Čeprav ga je barok obdajal že v otroštvu in je diplomiral na temo baročnega slikarja Cebeja ter doktoriral iz baročnega slikarstva na Goriškem in v Furlaniji, dr. Ferdinand Šerbelj, kustos v Narodni galeriji, ni barokist, saj se v galeriji, v kateri je razstavljen izbor slovenskega kiparstva in slikarstva, srečuje z vsemi obdobji.

(Celotno foto galerijo si poglejte spodaj.)

Se je vaša ljubezen do umetnostne zgodovine začela preko baroka?

Dr. Šerbelj: Drži, saj sem odraščal v baročnem gradu v Slovenski Bistrici. Kot otrok sem na stopnišču, v kapeli in v slavnostni dvorani obsežne graščine gledal freske, kar mi je zastavljalo vprašanja, na katera si seveda nisem znal odgovoriti. Tako me je barok spremljal že iz tega baročnega okolja, ki je bilo polno zgodb, preteklosti, ljudje pa so pripovedovali tudi razne dogodivščine, povezane z minulim življenjem gradu in graščakov.

Grad je za otroke vedno bil nekaj pravljičnega. Med študijem umetnostne zgodovine pa sem spoznal, da marsikaj iz obdobja baroka, določena poglavja iz naše umetnostne preteklosti manjkajo. Srednji vek je za takratne pojme bil razmeroma dobro prisoten, medtem ko o baroku ni bilo veliko narejenega, še daleč ne tistega, kar bi želeli.

Opazil sem, da so med baročnimi slikarji nekateri že doživeli večjo pozornost, recimo F. Jelovšek, F. Bergant, ali V. Met­zinger, ne pa njihov sodobnik Anton Cebej.

Ste ga začeli raziskovati?

Dr. Šerbelj: Začel sem slediti njegovim delom, oljnim slikam in freskam. Tudi tistim delom, za katera se je izkazalo, da niso njegova. Tako sem z diplomsko nalogo dosegel prvi zaokroženi vpogled v njegovo slikarstvo, ne pa v življenje, ki je še danes polno neznank. S tem se je zaokrožila podoba o enem od štirih pomembnih baročnih slikarjih ljubljanskega baroka. Svojo prvo razstavo v Narodni galeriji leta 1991 sem posvetil prav slikarju Cebeju.

Se še naprej toliko ukvarjate z barokom?

Dr. Šerbelj: Z barokom se še vedno zavzeto ukvarjam, tudi doktorat iz baročnega slikarstva na Goriškem in v Furlaniji je bil usmerjen v raziskave še 'nemim' poglavjem tega sloga. Vsakdo misli, da sem barokist, v resnici se ukvarjam z vsemi obdobji. V Narodni galeriji nas je premalo, da bi imel vsak svoj peskovnik. Seveda pa ostaja ciljno zanimanje.

Mar niste osnov o različnih umetnostnih obdobjih dobili že med študijem umetnostne zgodovine?

Dr. Šerbelj: To drži. Bil sem deležen generacije sijajnih profesorjev, ampak študij, ki naj ne bi bil le boj za ocene, zavzetemu študentu tudi odpira oči. Ko se razpletajo neznanke, se oblikujejo nova ugibanja, na katera ni odgovorov le v literaturi, ampak na terenu med 'živim' umetnostnim gradivom.

Seveda je nujno sproti slediti literaturi. Vse več ljudi dela v stroki, veliko se objavlja in je težko spremljati nit razvoja. Da se ta nit rastočega vedenja ne prekine, moraš biti dobro informiran o dogajanju v stroki, ker se vprašanja in dileme razpletajo in nadgrajujejo.

Zakaj vam barok predstavlja izziv?

Dr. Šerbelj: Širšo kulturno javnost bolj prevzame recimo romanika ali gotika, kjer je vse bolj pregledno in jasno, a to je seveda laično mišljenje. Barok kot zadnji univerzalni slog lahko razumeš šele, ko poznaš takratno modo, kulturo ... Je kompleksno obdobje, ki zahteva več intelektualnega napora.

Ne velja to za vse umetnostne sloge?

Dr. Šerbelj: Ob gotski arhitekturi se lažje dojamejo konstrukcijski in dekorativni elementi. Baročno arhitekturo z njenim volumnom pa je v primerjavi z gotiko težje interpretirati.

Za barok se pogosto sliši, da je nasičen, zaradi obilice okrasja in barvnih učinkov pa bleščečega zlata nepregleden. A to je zaradi nepoznavanja likovne in ikonografske abecede. Zato prihaja do kakofonije občutkov.

Če stopite recimo v baročno cerkev na Sladki Gori, morate v šumu barv, bleščavosti pozlat in oblik razbrati prave stvari, da dojamete jedro sporočila. Če vstopite v gotsko katedralo, se vam register oblik zdi bolj enostaven, če gledate površno. Ne smete pa pozabiti, da so bili tudi srednjeveški objekti nasičeni, a jih je estetika 19. stoletja dokaj ogulila.

To pomeni, da je barok zahteven za 'branje'?

Dr. Šerbelj: Vse oblike in vsebine kulturnega ustvarjanja imajo lastno abecedo, ki se jo zaradi razumevanja moraš naučiti, kot recimo notni ali abecedni zapis. Tako je v baroku, kot zadnjem univerzalnem slogu, ki je segal na vsa področja takratnega življenja.

V tem smislu barok zahteva malo več razmišljanja, napora, poznavanja takratne literature, ki se je precej oplajala s klasičnimi viri.

Vsaki umetnini, sliki ali kipu se namreč približujemo v štirih korakih: moramo prepoznati motiv, ga identificirati, ugotoviti čas nastanka in slednje, kar je najtežje, še avtorja, za čigar ugotavljanje pa potrebuješ že zelo ekspertno znanje.

Kako to, da genialni avtorji niso tisti, po katerih bi lahko prepoznali obdobje, v katerem so ustvarjali?

Dr. Šerbelj: Velika imena v umetnosti pogosto ne odslikavajo časa, v katerem so ustvarjali, ampak napovedujejo naslednje obdobje, ki je zraslo na njihovih osnovah. Tako recimo ob slavnem Leonardu ali Michelangelu ne bomo dojeli sočasnega utripa renesanse, ampak ob mnogih 'manj' pomembnih umetnikih, za katere velja reči 'kapo dol'.

Je v tem njihova veličina?

Dr. Šerbelj: Njihova veličina je v tem, da so presegali svoj čas. Če hočemo neko obdobje razumeti, ga moramo razpoznavati po povprečnih ljudeh, ker so oni tista strukturna mreža, so in ostanejo tkivo časa.

Umetnostne zgodovine nekega obdobja nikoli ne bi mogli napisati zgolj z največjimi imeni. Če občudujemo genialnost, recimo Leonarda, Michelangela, Rafaela ali Rembrandta, lahko poznamo njihovo življenje, ustvarjalni genij, kar ni dovolj za razumevanje časa in prostora. Toda če ne poznamo del genijev likovne umetnosti, ne bomo dojeli poznejših obdobij, ki so se zgledovala po njih. Se pravi naslednjo generacijo, nekateri pa so bili vplivni še cele generacije naprej.

Recimo naš slikar druge polovice 19. stoletja Janez Šubic se je na svojih potovanjih po Italiji navduševal nad virtuoznostjo, barvitostjo, oblikami beneškega poznomanierističnega slikarja Veroneseja. Rafaelo, ki je umrl leta 1520, je bil neizčrpni vir vse do 19. stoletja.

Kakšno poslanstvo ima Narodna galerija?

Dr. Šerbelj: Galerija ni pravljični grad, v katerega vstopiš in ti razkrije zaklade iz pravljice, je del našega življenja. Popolnoma normalno nam je, da gremo v kino, na muzikal in koncert, tako velja tudi za galerijo. Galerija nam ponudi nekaj, česar nam druge ustanove ne morejo ponuditi, pravzaprav odslikava umetnostna obdobja v določenem kontekstu.

V Narodni galeriji zbiramo, proučujemo in razstavljamo umetnine kot najboljše pričevalce starejših obdobij umetnosti na Slovenskem. Galerija ni samo razstavišče, ampak se v njej s pripravami razstav odvija raziskovanje in tudi zahtevni restavratorski posegi, rezultat tega pa so razstave in spremljajoči katalogi kot tudi objave v strokovnih gasilih. Umetnina, ki je razstavljena v galeriji, je skrbno negovana in varovana, česar ne moremo reči za dela na terenu, ki so izpostavljena klimatskim, vandalskim in 'zbirateljskim' vplivom.

To pomeni, da originale nadomestite s kopijami?

Dr. Šerbelj: Danes imamo takšne tehnike kopiranja, da je neka umetnina lahko tako dobra replika, da še sam strokovnjak brez dotika težko loči med originalom in kopijo. Recimo gotski kip v cerkvi, ki je iz raznih zornih kotov ogrožen. In če je neko delo ogroženo, ga je idealno zamenjati s kopijo, kajti tudi ta popolnoma zapolnjuje estetski prostor. Na varnem v muzejsko-galerijskih prostorih pa je za umetnino poskrbljeno in dosegljiva je širšemu krogu kulturne javnosti.

Kakšno je delo kustosa?

Dr. Šerbelj: Kustos je po svojem položaju in vlogi varuh zbirke. Gre za to, da skrbi za umetnine in pika. To pa mu je izhodišče za raziskovanje, pripravljanje razstav, odbiranje umetnin za restavratorske postopke in sodelovanje pri procesih konservatorsko-restavratorskih posegov. Obiskovalca je treba seznaniti in ko pridejo skupine, to najbolje opravi kustos, ker pozna zbirke in zgodovinska obdobja. Neločljiv del naloge kustosa je tudi raziskovanje na terenu.

Sodelujete tudi z drugimi strokovnjaki?

Dr. Šerbelj: Prvi najbližji sodelavec kustosa je restavrator. Sodelujem recimo z restavratorjem, pravzaprav moram z njim deliti skrb pri izbrani umetnini med posegom. Tu se povezujejo izkušnje restavratorskih izkušenj in spretnosti ter umetnostnozgodovinska znanja. Kadar se glede posega na umetnini pojavijo zahtevna vprašanja, sklene glave skupaj več strokovnjakov, da pravilno usmerijo nadaljnje delo restavratorja.

Se zgodi, da so med razstavljenimi deli nekatere umetnine bolj popularne?

Dr. Šerbelj: Vsak muzej ali zbirka ima predmete, ki izstopajo. Največkrat po svojem umetnostnem pomenu. Recimo v vojnem muzeju bo Napoleonova sablja privlačna točka. Ta sablja, razen bogatejšega okrasja, ni nič drugačna, razen tega, da je bila njegova in ima zaradi tega svojo zgodbo.

Najbolj klasičen primer v svetovni zgodovini je slika Mone Lise, genialno Leonardovo delo, čeprav so marsikatera druga dela bolj privlačna. Popularnost Mone Lise se je začela z novinarji, kajti leta 1911 so jo ukradli, o čemur se je razpisal ves zahodni svet. Po dveh letih so jo našli in so o njej ponovno pisali. Tu je še njen skrivnostni nasmeh.

Bolj se umetnina popularizira ali katera druga stvar, prej postane pop ikona. Potem umetniki iz znane umetnine napravijo svojo verzijo. Dali je Moni Lisi naslikal brke, s čimer se je pokazala aktualnost umetnine. Zato bo nekdo šel v Louvre in čakal v vrsti, da vidi najznamenitejšo umetnino, čeprav so levo in desno od nje pomembne slike.

Novinarstvo ima odgovorno vlogo pri tolerizaciji umetnosti. Japonci se že v šoli učijo, občudujejo renesanso, sanjajo, da bi prišli v Evropo in videli Benetke. Danes je medijski svet popolnoma odprt, imamo vse možne dostope do elektronskih medijev in če te neka stvar stalno spremlja, jo pač moraš videti, da si v svojem okolju in.

Katere umetnine v Narodni galeriji spadajo med popularne?

Dr. Šerbelj: Med te gotovo spadajo dela Ivane Kobilice, nato naši impresionisti: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama. Zakaj občudujemo Kobilčino Poletje, kajti že, ko hodimo v šolo, je recimo v berilu reprodukcija te slike ali kje v srednji šoli, pa na kakšnem reklamnem tisku se pojavi in tako ta slika postaja del naše ozaveščenosti.

Sam se vselej rad srečam z umetninami bratov Kralj, ker sta bili čitanka za prvi razred, ali slavni Martin Krpan, opremljeni z ilustracijam Toneta Kralja. Ali tisoče razglednic z Gasparijevimi ilustracijami kmečkih šeg in navad, ki so zašle v še tako oddaljeno hišo.

Tekst Suzana Golubov. Foto Igor Zaplatil.

Lisa - 25/2016

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 25/2016

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.