Spet je tu mesec obdarovanj. 

In z nekim, skorajda zanemarljivim delčkom svoje zavesti se ga celo veselim. Obdarovanje se mi namreč zdi kot zelo kreativno dejanje, kot nekakšen domišljijski test, v katerem se skriva razodetje, kako zelo poznam osebo, ki jo želim obdarovati. A z vsakim obdobjem obdarovanja se bolj in bolj zavedam, da je ta igra precej bolj zahtevna (in precej manj zabavna), kot si morda domišljam.

Presenečenje ali zagotovilo?

V moji družini smo bili glede daril vedno zelo pragmatični. Ko je prišla potreba po obdarovanju nekega člana naše osnovne socialne celice, smo ga preprosto vprašali, kaj si želi. S tem smo se izognili razočaranjem in dvojim obiskovanjem trgovin, ker smo si preprosto kupovali stvari, ki bi jih tako ali tako morali kupiti. Kar je zelo praktična, a obenem najbolj žalostna oblika obdarovanja. Z darili vendarle želimo obdarjeno osebo presenetiti. Navdušiti.

Ji pokazati, kako dobro jo poznamo. In veselje na obrazu potem poplača ves vloženi trud. A kot sem z leti izvedel, to sploh ne drži. Ljudje niti nismo veliki oboževalci presenečenj – vsaj ne pri darilih. Če nas oseba ne pozna na čisto molekularnem nivoju in je obenem mojstrica izbiranja daril, ljudje veliko raje vidimo, da se nam kupi tisto, kar potrebujemo oziroma želimo imeti. Vemo namreč, da kreativnost na tem področju prehitro vodi do še ene zbirke steklenic figuric mačk ali športne torbe v električno zeleni barvi, v kateri še maček potem noče spati.

Ko so to hipotezo podvrgli še dejanskim anketam, so te potrdile, da ljudje darila, za katera specifično prosimo in jih potem dobimo, sklepamo za bolj obzirna in pozorna. Kar me, če dobro pomislim, ne bi smelo presenetiti. Ker sem točno tak tudi sam. In kolikor zase natančno vem, kaj si želim, obenem vseeno predvidevam, da drugi ljudje komaj čakajo, da jih presenetim s svojim lastnim izborom. Na koncu pa imajo ljudje itak najraje denar. Najbolj neosebno, leno in surovo 'darilo', a se s tem vsaj izognemo vsakršnemu dvomu, da bi podarili nekaj, kar bi le končalo na dnu omare ali celo v smeteh.

Moški in darila

Če ne realnost so nas pa zagotovo filmi naučili, da smo moški obupni pri kupovanju daril, ker nimamo mentalne kapacitete, da bi se lahko za pet minut osredotočili na karkoli drugega kot nogomet in joške. Medtem so na drugi strani ženske predstavljene kot tempirane bombe, ki jih bo razneslo takoj, ko bodo prejele napačno darilo. Katastrofa, ki se ji torej ni mogoče izogniti. A k sreči moška preprostost v tej interakciji vsaj v eni smeri razbremenjuje stisko obdarovanja.

Namreč, moškim je precej vseeno, kaj dobimo. Smo kot zlati prinašalci, ki se razveselijo vsake pozornosti, ne glede na to, v kakšni obliki je. Kupite svojemu dragemu novo škatlo z orodjem in čez dva meseca bo tako in tako pozabil, kje jo je dobil. In čeprav je v primeru osrečevanja partnerjev z darili za partnerice še kako priročno, da moški po svetu gazimo kot emocionalno zavrti jetiji, se zadeve vseeno zapletejo pri samem procesu obdarovanja.

Ženske, recimo, znajo darilo, ne glede na to, od koga je prišlo, sprejeti prijazno in graciozno. Zanj se zahvalijo, ga pohvalijo in življenje teče dalje. Vsi udeleženi so srečni in proces obdarovanja se zaključi mirno, celo katarzično. Ko pa darilo dobi moški, to v njem sproži boleč interni konflikt, kjer priučena moškost zavira še tako enostaven proces, kot je recimo zahvaljevanje. Moški smo namreč vajeni, da je takšna emocionalna intenzivnost rezervirana za čas, ko so v igri tudi genitalije.

Zato moški darilo sprejmemo kot strašljivo obvezo, da se mora zdaj to nekako povrniti, sicer bomo izpadli kot neotesani tepci. Temu primerno raje vidimo, da ne dobimo ničesar, ker je potem življenje veliko lažje. Letos bo pri meni doma zato spet enak pogovor. “Kaj si želiš za rojstni dan/božič/menjavo koledarja? (Imam to srečo, da se vse to zvrsti v razponu dveh tednov).” In moj odgovor bo: “Mir in tišino.” Pa mogoče še kakšen par nogavic, da mi ne bo treba s tem izgubljati časa na lastno pest.

Več let, lažje obdarovanje?

Po popolnoma logičnem razmišljanju bi verjetno sklepali, da dlje sta skupaj, enostavneje jima je izbrati primerno darilo za drugega. Vendarle kar naprej poslušamo o kakšnih idiličnih parih, kjer sta si partnerja po štiridesetih letih še vedno tako predana, kot takrat, ko sta še imela popoln nadzor nad svojima mehurjema. Kar pomeni, da se poznata v vsako poro njunega obstoja. Njune misli delujejo kot eno. Torej pri izbiri darila ni nobenega ugibanja.

In kot kaže, tudi to ne drži. Dlje smo skupaj, slabši smo pri izbiri daril, in to iz popolnoma preprostega razloga – izbirati začnemo stvari, ki so všeč nam in ne partnerju, saj se z leti tako poenotimo s partnerjem, da predvidevamo, da bodo njemu ali njej všeč enake stvari, kot nam.

Ali pa je realnost dejansko popolnoma neromantična, saj imajo znanstveniki malce drugačno razlago, ki pravi, da po dolgih letih skupnega življenja postanemo drug do drugega tako ignorantski, da nam je v bistvu bolj malo mar, kaj točno bi bilo optimalno darilo in se s tem miselno sploh več ne obremenjujemo. Kar pomeni, da tisti ujemajoči se kopalni plašči z grbi družin iz Igre prestolov, ki sem jih za naju z drago naročil na spletu kot božično darilo, najbrž niso bili najboljša ideja.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Profimedia

Liza - 50/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 50/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.