Zadnjič me je ponovno spreletelo.

Temačen občutek, ki večino časa negibno počiva nekje na senčni strani podzavesti, se je kar tako, brez posebne provokacije prikradel na plan in mi velel, da se pogreznem globoko vase, stran od ljudi. Ta občutek ni bil neznanec. Ni bil nekaj novega, kar bi me sunilo kot presenečenje. S tem občutkom se kar dobro poznava, prvič pa sva se srečala v poznih najstniških letih, ko se mi je vse skupaj zdelo precej skladno s takratno uporniško naravo odraščajočega obstoja.

Zdaj, desetletja pozneje, sem ta občutek sprejel kot starega znanca, ki ga zahrbtno sicer sovražiš. Ker veš, da o tebi nima najboljšega mnenja. Ta občutek, ki ga niti ne znam poimenovati, mi takrat, ko me sune z vso vnemo, da le eno zelo pomembno težnjo – da se popolnoma odklopim od sveta. Za nedoločen čas. Ne bi rekel, da gre za anksioznost ali žalost ali depresijo. Verjetno gre za koktajl osebnostnih značilnosti, ki se tu in tam nakopičijo v neprijetno stanje odpora do vsega, kar me obdaja.

Ob tem zadnjem navdihu pa se nisem kar tako predal. Nisem potonil v svoj mehurček, izoliran od vsega tam zunaj. Zadnjih nekaj izkušenj s tem občutkom in njegovimi posledicami me je namreč naučilo nekaj zelo pomembnih življenjskih lekcij. Kot veliko ljudi rad čepim v svoji preverjeni coni udobja. Že samo ime namiguje, da je v tej coni prijetno. Mirno. Udobno. In to je cona, v kateri sem tičal, kadar me je povleklo stran od sveta. Čeprav je bilo vedno točno tako, kot obljublja ime, pa v tej coni nikoli ni bilo izpopolnjujoče. Izolacija od sveta mi je sicer dovolila, da se odstranim od motečih elementov, a se nikoli ni izrazila v sreči. Le v nesreči. V nezadovoljstvu.

Čeprav sem se zavedno potapljal v osamo, sem vseeno čakal, da zazvoni telefon. Da zapiska sporočilo. Da sreča potrka na vrata. A naučil sem se, da moram v lovu za nečim boljšim vseeno sam stopiti skozi vrata. Seči in zgrabiti. Če se vdam v občutek, ki me vleče od sveta tam zunaj, sčasoma stvari tako ali tako postanejo dolgočasne. Držijo me prikovanega na eno točko, stacionarnega, tako zelo, da se poleg fizičnega ustavijo tudi misli. Takrat je vsaka sprememba postala strašljiva, čeprav vem, da je bila istočasno nujna za premikanje naprej.

Prijatelji niso odgovorni

Ta čustveni nihaj, ki me je včasih odnesel v neki svoj svet, absorbiran v melanholijo in sladko pomilovanje, me je skozi leta naučil tudi to, da v teh situacijah ne morem pričakovati, da bodo prijatelji tisti, ki bodo šli prek svojih lastnih meja udobja in zmožnosti, da me poskušajo zvleči nazaj v živahni beli svet. Ni njihova odgovornost, da z menoj čepijo v tem vakuumu cinizma in vsesplošnega odpora, ko se kot sitni starček upiram tudi najbolj osnovnim oblikam socializacije. Posledično jih tudi ne morem kriviti, če se kdaj sami umaknejo, ko jih sam tako ali tako z vso silo potiskam stran.

Sem se pa ob preteklih obiskih v tej socialni izolaciji o prijateljih naučil tudi to, da ne morem skovati sveta, v katerem bodo samo prijazni ljudje. No, lahko ga, ampak to ni zagotovilo, da bo ta svet potem popolnoma brez bolečine. Tudi najbolj prijazni ljudje me lahko še kako globoko ranijo, včasih nalašč, včasih pa popolnoma po nesreči. Lahko se jih otepam, lahko za vselej preneham krojiti globoke prijatelje vezi, lahko pa sprejmem, da je to pač čisto normalna konfiguracija življenja.

Sam s seboj

Nekoč sem se šalil, da s paranojo nikoli nisi zares sam. Tudi z Netflixom je nekako podobno. Ali pa pametnim telefonom. Biti sam je danes tako zelo preprosto. In v istem šusu tako zelo prazno. Drgnem zaslon in obnavljam to ali ono socialno omrežje, nasičeno z ljudmi, za večino katerih mi sploh ni mar in me niti malo ne zanima, v katerem bazenu se namakajo ta vikend in kakšno pohvalo so prejeli za neko samo njim dragoceno delo. Stran od sveta kukam v ta digitalni svet in ga obenem preziram, ker je tako transparentno prazen kot v tistem trenutku tudi jaz.

Zato me moti. In v tem je z leti zrasla še ena lekcija – da obstaja občutna razlika med tem, da živiš izpopolnjujoče življenje, in med tem, da samo obstajaš. Kadar sem se umaknil od sveta, sem v bistvu samo obstajal. Moj edini cilj v tednu je bil, da preživim. Da se prebijem od ene stvari, ki me moti, do druge. Dokler nisem šel že sam sebi tako na živce, da sem si prisegel, da nikoli več ne dovolim, da se mi življenje izprazni vsakršne strasti. Ker brez strasti nimaš pogona. Potem res samo obstajaš. Za svoje hobije in zanimanja in potrebe se zato več ne opravičujem. Imam jih zato, ker bi brez njih samo obstajal.

Mali glas tam zadaj

Mali glas na senčni strani podzavesti je glasen. In tako zelo prepričljiv. Kot vztrajen nadlegovalec, ki me vedno znova spomni na vse pomisleke, dvome in strahove. V svetu, ko je tako enostavno biti sam, ne potrebujem veliko, da bi ga spet poslušal in se ponovno osamil. A danes vem, da ga moram le ignorirati, dokler ne izzveni. Ker je osamljenost obupen občutek. Bolj obupen kot občutek sramote, ko nekaj zafrkneš ali izpadeš bebec v kakšni vsakdanji interakciji. Zdaj vem, da mi zapiranje pred svetom ne bo rešilo nobenega problema. Le dodalo bo še kakšnega. Rutina, v katero bi me ta izolacija potegnila, bi mi ponovno zlila en dan v drugega, da bi se minute zdele kot ure, ure kot dnevi.

In v tem kontekstu izgine produktivnost, izgine volja, izgine zagon, kar pa ni življenje, ki bi si ga želel. Zato sem se, ko se je ta tečni glas po letih premora spet oglasil, le nasmehnil. Sam pri sebi. In sam sebi. Vedoč, da bi marsikdo vse skupaj označil za čisto patetiko. Meni pa je to nekaj let bila realnost, s katero se niti nisem znal soočiti. Sem jo le sprejel, ker je bila takrat, ko se je vse naokoli rušilo, najbližja in najlažja uteha. Tako lažna, kot tisti glas, ki me je zdaj spet vabil na svojo stran. A ga nisem uslišal. Ker imam raje navdušenje. Raje imam strasti. Raje imam udeleževanje. Pa četudi tu in tam boli. In razočara. To le pomeni živeti.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 08/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 08/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.