Svojo zgodbo o ljubezni do živali je z nami delila Jolanda Ravnikar, ki je sicer tudi prostovoljka na Onkološkem inštitutu Ljubljana. 

Tako kot ona osrečuje ljudi, njej srečo vrača mali kužek Čopko, ki ga kliče tudi Čopi. To je moj zlati kužek,” pravi Jolanda o kužku, ki bo letos, 10. avgusta, dopolnil 12 let. “V mojo hišo je prišel res po naključju. Pred 12 leti je bila sobota, 8. marec. Moj mož je odšel v trgovino in s sabo vzel tudi našo kratkodlako čivavo Vilija, ki je bil star 10 let. Ko je odšel v trgovino, je kužka pustil v vetrolovu. Ko je prišel iz trgovine, Vilija ni bilo nikjer. Iskali smo ga po vsej Sloveniji. Vsak dan sem hodila v mesto, ga iskala, a zaman. Povezala sem se z vedeževalko, ki mi je povedala, da je kužek živ in v dobrih rokah in da bom prve informacije o njem dobila v maju. Tako je tudi bilo,“ je povedala Jolanda, ki je v teh treh mesecih, ko Vilija ni bilo, žalovala.

Po najlepšega kužka

“Neko soboto sem odšla v Luče na Štajersko, kjer smo kupili Vilija. Vzrediteljici sem povedala zgodbo, da je Vilija nekdo ukradel. Gospa je imela veliko čivav in mi jih ponujala. Do mene je prišel samček – dolgodlaki čivava – star 6 mesecev, ki ga je lastnica skrivala in imela za razplod, ker je bil najmanjši kužek in najlepši.“ Ta kužek je bil zaprt, a je našel pot do Jolande. “Ni se ganil od mene in me milo gledal, njegove oči so prosile, vzemi me, že takrat mi ni deloval zdravo! Z gospo sva se dogovorili, da kužka vzamem, dokler ne najdemo svojega Vilija. In je ostal kar pri meni. Zadeve so se pozneje zelo zapletle, tudi finančno glede zdravljenja,” je še povedala.

Jolanda je bila vesela novega kužka, dala mu je ime Čopko, ker je imel zelo lep košat repek. “Kužka sem čez dva dni odpeljala na veterino, ker ni hotel nič jesti in je bruhal in imel krvavo drisko. Vsak dan sem ga ves mesec vozila na veterino na infuzijo in mu čez noč dajala antibiotike tudi doma. Veterinar me je opozoril, da bodo poskušali narediti vse, da kužka ohranijo pri življenju. Morala pa bom tudi jaz biti vztrajna in ponoči vstajati in mu dajati zdravila po navodilih,“ je resno povedala Jolanda, ki je naredila tako, kot so ji naročili. “Ne morem vam opisati, kako je bil Čopko ves čas zdravljenja potrpežljiv, hvaležen in iz njegovih 'očk' je izžarevala nepopisna hvaležnost. Postala sva nerazdružljiva.”

Prijatelja

“Nekega dne pa je zgodaj zjutraj zazvonil telefon. Javili so se mi iz zavetišča Gmajnica in sporočili, da je ponoči nekdo k njim pripeljal kužka Vilija. Srečna, a obenem zaskrbljena, sem odšla ponj. Kako je bil kužek žalosten, poln bolečine in njegove oči so govorile 'pustila si me'. Odpeljala sem ga domov. Prišla sva pred hišo in bala sem se, kaj se bo zgodilo, ker je bil doma novi kužek. Ko je Vili ugotovil, da je v hiši kužek in ni več sam, ni hotel v hišo.

Čopko pa ga je zelo lepo sprejel,” je povedala in dodala, da sta se pozneje le spoprijateljila. “Čopi je bil malo zvit in je vedno iskal mojo pozornost in tako povzročal ljubosumnost pri Viliju. Ni bilo lahko. Vili je svojo ranjenost kazal tako, da je začel lulati povsod po hiši. Bil je čisto nasprotje Čopija. On je ves čas lajal in si tako poskušal pridobiti pozornost. Nič ni pomagalo. Seveda ne vemo, kaj je doživljal v tistih treh mesecih, kjer koli je že bil,“ je povedala Jolanda in pojasnila, da Vili nikoli ni šel od doma, zato je trimesečno odsotnost doživel kot šok, saj je bil pri 10 letih na silo odpeljan v drugo okolje.

“Vili je živel do 14. leta in sta s Čopijem postala zelo velika prijatelja. Zdaj je 'glavni' Čopko. Nikoli ne laja na ljudi. Je dober čuvaj in vse sliši. Je pa res, da na kužke rad zalaja. Je bolj bolehen oziroma bolj občutljiv in ima težave s sapnikom in včasih težko diha. Ima zožen sapnik, ker je to pri čivavah pogosto. Kadar greva na veterino, je vedno priden, miren in nikoli ne laja. Je zelo miren kužek in potrpežljiv. Zelo mi zaupa in dobro ve, da mu želim samo dobro, in to kaže tudi na svoj način. Hvaležnost kaže s tistimi zvestimi 'očki', ki vse povedo. Daje mi poljubčke in me neprestano gleda.“

Pasja zvestoba

“Lahko povem, da imam čivave že 38 let, samo tako zvestega, pridnega in mirnega kužka, kot je Čopko, pa še nisem imela. Ima zelo lep značaj. Rad ima ljudi. Povsod hodi z mano in navduši vse Moram povedati, da ima Čopko zelo rad glasbo. Kadar prepevam doma ali hodim na pevske vaje, nastope, me povsod spremlja. Takrat je zelo srečen. Obvezno spi na hrbtu in glasba ga uspava. Vedno je ob meni. Njegove 'očke' so res nekaj posebnega. Vedno znova ugotavljam, kako mi je hvaležen za vse, kar sem storila zanj, ko je bil tako bolan. Velikokrat imam občutek, ko se ne počuti dobro, da živi za mene in me ne želi razočarati. Tega ne znam opisati. Kadar greva domov od veterinarja, mi s svojimi 'očki' vedno pokaže, kako mi je hvaležen, da sem ga rešila. Z njim nimam nikakršnih težav. Vsak dan greva v mesto, ker pa nima več toliko kondicije, malo manj hodi in več počiva v svoji košari, ki jo vedno nosim s seboj. Seveda pa je tudi scrkljan, kar je v redu, saj je to moj kužek, ki mi prinaša srečo, veselje, zapolnjuje moje življenje, to je družinski član. Zato ga tudi imam. Res sem malo preveč patetična, pa vseeno. On je moje življenje. On me razume. Samo govoriti ne zna. Čopi me osrečuje. Da bi še dolgo živel in bil zdrav.“

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv

Liza - 06/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 06/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.