Vedno so me zabavali izmišljeni filmski junaki, ki so ves čas popolnoma mirni in razumevajoči, potem pa v zadnji tretjini filma eksplodirajo v ognjeno kroglo pravičniškega hiperbesa in začnejo lomastiti po vseh, ki so jim do tu grenili življenje. 

V tem je nekaj nadvse katarzičnega, ta ideja, da lahko svojo ihto potešiš na tako ekstremen način. V resničnem življenju je precej drugače – jezo potlačimo in pomirimo, zabrusimo kakšno ostro, dvignemo sredinec, mogoče zaloputnemo vrata in gremo dalje. Kaj pa, ko te jezijo že čisto banalne malenkosti?

Mislim, da dejansko nikoli nisem bil res jezen človek. Konflikti so mi preveč stresni, da bi lahko smiselno prakticiral to čustvo, zato sem se redko znašel v situacijah, ko bi lahko ventiliral nabrani bes. Sem pa zadnje čase začel ugotavljati, da me je nekje po 35. letu začelo vse več stvari spravljati ob živce. Da me ob čisto banalnih stvareh spreleti pošastni val jeze, ki bi ga najraje sprostil z rafalom glasnih, sočnih in zelo kreativnih kletvic.

Recimo. Stojim v vrsti na blagajni, gospa pred mano ima na traku 73 izdelkov, ker očitno samo ona ve, da od jutri naprej ukinjamo vse trgovine in v roki drži eno srednje veliko plastično vrečko. Takoj sem jezen. Ker vem, da bo 15 izdelkov pozneje dojela, da ta vrečka pač ne bo držala celotnega njenega ulova in bo potem začela panično šumeti s tistimi tremi prozornimi vrečicami, ki jih je nakradla pri sadju in zelenjavi, ker bog ne daj, da bi stegnila 25 centov za še eno normalno vrečko. In že čutim, kako se mi nabira.

Drugi primer. Ljudje, ki parkirajo avto tako, da 'visi' čez črto parkirnega prostora. Če ne veste točno, o čem govorim, se enkrat zapeljite po parkirišču pri Kristalni palači v BTC-ju, kjer se, sploh v najbolj oddaljenih vrstah, razcveti vsa človeka aroganca. Kar vidim, kako je nekdo v parkirni boks pod slabo speljanim kotom pripeljal svojega BMW-ja na lizing in ga pač pustil tako, kot je padel. Brez popravkov. Pač malce štrli v drugi prostor, pa kaj potem, kdo mi pa kaj more. In moj pritisk do maksimuma. Sicer je popolnoma banalno, ampak se mi vse skupaj zdi kot najbolj objesten izraz sebičnosti, ki zahteva pravičniško obmetavanje s kletvicami.

Jezi me ogromno še manjših stvari. Jezijo me ljudje, ki vstopijo v dvigalo, preden lahko ti izstopiš. Ljudje, ki brez vprašanja božajo ljubljenčke, ki niso njihovi. Ljudje, ki iščejo potrditve na Facebooku (saj veste, kdo ste). Pa ko me v kopalnici pričaka prazna rola WC-papirja. Ali pa prazna tuba zobne kreme. Ali pa prazna embalaža gela za prhanje (ko sem seveda že pod tušem, moker). Jezi me maček, kadar vztrajno drega v žaluzije, ker bi šel na balkon, 45 sekund pozneje pa javka, da bi šel nazaj notri. Besnim nad upočasnjenim internetom, prepočasnimi vozniki in slabimi kavami in vsakič, ko se s fitnes torbo zataknem ob ograjo stopnišča. Naštevam naprej?

Komplikacije z jezo

Kaj bi mi vi rekli zdaj, ko veste, kaj vse me jezi? Verjetno bi mi rekli to, kar rečemo vsakomur, ki se živcira zaradi brezveznih stvari – pozabi na te malenkosti. Učijo nas namreč, da je jezo treba nadzorovati, ker so jezne reakcije sklepane za primitivne. Potem pa nas v istem šusu učijo, da se moramo postaviti zase. Da moramo uveljaviti svoj prav, če je ta načelen in dobronameren. Ampak to zahteva energijo. Veliko energije. Ki pa jo včasih moramo črpati prav iz jeze. Če gremo korak naprej, je pravilo sledeče: pozabimo na stvari, na katere nimamo vpliva, na drugi strani pa se, tudi z jezo, če je nuja, borimo za stvari, ki jih lahko spremenimo. Kako pa potem vemo, kaj spada v katero kategorijo?

Recimo, da vas jezi nekdo v službi, ker se do vas vede nespoštljivo. Ali pa, da vas jezi sosedov pes, ker ne neha lajati. Na kaj od tega imate dejansko vpliv? Na kaj se je smotrno jeziti in potem na podlagi te jeze tudi odreagirati, kaj pa je bolj pametno le sprejeti in se nehati obremenjevati? Ko si jezen, ko čustva že zameglijo razum, razsodnega raziskovanja, kaj kam sodi, ni mogoče izvajati. Meni je sicer že davno tega postalo jasno, da moram preprosto sprejeti, da se bodo ljudje v trgovinah vedli, kot da prvič opravljajo enostavne nakupe, kar pa še ne pomeni, da lahko učinkovito nadziram jezo, ki mi jo vedno znova sprožajo. Zakaj? Ker je skozi prizmo jeze vsaka malenkost videti kot gromozanski problem.

Povečevalno steklo jeze

Vsakdanje življenje me je naučilo, da smo vsi sužnji svoje tolerančne meje. Ko je prekoračena, čustva spodrinejo razum in potem se še tako nesmiselna malenkost zdi kot popolnoma legitimen razlog za ognjeni bes. Računalnik se odziva prepočasi? Seveda je to popolnoma dober razlog, da začnemo mlatiti po tipkovnici z ihto neštetih kričečih harpij. Ko smo jezni, se malenkost, ki takrat deluje kot sprožilec, zdi kot neskončna ujetost brez izhoda. Kar morda traja sekunde, se nam v jezi zdi razvlečeno na minute in več.

Ker vseeno živimo v civilizaciji, ki ima od nas vsaj neka osnovna pričakovanja družbeno sprejemljivega vedenja, smo se jezo naučili kolikor toliko uspešno prikriti. Potlačimo jo, tiho potrpimo, nekajkrat globoko vdihnemo in kmalu je vse le še stvar preteklosti. Že zelo zgodaj smo se namreč naučili, da jeza največkrat ne vodi do želenih rezultatov. Kot otroci smo to lekcijo prejeli vsakič, ko smo se razbesneli nad starši ali vrstniki, jezno kričali in mahali z rokami, potem pa hitro odkrili, da se ni iz nikogar lažje norčevati kot iz besnega mulca. In to na neki način drži tudi takrat, ko odrastemo.

Moja jeza v resnici nikogar ne zanima

Nihče ni manj pomemben kot človek, ki izgubi potrpljenje. Neznanec, ki kriči iz avtomobila, ker mu je nekdo prekrižal pot, sodelavec, ki rjovi na drugega zaradi te ali one tabele, partner, ki meče ob tla krožnike, ker se romantika ne odvija po njegovih pričakovanjih. Vsakdo v tistem trenutku zagovarja svoj prav, a čez čas se bodo vsi tega spominjali zgolj kot otročjega norenja nekoga, ki ne zna obvladati svojih čustev. Bistvo ni jeza, ampak razlog za jezo. Če se na nas dere neki brezzobi norec in nas označuje za vesoljce, ki so prišli zavzet planet, ga bomo verjetno ignorirali. Njegov razlog za jezo je neumen. Če pa se nekdo jezi čez trenutno politično stanje v državi, bo verjetno dobil svojo TV-oddajo.

Z internetom je jeza dobila čisto svojo platformo – kar poglejte na Twitter, kjer se kup jeznih ljudi jezi o tem, čigav razlog za jezo je bolj legitimen. Smešno, a ji razumem. Morda je z vami podobno in tudi vas razjezijo totalno nepomembne stvari. Potem vam lahko ponudim le en nasvet – čim prej ozavestite, da jeza največkrat tli v motnjah naše vsakdanje rutine, kar pa se bo dogajalo ves čas, vsepovsod. Zato je prav, da se naučimo globoko vdihniti, sprostiti misli in se tu in tam odklopiti od realnosti. S tekom, z video igro, s filmom, s knjigo, s sprehodom, z glasbo. Vseeno kako, le da se tu in tam odstranimo od poznanega. In ko potem pridemo nazaj, vidimo, ali se sploh še spomnimo, zakaj smo bili jezni.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 14/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 14/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.