Društvo za zaščito živali Ljubljana praznuje 20-letnico delovanja. Prostovoljci jo bodo obeležili v svojem značilnem slogu − z izobraževanjem in osveščanjem.

18. februarja namreč pripravljajo predavanje »Razumem, da lahko pomagam«. Društvo za zaščito živali Ljubljana je prehodilo dolgo pot. Začelo se je s skupino zanesenjakov, ki so pomagali posameznim živalim, nadaljevalo pa z iskanjem načinov, kako bi njihove žalostne zgodbe preprečili in čim več živalim zagotovili čim boljše življenje. Odgovor so prostovoljci našli v informiranju, osveščanju in izobraževanju. Danes pripravljajo poučna gradiva, svetujejo posameznikom, pomagajo zavetiščem za živali, ustvarjajo kampanje, kot sta »Imaš jajca? Reci NE baterijski reji« in »Prazniki brez pokanja«, izvajajo delavnice ter izobraževanja za otroke, mladino in odrasle.

V predavanje »Razumem, da lahko pomagam« so združili znanje in izkušnje zadnjih 20 let. Poudarjajo namreč, da lahko živalim resnično pomagamo le takrat, ko imamo znanje, slednjega pa vedno z veseljem delijo. Predavanje bo v ponedeljek, 18. 2. 2019, ob 18:00 v stekleni piramidi na naslovu Blatnica 1, Trzin. Udeležba je brezplačna, ker je število mest omejeno, pa društvo zbira prijave na https://www.cognitoforms.com/DZZŽLjubljana/PrijavnicaRazumemDaLahkoPomagam.

Danes si osveščanja ne moremo več predstavljati brez svetovnega spleta in tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana tam širi svoja sporočila. V okviru obletnice bodo objavili novo spletno stran. Društvo je bilo izbrano na dobrodelnem natečaju spletne agencije OptiWeb, ki jim je podarila izdelavo spletne strani.

Kaj so o Društvu za zaščito živali Ljubljana povedali njegovi prostovoljci?

»V društvu sem, ker si želim pomagati živalim. Tu sem se naučila veliko novih informacij, pravilnih ravnanj, in opustila kar nekaj mitov, ki jih imamo ljudje zakoreninjene v glavah o živalih in njihovem vedenju. Spoznala sem pravilne pristope in prakso, ki deluje na dolgi rok. Uresničila se mi je velika želja, pomoč v zavetišču za živali. Všeč so mi tudi predavanja in delavnice za otroke.« - Sara Sekač Skvarča

»V društvo sem se vključila zaradi želje po pridobivanju in širjenju znanja s področja zaščite živali. Kot članici društva mi je to znanje zelo dostopno zaradi organiziranih izobraževanj, ki so namenjena tudi tistim, ki v društvo niso včlanjeni, ter bližine poznavalcev tematike zaščite živali. Menim da je vsaka pomoč, tudi majhna (npr. deljenje letakov, sodelovanje na akciji zbiranja papirja), lahko koristna tako za društvo kot za dobrobit živali.« - Tija Jerkič

»Sodelovati v društvu je super, ker veš da svoj čas nameniš nečemu pomembnemu in s tem pripomoreš k boljšemu življenju nekoga drugega. V našem primeru so to živali. Četudi se nam zdi, da v tem trenutku nič ne spremenimo, na njihova življenja dolgoročno zelo vplivamo. Ob misli na to ni težko sodelovati in opravljati prostovoljskih ur v društvu. Če bi vsak izmed nas le minimalno pripomogel, bi bila razlika opazna in življenje vseh živali mnogo boljše.« - Eva Šebenik

»V društvu sodelujem, ker si želim izboljšav na področju zaščite živali, tako pravne izboljšave kot tudi izboljšave glede samega odnosa ljudi do živali, ki ga dosežemo preko ozaveščanja. Samo govoriti in si želeti sprememb ni dovolj, zato sem se odločila za aktivno članstvo, s katerim tudi sama prispevam k reševanju problematike.« - Pia Petrovčič

»Ves čas beremo o zapuščenih ali zanemarjenih psih in mačkah, o izkoriščanju krav, prašičev in perutnine, o izumiranju divjih vrst živali in podobno. To te lahko vsak dan spravlja v slabo voljo in daje občutek nemoči. Ker sem želela narediti nekaj več za živali, sem se priključila Društvu za zaščito živali Ljubljana. Všeč mi je način delovanja društva, saj ni agresiven – ljudi izobražujemo, ozaveščamo, jim predstavljamo ideje, kako lahko naredijo nekaj v dobro živali. Biti član društva ti prinese tudi veliko znanja in izkušenj, ki nisi povezane z živalmi, jaz na primer sem se naučila kar nekaj o urejanju spletnih strani. Prednost tega, da si prostovoljec v društvu, pa je tudi občasno crkljanje z mačkami v zavetišču.« - Manca Zupan