Mogoče zavijate z očmi vsakič, ko vam nekdo hiti razlagati o najnovejših dognanjih iz zasebnih življenj znanih in bogatih, a dejstvo je, da so trači o zvezdnikih 3 milijarde dolarjev težka industrija. 

Zato je 150 novinarjev čepelo pred sodiščem, ko so sodili Lindsey Lohan in zato spletni mediji rumenega značaja v povprečju na dan objavijo več kot 30 člankov. Zakaj se ljudje tako zelo vključujemo v življenja ljudi, ki jih ne poznamo?

Ko svet dobi smisel

V našem domovinskem fevdu nas štorije o hollywoodskih zvezdnikih morda res ne presunejo tako zelo intenzivno. Jeseni 2016 smo bili ob oznanitvi ločitve Brada Pitta in Angeline Jolie recimo priča, kako je Ameriko popadla čustvena inkontinenca in so ljudje kolektivno vekali ob tej bojda nadvse tragični novici. Hollywoodski zvezdniki so nam vendarle nekoliko bolj tuji kot njihovim sodržavljanom, se pa zato bolj čustveno odzivamo na trače o domačih zvezdnikih in polzvezdnikih. Tudi če trdite, da to ni res, je evolucija na strani tistih, ki teh zgodb ne ignorirajo. Biološko smo namreč nagnjeni k želji po tem, da svet definiramo prek vzorcev, in trači so ravno pravšnji format zgodb, s katerimi lahko iz kaosa ustvarimo poznane pripovedi.

To je naša biološka potreba – ustvarjati vzorce, ki jih naši možgani lahko interpretirajo. Zato naj ne presenetijo študije, ki pravijo, da je kar 80 do 90 odstotkov vseh človeških pogovorov v bistvu premetavanje govoric in tračev. Pomislite, kakšne zgodbe dobimo iz tračev? Zgodbe o malih ljudeh, ki jim je uspelo doseči nekaj velikega, o športnikih, ki so prestali neverjetne izzive in splezali med najboljše, o ljubezni, ki poskuša obstajati sredi popolnoma razčlovečene industrije teles, o kakšnem amaterskem pevcu, ki je stopil na oder televizijskih karaok in osupnil s talentom. To so zgodbe, s katerimi ljudje najlažje operiramo. So enostavne, poznane in močno povezljive z našimi življenji.

Dokler takšne tudi ostanejo. Dokler zvezdnik A vara zvezdnico B, nas zanima. Takoj, ko izvemo, da je ozadje bolj komplicirano, nehamo poslušati. Trači o zvezdnikih so nadomestili zgodbe o bogovih, ki bi v antični Grčiji s svojimi seksualnimi podvigi hitro zapolnili nešteto strani rumenega tiska, pa pozneje zgodbe o kraljevih družinah, vojnih herojih in raziskovalcih. Zvezdniki so le najnovejša atrakcija, ki zapolni našo potrebo po tem, da svet umeščamo v zgodbe.

Trači so koristni

Ko smo ljudje še prebivali v malih plemenih, je bilo nadvse priročno vedeti vse sočne podrobnosti o drugih članih naše male skupnosti. Več informacij si imel, lažje si obstal na vrhu, ker si bil seznanjen z vsako spremembo in si se lahko ustrezno prilagajal. Do danes se naši možgani niso ravno odvadili zanašanja na to prednost, že zato, ker se na tem področju skozi razvoj civilizacije ni veliko spremenilo.

Zato razumemo, da so trači pomembni, kadar se želimo ugodno premikati po družbeni lestvici. To je tisti ostanek iz preteklosti. Tudi starodavne družbe so imele hierarhijo in zato instinktivno zbiramo informacije o ljudeh, ki so nam podobni, ker to vidimo kot smotrno, če bomo kdaj želeli nadgraditi svoj socialni status. Moški zato več tračarijo o drugih moških, ženske o drugih ženskah, vsi pa o ljudeh, ki so približno enake starosti kot mi. Veliko manj nas recimo zanimajo trači kakšnega najstnika, ki se po kotih srednješolskih ustanov zalizuje z vsako Mojco in Špelco, nas pa toliko bolj zanimajo trači naših vrstnikov, sploh kadar jim gre nekoliko slabše, saj v tem lahko začutimo priložnost za lastne ambicije.

K takšnemu razmišljanju nas sili biologija, ki nas vodi, da samodejno čutimo potrebo po uničevanju bioloških tekmecev. Ker pa smo v današnji družbi prerasli mikastenje s palicami ali merjenje ega v strelskih obračunih, to najlaže počnemo tako, da sledimo življenjem od nas bolj uspešnih vrstnikov in jih poskušamo posnemati. Zato nas tako zelo zanima, kaj si v usta tlačijo božansko izklesani zvezdniki, na kakšne diete prisegajo, katere vaje delajo na fitnesu in s katerimi kremami se mažejo.

Zanima nas, kako so bogataši postali bogati in kaj naredijo, da se vedno izognejo dolgi roki zakona. Globoko v sebi resda vemo, da verjetno nikoli ne bomo tako izklesani kot Chris Hemsworth ali pa tako bogati kot Bill Gates. Hočemo le informacije, ki jih lahko uporabimo, da bomo bolj privlačni, bolj iznajdljivi in bolje situirani kot naša neposredna konkurenca. Torej tisti sodelavec iz sosednje pisarne ali pa tisti težak, ki nam speljuje vsa ta luštna dekleta pri šanku.

Poveličevanje na eni, sramotenje na drugi strani

Shadenfreude. Uživanje v nesreči drugega. Ali kot temu rečemo v Sloveniji: vsaka druga kava. Ko nekdo epsko zavozi, si včasih ne moremo pomagati, da pri tem v sebi ne bi začutili tistega pregrešnega občutka toplote in zadovoljstva. Morda zato, ker nam nesreča te druge osebe koristi. Morda zato, ker čutimo, da si je to zaslužila. Morda zato, ker ji zavidamo. V primeru zvezdnikov pa se nam schadenfreude zdi kot naslajanje brez žrtev, ker so zvezdniki tako ali tako bogati in slavni in superiorni tudi, če kdaj pa kdaj zamočijo.

Ko so tako leta 2014 aretirali Justina Bieberja, ker je po javni cesti dirkal pijan in brez vozniškega dovoljenja, je ta novica generirala 6.100 tvitov na minuto. Končni rezultat: 4,28 milijona tvitov v 24 urah. Ker smo nagnjeni k nenehnemu primerjanju, padci velikih zvezd služijo kot opomin, da so tudi oni ljudje. Da niso tako daleč visoko nad nami, povprečneži, ne glede na to, kako bogati in talentirani so. A to je le ena plat zgodbe. Na drugi strani tiči slepo poveličevanje zvezdnikov, kjer naši možgani specifično prednost posplošijo na celo osebo.

Recimo, če nekdo dobro igra fuzbal, ga sklepamo za celostno dobrega človeka. Zato so oglasi z zvezdniki tako učinkoviti. Verjamemo jim (in njihovim mnenjem), ker jih vidimo kot perfekcijo, h kateri želimo stremeti. In potem naletimo na nore situacije, kjer cel svet kupuje ogabne adidaske Kanyeja Westa, novinarji pa Miley Cyrus sprašujejo o njenih političnih mnenjih, kot da so njene misli tako pomembne, da bodo razširile našo celotno percepcijo stanja. Hja … saj zna celo delovati, če se bo lepo nasmehnila.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 18/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 18/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.