Eva Plešnar, lastnica štirih psov in kobile, nam je zaupala, kaj njej pomeni bližina živali že od malih nog.

"Živali nam res veliko dajo," je prepričana Eva, ki pravi, da moramo vsem živalim nuditi tisto, kar potrebujejo za lepo življenje.

Kaj vam osebno pomeni, da ste lastnica štirih psov?

Enostavno si ne predstavljam dneva brez moje štirinožne druščine. So del moje družine, navdajajo me s pozitivno energijo in me vsakič, ko pridem domov, veselo pozdravijo. Psi pokažejo res pravo iskreno veselje. Sama sem odraščala z različnimi živalmi, ki smo jih imeli doma, od muca pa do zlatih ribic, psov, hrčkov, papige, hišnega zajčka … Vse otroštvo sem preživela med drugim tudi v družbi naših hišnih ljubljenčkov. Tako sem se naučila marsičesa, predvsem pa doslednosti. Ne glede na to, katero žival imaš za ljubljenčka, se ob odraščanju z njo naučiš doslednosti, ki ti koristi tudi v življenju.

Med drugim so me živali naučile, da ni potrebe po sovraštvu in zamerah. Živali se v nekem trenutku sprejo, v drugem pa je že vse pozabljeno in prijateljujejo dalje. Če dobro opazuješ svoje živali ali pa katerekoli druge, hitro opaziš, česa vsega bi se ljudje lahko še naučili in bi nas morda kdaj namesto sovraštva in zamer vodila le ljubezen. Verjetno bi bil potem svet dosti lepši. Vesela sem, da imam pri hiši toliko živali, saj ti one res ogromno dajo. Moramo pa tudi mi kot lastniki svojim ljubljencem ponujati točno to, kar si zaslužijo.

Včasih pride dan, ko so 'izmozgane' vse celice v mojem telesu, pa se vseeno takrat potrudim in odpravim še do kobile, če ne drugega, jo vsaj skrtačim in zlonžiram nekaj krogov. Lahko povem, da si ob takem dnevu pri kobili naberem energijo in če tja pridem utrujena, se domov vrnem srečna, vesela in napolnjena z novo energijo. Poleg tega tisti trenutek pozabim na vse skrbi, ki me pestijo.



Kaj pa trenutki, ko tudi živali ne ubogajo?

Vsi kdaj pa kdaj kaj ušpičijo, sploh mlajši psi, saj so le mladički in še ne vedo, kaj točno je prav in kaj ne. Trenutno smo v fazi učenja, kaj se sme in česa ne smejo. Če imaš pravi pristop, se vse da, je pa seveda potrpljenje zelo pomembno. Mislim, da vsaka žival točno ve, kdo je njen lastnik in koga ubogati, čeprav jih kdaj oštejemo. Je pa treba pri vzgoji vztrajati, biti dosleden in natančen ter jih naučiti, kdo ima zadnjo besedo oz. kdo je 'poglavar' tropa – to je mišljeno vsaj pri psih.

Kako pa je pri konjih oz. kakšna je vaša izkušnja s kobilo?

Tudi pri kobili je podobno, ves čas so potrebne zbranost, natančnost in doslednost, in to tako pri negi kot pri samem treningu. Konj je namreč veliko težji in večji od nas, če ne bomo dosledni in pozorni na njegovo obnašanje in njegove naslednje namere, nas njegova divja narava kaj hitro lahko premakne iz enega konca na drugega oz. namesto, da se obdržimo v sedlu, pristanemo na tleh. Zato sta pri tako graciozni živali potrebni še večja pozornost in natančnost. Moja kobila točno ve, kdaj se ji ne posvečam stoodstotno, in verjemite mi, da bo hitro poskusila uveljaviti svojo voljo. Pa naj bo to v sedlu ali v maneži (prostor, kjer opravljamo treninge, na tleh ali v sedlu), ko z njo treniram na tleh.

Kakšne pa so obveznosti lastnikov konj, koliko nege potrebujejo konji, kako se urijo, koliko gibanja in pozornosti potrebujejo?

Konji potrebujejo ogromno nege in tudi pozornosti. Menim, da je odvisno, v kakšen namen imamo konja – je to rekreativni konjič ali športni konj, ki potrebuje mnogo več treninga in gibanja. Sama imam rekreativno kobilico. Kadar ne trenirava skupaj – trening na tleh ali jahanje, je kobila v izpustu na ogromnem travniku, kjer se pase in sprehaja. Pri iskanju nastanitve za njo sem iskala predvsem prostor, kjer bo imela ogromno izpusta in prostora za pašo.

S svojo rekreativno kobilico delam, kolikor mi le čas dopušča. Minimalno tri- do štirikrat na teden in seveda več, če mi le čas dopušča. Jo pa obiščem skoraj vsak dan, če ne drugega, da ji prinesem kakšen priboljšek – korenček, jabolko … Pred vsakim treningom je treba konja skrtačiti, mu urediti in pregledati kopita, če imamo konja doma ali z najemodajalci boksov tako dogovorjeno, je treba očistiti tudi boks, da ima čist in suh prostor, kjer je nastanjen.

Če se vrneva k psom, ste jih šolali v pasji šoli ali doma?

Svoje pse smo šolali doma, veliko sem se naučila od staršev, od prijateljev, vzrediteljev določene pasme, tudi iz knjig ter od strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vzgojo psov. Seveda je potrebna neka osnova in osnove se – tako mi kot psi – naučimo v pasji šoli, zato priporočam prav vsem, predvsem pa začetnikom, da pomoč pri vzgoji svojega štirinožnega prijatelja poiščejo v pasji šoli. Menim, da je v prvi vrsti pasja šola namenjena samim lastnikom, saj se naučijo, kako pravilno ravnati pri vzgoji in določenem vedenju svojega psa.



Na osnovi česa ste izbrali pse dveh različnih pasem?

Sama imam trenutno čivave in stafforda. Menim, da si vsak izbere pasmo, ki je primerna njegovemu stilu življenja, znanju ter predvsem lastnim zmožnostim, da bo psu lahko ponudil to, kar si zasluži. Nekdo, ki ima majhno stanovanje in malo prostega časa, naj ne izbere pasme psa, ki potrebuje aktivne sprehode in ogromno prostora za bivanje.

Ko si izbiramo pasmo, se je o njej treba konkretno pozanimati, premisliti, koliko imamo znanja, koliko imamo časa, da ga bomo namenili živali, in ali ji bomo lahko ponudili vse to, kar potrebuje. Namreč nakup psa ni kot nakup plišaste igrače, z njim pride veselje, sreča, med drugim pa tudi stroški, kot je kakovostna hrana, pa priboljški, oprema in kdaj tudi veterinarski stroški.

Kako pa je z nego?

Nega je za moje pojme pri čivavah bolj zahtevna, tri- do petkrat tedensko se jih krtači, saj imajo dolgo dlako, medtem ko staffordko skrtačimo dvakrat na teden. Potem pa so tu še urejanje krempljev ter kopanje. Je pa celotna nega pozimi drugačna kot poleti, med drugim je pozimi treba poskrbeti, da jim je v mrzlem vremenu udobno in toplo.

Čivave imajo res dolgo dlako, ki jih varuje in ščiti tako pred toploto kot mrazom, pa vendar bolj veselo poskakujejo po snegu, če imajo oblečeno primerno pasjo obleko, ki jih dodatno ščiti v mrzlem vremenu. Tudi staffordko pri mrzlem vremenu zaščitim s primernim pasjim oblačilom. Prav tako je tudi pri kobili, ko stopinje padejo pod ledišče, jim je tako kot ljudem treba nuditi zaščito, ki jih greje.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti pasme čivava?

Ena od prednosti čivave je, da je pasma majhna in jo lahko, če je seveda socializirana, res vzameš, kamorkoli želiš. To so družinski psi čuvaji, ki zalajajo in opozorijo na nevarnost, si pa sami izberejo svojo glavo družine.



Kaj pa pasma ameriški staffordshirski terier, kakšnim ljudem bi jo priporočili?

Pri staffordki opažam, da je na vse člane družine navezana enako, morda na nekoga bolj, drugega malo manj. Pasmo staffordski terier bi priporočala predvsem ljudem, ki že imajo neko osnovno znanje. Naj to ne bo prvi pes, saj je le nekoliko večji pes, ki potrebuje doslednost in znanje nekoga, ki ga bo znal prevladati.

In še vaše sporočilo bralcem za konec ...

Vse živali so biser sveta, z biseri pa je treba ravnati lepo in previdno. Pa naj si bodo ti biseri divji ali udomačeni.

Hišni ljubljenčki: 4 psi – samček pasme dolgodlaka čivava King, dve samici pasme dolgodlaka čivava Šeki in Ellie ter samička ameriški staffordshirski terier Gana
Starost: Samički pasme čivava sta stari 5 in 9 let, samček je star 4 mesece, samička ameriškega stafforda 13 let



Posebnosti: Psi iste pasme so si karakterno podobni, medtem ko je psička stafforda karakterno povsem drugačna od čivavic, so pa njihovi značaji še bolj zanimivi, saj ima vsak svojo značajsko 'hibo'. Ena od čivavic je alfa samica, samozavestna šefica ji pravim, saj se ničesar ne boji in v vsakem trenutku je na preži, medtem ko je bila druga najstarejša čivavica posvojena od vzrediteljice, pri kateri sem kupila prvo psičko. Je sramežljivček, ampak zelo crkljiv kuža, potrebuje pa več časa, da pristopi do človeka, saj je zelo previdna, prva s tem nima težav. Staffordka je zelo družinski kuža, čuvaj, ampak nepredvidljiva do neznanih psov, v mladosti je imela namreč slabo izkušnjo. Na sprehodu jo je privezano na povodcu napadel spuščen odrasel pes in od takrat je do neznanih psov zelo nepredvidljiva. Domače in že znane obožuje in se jim kaj hitro tudi podredi.

Ljubljenček: kobila Moni


Starost: toplokrvna kobila je stara 17 let
Posebnosti: Moja kobila je zelo temperamentna in trmasta, je pa hitro učljiva. Potrebuje zelo zelo veliko doslednosti in vztrajnosti. Včasih se pošalim, da sem se od nje veliko naučila, predvsem vztrajnosti, ki jo zdaj lahko uporabim tudi na nekaterih drugih področjih v svojem življenju. Kobilica pa je bila darilo mojega strica Staneta za birmo. Trenirala sem namreč jahanje in moje največje otroške sanje od malih nog so bile, da bi imela svojega konja.

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv

Liza - 42/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 42/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.