale. Recimo …

Kako čudoviti starši so

Rojevanje otrok sicer ni neka nova pogruntavščina, a odkar ljudje produkte svojih spolnih žlez masovno lepijo na vsa socialna omrežja (kar je, dolgoročno, verjetno precej nespametna poteza, ki jo znajo malčki, ko odrastejo, hudo obžalovati), je starševstvo postalo predmet javnega diskurza, s tem pa so se osnovali parametri pričakovanj, ki jih vestni starši želijo ves čas presegati. Če je tvoje naključno starševsko dejanje prejelo desetine, če ne stotine všečkov, to pomeni, da si dober starš – pelješ sinčka na igrala, daš fotko na Facebook, hešteg 'moj sonček, moj srček, moj vse' in že šteješ na gor obrnjene palce. Ko se starš pohvali, kako dober starš je, pozablja, da to ni funkcija, kjer človek običajno pričakuje nagrado javnosti. Edino prepoznanje za dobro opravljeno delo dejansko pride le od otrok in njihovega uspeha v življenju.

Kako brez težav prestajajo poletno vročino

Imam nekaj znancev, ki se po mojem mnenju poletja veselijo samo zato, da lahko potem ob vsaki priložnosti oznanjajo svojo odpornost proti nečloveški vročini. 36 stopinj Celzija, sopara, da bi lahko zrak z žlico zajemal, on pa sedi nasproti mene, srka limonado in se ne ozira na gigantske potne madeže, ki mu cmokajo pod pazduho. Ker njega vročina ne moti. Jamranje nad vročino ali iskanje hladnejših prostorov je zanj znak poraza. “Prav je, da je vroče, saj je poletje,” oznani, kot da poletje lahko obstaja samo v formatu vročinskega vala, pri tem pa na vse pretege poskuša skriti potne srage, ki mu polzijo po obrazu, ujetem v rdečico skorajšnje vročinske kapi. Čestitam, vsi smo fascinirani.

Kako ne potrebujejo več kot nekaj ur spanca

Vsako noč, ko je večinski del okoliške populacije v domači spalnici šest do osem ur podvržen svoji lastni šibkosti, na drugi strani očitno obstaja kopica ljudi s precej močnejšo voljo, ki uživa življenje in počne nešteto pomembnih stvari. Za te spalne anoreksike je spanje izguba dragocenega časa, zato se hitijo hvaliti, kako so v zadnjih treh dneh spali samo pet ur in jim je zato uspelo narediti to in ono in tretje. “To je divje, veš, kako te naspidira,” poskušajo nič kaj poetično razodeti njihovo ugotovitev, da je kakovosten spanec totalno penzionistična praksa. Ko sem nazadnje poslušal enega teh spalnih anoreksikov, sem ugotovil, da njihova hvala v bistvu ni proporcionalna s tem, kako malo spijo, ampak s tem, kako malo spijo v primerjavi s tabo. Kot da so ujeti v neko skrivno tekmovanje o tem, kdo bo zamudil več življenja, ker bo vse ta fine stvari prespal.

Kako so obsedeni s svojim delom

Medtem ko se preostanek razvitega sveta na vseh medicinskih izhodiščih bori proti izgorelosti in svari, da biti deloholik ne vodi nikamor drugam kot v uničevanje lastnega zdravja, v Sloveniji hvalisanje s pretiranim delom še vedno enačimo z uspešnostjo. In potem sedim na še eni kavi, kjer mi kolega razlaga, kako je čisto izmučen od dela, ampak da so 12- do 16-urni delovni dnevi dokaz poslovnega uspeha in da bo zdaj, čeprav nima niti minute prostega časa, sprejel še nekaj dodatnih projektov. Ker nikoli ni dovolj. Če se ustaviš, če si privoščiš kakšen hobi, če kdaj počneš nekaj, kar ni plačano, po njegovi logiki delaš narobe. Čas je denar. Ko mu povem, da če delamo več kot 50 ur tedensko, dokazano ogrožamo lastno zdravje, se nasmehne, češ da je to le izgovor. In potem pošlje kup elektronske pošte ob treh ponoči, da ne bi kdo podvomil o tem, da res ves čas dela.

Koliko intimnih partnerjev so imeli

Dekleta se tule lahko mirno naslonite nazaj in sprostite, ker je to običajno specifično moška domena, razen seveda, če obstaja kakšen poseben segment žensk, ki ne morejo utihniti o tem, koliko naključnih obiskovalcev se jim na teden zvrsti med nogami? Ne vem. Morda. A zadnje čase opažam kar nekaj frajerjev, ki se kar na Facebooku hvalijo s svojimi seksualnimi avanturami. Kot da jim samo dejanje ni dovolj izpopolnjujoče, če se z njim ne pohvalijo kopici napol neznanih ljudi in za svoja dejanja potem prejmejo komplimente ali zgražanja – oboje razumejo kot pozitiven odziv na njihovo seksualno razvejano življenje. Problem je le, ker teh odzivov ni dovolj. Želeli bi si še več, ker le tako njihova dejanja dobijo vrednost. Kako šokantna realizacija, da v luči plitvih fizičnih interakcij nimaš vrednosti, če si je prek hvale ne dodeliš kar sam, kajne? In ko berem ta hvalisanja, se sprašujem, ali je te patološke narcise lahke kategorije kadarkoli presunilo, da kar dajo na internet, to tam tudi ostane?

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Profimedia

Liza - 19/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.