Zagledaš se v neko osebo. 

Morda sta bežna znanca, morda jo vidiš prvič, morda jo opazuješ že nekaj časa. Ker te osebe ne poznaš dobro, manjkajoče podatke izpolni domišljija. In domišljija vedno izbira popolnost. Zato privlačnost le raste in raste, ker v mislih ta oseba vsakič znova postaja le še bolj tista prava. Želja začne presegati razum, zato – kadarkoli je le mogoče – poskušaš od nje izvabiti odziv. Nasmeh. Pozdrav. Odgovor na sporočilo. Reakcijo na komentar pod njeno fotografijo. Nekaj. Karkoli, da se lahko še naprej prepričuješ, da obstajajo možnosti za kaj več.

Na drugi strani tega čustvenega hendikepa je realnost, ki odseva na pol, malo ali skorajda popolnoma nezainteresirano osebo. Osebo, za katero žrtvuješ ogromno premislekov, da bi vendarle poslal pravo sporočilo v upanju za vsaj nekaj odstotkov možnosti odgovora. Osebo, zaradi katere vsak dan, večkrat na dan, pogledaš v vse komunikacijske kanale, ali se je morda kjerkoli pojavil vsaj kakšen njen odziv. Popolnoma zaslepljen z dejstvom, da vse skupaj nima kaj dosti smisla.

Zakaj se tako pogosto podimo za osebami, pri katerih nam je popolnoma jasno, da je nam neštetokrat bolj mar kot njim? Da se na vse pretege in z vsemi znanimi fintami trudimo dokazati, da smo vredni njihove pozornosti, ki pa je nikoli ne dobimo v tolikšni meri, da bi dejansko kompenzirala vse, kar smo vložili v ta 'lov'. Zakaj še kar pošiljamo sporočila, še kar komentiramo njihove fotografije na Facebooku, še kar pozdravljamo, tudi če ne pozdravijo nazaj, in obenem še kar upamo, da se bo nekaj vendarle spremenilo? Tudi ko je našemu racionalnemu delu možganov že zdavnaj jasno, da vse skupaj lahko vodi le v razočaranje in bolečino?

Ta nesrečni lov

Verjetno ste že kdaj lovili takšno osebo. Osebo, za katero ste se prepričali, da je za vas idealna. Iz kateregakoli razloga že. Morebiti ste se z njo le odlično razumeli in v tem videli sorodnost s svojo dušo. Morda ste z njo z užitkom preživljali prosti čas. Ali pa vam je le bila vizualno neustavljivo privlačna. Karkoli vas je že prepričalo, ste vedeli le, da je to oseba, s katero želite vstopiti v romantični odnos. Oseba, s katero morate poskusiti. Bolj ste razmišljali o tem, globlje ste tonili. Bolj je bila privlačna, bolj je ustrezala vsem vašim kriterijem, bolj ste videli samo tisto, kar vas je privlačilo in vedno manj ste zaznavali vse drugo.

Vsak minimalni odziv te osebe, vsak znak, da je opazila, da obstajate, je zato celoten lov le še spodbudil. V iskanju teh nepomembnih, a za nas istočasno najbolj pomembnih dražljajev se je potreba zgolj povečevala. V resnici pa nikoli ne dobimo tistega, kar si zares želimo. To je spirala, ki hrani samo sebe. Naš angažma je večinoma spregledan. Potem pa nenadoma, po dolgem času, vendarle učinek.

Od nje končno dobimo odgovor, všeček, nasmeh. Po žilah nam požene val zadovoljujočega adrenalina, tako kot takrat, ko na telefonu zagledamo njeno ime, ko dobimo kompliment, ko se pojavi možnost druženja, ko za trenutek ali dva dobimo njeno pozornost. Čutimo naval sreče, ki pa je – ironično – pravzaprav zelo žalosten. Radostimo se, ker je oseba, v katero investiramo čas, misli in čustva, za en samcat trenutek vložila minimalni trud, da se je na vse to odzvala. Da nas je opazila. Da nam je podarila kanček svoje pozornosti.

Pravi ljudje so nam samoumevni

Oseba, ki jo neuspešno lovimo, končno odreagira na nas. Takrat bomo prijatelju ekstatično hiteli razlagati, kakšen uspeh smo doživeli. Kako nam je poskočilo srce, kako se nam je na obrazu raztegnil širok nasmešek. Vse to, česar v bistvu nikoli ne doživimo, ko nas pokliče taisti prijatelj, ki mu to razlagamo. Ker kdo pa je še navdušen, ko dobi klic od ljudi, ki so tako ali tako vedno na voljo? Kdo pa je še navdušen, ko se mu prijatelj ali prijateljica odzoveta na vsak klic po pozornosti? Saj se to od njih vendarle pričakuje, kajne? In zato tega ne znamo ceniti. Kot tudi ne znamo ceniti njih samih.

Ali ni smešno, če ne celo zaskrbljujoče, da se tako pogosto podimo za ljudmi, ki nam namenijo le trohico pozornosti, ne glede na to, da se na vse pretege trudimo pokazati, da smo vredni več? In da potem to trohico pozornosti malikujemo in slavimo bolj kot vsakršno pozornost, ki jo dobimo od zanesljivih, zaupljivih ljudi. Od ljudi, za katere vemo, da bodo vedno na naši strani, vedno pripravljeni, da se nam posvetijo, saj to potrjujejo že vsa leta, ko so del naših življenj.

V tem bizarnem krogu iskanja pozornosti pri napačnih ljudeh in istočasnega pomanjkanja sentimentalnosti do ljudi, ki so nam zvesti in predani, me skrbi, kako enostavno je ljudi, ki nas imajo iskreno radi, dojemati kot popolnoma samoumevne. Za njihovo pozornost se nam ni treba truditi, zato posledično v te odnose vlagamo vedno manj truda. Vemo, da nam bo vseeno zneslo, da bodo kljub temu ostali. Saj ostajajo že ves čas.

Strah, da nas pozabi

Razlog, zakaj toliko energije in čustev prevečkrat usmerimo v ljudi, ki nam ne vrnejo tega, kar bi v resnici želeli, ni zgolj v tem, da nas privlači lov za nedosegljivim. Naša potreba po potrditvi, pomešana z nerealno predstavo o tej nedotakljivi osebi, ki smo si jo zarisali v domišljiji, je obenem zelo jasno začrtana tudi z vedenjem, da brez našega truda ta lov sploh ne bi obstajal. Takoj, ko nehamo pošiljati sporočila, nehamo všečkati vse njene objave, nehamo navdušeno pozdravljati vsakič, ko jo vidimo, nehamo reagirati na čisto vsak njen odziv, se namreč lahko pripeti tisto najbolj strašljivo – ona pozabi, da obstajamo. To pa bi popolnoma uničilo sanje, v katerih neumno vztrajamo, misleč, da možnost vedno je.

Nekje globoko v sebi vemo, da ni nobenega haska v tem, da se podimo za ljudmi, ki nas komajda opazijo. Morda si to včasih celo rečemo na glas, a nas potem vsaka malenkost, vsako srečanje ali odziv lahko hitro potegne nazaj v lov za nedosegljivim. Morda nekoč odrastemo in spregledamo. Nauk pri tem pa bo zavedanje, komu naj bi dejansko posvečali več pozornosti, več truda in več hvale. Ne tistim, za katere smo si v glavah ustvarili idejo, da nas morajo opaziti, ampak ljudem že v naših življenjih, ki nas cenijo, spoštujejo, nam posvečajo pozornost in za katere nikoli nismo v dvomih, da bodo odgovorili na naše sporočilo ali nam vrnili pozdrav.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 11/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 11/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.