Nekaj minut čez osmo. 

Rahle dežne kapljice se izrisujejo na vetrobranskem steklu, medtem ko strmim v strnjeno kolono jekla, ki se nepremično vije nekam v neskončnost. Prometna gneča. Ker kaže, da bo dež, smo se vsi kolektivno zbali za svoje pričeske in ta fine superge, zato smo sprejeli edino logično odločitev in v službo odhiteli z avtomobilom. In zdaj smo tu. Eden za drugim. Vsi seveda pozni ter temu primerno nervozni. Sploh jaz.

Ta dan se mi namreč začne s sestankom. Nočem zamuditi, ker nimam pojma, kaj naj rečem. "Oprostite, sem pozno prišel, ker sem pozno odšel." Pravijo, da je iskrenost cenjena. Ker se vrsta avtomobilov nikamor ne premika, imajo misli čas, da bezljajo po svoje. Po družinski praksi najprej vso to sceno obrnem nase. Zakaj se to dogaja meni! Kako arogantno, ampak tako smo doma vedno jamrali nad kruto usodo, ki se poigrava z našim vsakdanom. "Nekdo se dela norca iz mene. Nekdo je namenoma sprožil tok dogodkov tako, da zdaj stojim v tej grozoviti gneči." V navalu obupa potem začnem iskati bolj racionalno razlago, vedoč, da tisti, ki mi hočejo greniti življenja, ne vstajajo tako zgodaj. "Najbrž je nesreča." Dvignem glavo, da bi poskušal videti v daljavo, če morda zapazim utripajoče modre luči. Nič. Pogledam od strani. Le avtomobil za avtomobilom, dokler seže pogled.
Kdo mi stoji na poti?

"Če je nesreča, razumem, ker ne dovolim, da mi kaj manj resnega povzroča tele neprijetnosti." Sam sebe ujamem v tej trapasti misli in za trenutek začnem verjeti v karmične točke in bogove in miselne tokove in se začnem urno kesati. Ravno ko odkimavam lastni netaktnosti, opazim, da se vozila na desnem pasu premikajo. V trenutku sem prepričan, da je to kolona, v kateri moram biti. Smernik. Zavijam. Počasi, a obenem nonšalantno, češ, ojej, sploh vas ne vidim, samo tule vskočim in ... seveda me ne spustijo. Kolona se zdaj premika hitreje. "Prosim, prosim, moram biti v tej koloni, ker se samo meni zelo mudi!" Nič. Ne gre. Kako me lahko tako ignorirajo. Zdajle? Ne. Zdajle? Ne. Zdaj - o, spustil me je. "Mu bom pomahal v zahvalo." Ne pomaha nazaj. Neotesanec. Pet metrov počasne vožnje, ampak se premikamo. Morda mi bo celo uspelo. Potem spet mirujoč promet. Zdaj se leva kolona premika hitreje. Pa to se nekdo dela norca iz mene!

Odločim se, da ne bom nasedel. Ostal bom v tej koloni. Verjamem v svoj izbor. Leva se sicer še vedno premika. Mi stojimo. S kotičkom očesa opazujem, kako avtomobili na moji levi počasi drsijo mimo mene. Postajam nervozen, ampak še vedno prepričan o svojem prav. Razumno pomislim: "Na križišču spredaj se promet hitreje sprosti, saj se istočasno prižgeta zeleni luči za naravnost in desno, tako da bomo zdaj zdaj zdrveli naprej." Avtomobili na levi še kar drsijo naprej, mi še kar stojimo. Ponovno začnem razmišljati, da je tole nekdo zrežiral specifično zato, da mi zagreni dan. Avtomobili na levi se prenehajo premikati. Zdaj spet vsi stojimo. "Edino fer," pomislim. 

Podžgana sebičnost

Ampak globoko v sebi me žre, da v bistvu ni fer. Fer bi bilo, da bi jaz gladko drvel do kraja, kjer imam sestanek, ker moje stvari so pomembne. Domišljija mi začne divjati in v misli se mi prikrade ideja, kako bi bilo fino, če bi imel vozilo, ki se lahko dvigne nad promet ali pa vsaj kakšno urgentno lučko, da bi se mi vsi začeli umikati. Domišljijo potem spodrine panika. "Kaj pa, če me prime na stranišče? Ker tole se nikamor ne premika. Ali pa, če imam zdaj zastoj srca. Saj me reševalci še pobrati ne bodo mogli sredi te gneče. Kar tu bom končal kot le bedna prometna statistika." Čutim, da se pljuča nagibajo k hiperventilaciji, zato poskušam prekiniti ta miselni proces. 

"Je čas, da pošljem kakšno obvestilo, da bom pozen? Hm, morda mi pa vseeno še znese." Prižgem telefon in odprem sporočila, potem pa me presune. "Itak mi bo samo rekel, da je že tam in da bi jaz moral pač oditi prej, ker je zjutraj vedno gost promet." Izklopim telefon. Naj čaka. Bom raje preveril, ali se kaj na radiu govori o tej gneči. Prva postaja – glasba. Neki zlajnani pop. Naslednja postaja – glasba. Naslednja postaja – oglasi. Naslednja postaja – nekdo govori neke novice. "Super, po novicah običajno sledijo prometna obvestila." V bistvu je najprej vreme. Dežuje, povedo. Hvala, sem zunaj, in to vidim. Končno prometne informacije. Baje je res nesreča v križišču par kilometrov naprej. Zdaj mi je še bolj žal za tiste prejšnje misli. 

Efekt radovednosti

Končno se pridrsam do problematične točke. Manjši karambol – pač dež in živci in mastna cesta in kar je še teh sestavin za zvito pločevino. K sreči nihče ni poškodovan, tako da zapazim le dva žalostna voznika, katerih avtomobila sta se rahlo poljubila, zdaj pa sta primorana jutranjo kavo s sodelavci nadomestiti z izpolnjevanjem belo-rumeno-modrega obrazca. V dežju. Sredi prometnega infarkta. Bolj se približujem, bolj mi je žal za živčnost, ker se mi smilita oba udeležena v tej turobni situaciji … ampak potem, ko bi moral le tekoče odpeljati mimo, seveda kot radovedni bebec upočasnim in buljim. “Koliko sta avta razbita? Hmm, saj ni tako hudo. Aja, peugeot ima razbito luč. Ja, tole bo strošek. Ostalo ni panike.” Takole potem moji možgani postanejo gostilniški avtomehanik in pozabim, da sem nenadoma razlog, da bo kolona za menoj zaradi moje primitivne radovednosti zdaj še daljša. In da bo nekdo zato še pozneje prišel v službo.

Ko končno zapeljem mimo, promet steče. Pogledam na uro. Morda mi še uspe. Izenačim hitrost z avtomobilom pred sabo in strmim v semafor na naslednjem križišču. Zelena. Ampak čutim, da ne bo prav dolgo. “Zelena. Zelena. Naj bo zelena. Naj bo … a, ne me zaje…” Rumena. Avtomobil pred mano zavira. Rdeča. Spet stojim. Seveda je kriv voznik v avtomobilu pred mano. Vedno je kriv tisti spredaj. Ker mečka. Ker se ne umakne. Ker … karkoli. Pač nekdo drug je kriv, da v mojem življenju niso vsi semaforji ves čas zeleni. Čakam. Gledam v avtomobil pred sabo. Pripravljen sem, da pritisnem na hupo, ker sem trdno prepričan, da bo spregledal zeleno luč. Kar čutim ga. Nenadoma dobim sporočilo. Še je rdeča. Hitro pogledam, kdo je. Aha, oseba, s katero se dobim na sestanku. Zagotovo me že čaka. Odprem sporočilo. “Zamudil bom, gužva na cesti.”

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 21/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 21/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.