2. junij 1876–12. julij 1951 - Costaperaria se je rodil v Krapju pri Novski, blizu meje z Bosno, v družini furlansko-hrvaško-nemškega rodu.

 Ljubljanski dvor (1923–1925) je bil zasnovan kot mestna palača, ki je v sebi združevala kavarniško, bančno, trgovsko, stanovanjsko in poslovno dejavnost, poleg tega pa je bila v zgradbi še kinodvorana. Slogovno se stavba umešča v umirjeno pozno secesijo, z večjim razkošjem pa je bila zaznamovana notranjost.

Ljubljanski dvor (1923–1925) je bil zasnovan kot mestna palača, ki je v sebi združevala kavarniško, bančno, trgovsko, stanovanjsko in poslovno dejavnost, poleg tega pa je bila v zgradbi še kinodvorana. Slogovno se stavba umešča v umirjeno pozno secesijo, z večjim razkošjem pa je bila zaznamovana notranjost.

foto: T. L.

〉Poglejte naslednjo fotografijo

Št. slik v galeriji: 9

Mladost

Njegov oče je bil trgovec z lesom. Po končani gimnaziji v Zagrebu je odšel na Dunaj študirat arhitekturo – sprva na tehnično visoko šolo, od leta 1899 pa se je učil na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju pri prof. Ottu Wagnerju. Po šolanju se je preselil v Trst, kjer je živel s slovensko koncertno pevko Miro Dev, s katero se je pozneje poročil.

Ljubljana

Po vojni se ni mogel vrniti v Trst, saj je ta pripadel Italiji. Naselil se je v Ljubljani in začel delati pri Južni železnici kot šef oddelka za visoke gradnje. Za železnico je v Ljubljani naredil Ljubljanski velesejem (1921), Železničarski blok (1920–1921) na Resljevi cesti in Ljubljanski dvor (1923–1925). Poleg tega je še projektiral carinarnico in carinska skladišča v Zagrebu ter za Jadransko banko vodil gradnjo palač v Zagrebu, Beogradu, hišo v Celju. Leta 1925 je odprl lasten arhitekturni biro in večinoma gradil stanovanjske hiše in vile ter postal znan kot arhitekt ljubljanskega modernega meščanstva. Njegova poklicno pot je vsaj delno ponovno prekinila druga svetovna vojna.

Arhitekt

V Trstu se je najprej zaposlil pri arhitektu Maksu Fabianiju ter bil vodja projekta slovenskega Narodnega doma v Trstu in Trgovskega doma v Gorici. Delal je tudi za Konzorcij beneških inženirjev in konstruktorjev v Trstu ter je imel več manjših projektov. Kot samostojen arhitekt se je prebil z zmago na natečaju za Meščansko šolo v Postojni (1907–1909). Sledila sta Ciril-Metodova šola in Živnostenska banka v Trstu (danes Deutsche Bank, ul. Roma). Njegovo delo je prekinila prva svetovna vojna, saj je moral v avstro-ogrski uniformi za več kot štiri leta na fronto v Srbijo.

Stara leta

Po osvoboditvi so ga nove oblasti obtožile zaradi sodelovanja pri Fiera di Lubiana leta 1941, ki je bil organiziran med italijansko okupacijo, vendar je bil pozneje oproščen. V biroju Projektivnega zavoda – Slovenija projekt je po drugi svetovni vojni naredil več prenov in novogradenj, najbolj znano in tudi kakovostno povojno delo pa je nadzidava sodne palače v Ljubljani (1949–1953). Za vse to je bil odlikovan z redom dela. Umrl je v precejšnem pomanjkanju in osamljen v Ljubljani.

Zanimivosti
  • Diplomiral je šele pri enainpetdesetih, in sicer leta 1927 pri prof. dr. Clemensu Holzmeisterju na Akademie der bildenden Kunst na Dunaju.
  • Leta 2004 je izšla knjiga Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo, ki jo je uredil in pripravil dr. Bogo Zupančič.
  • Bil je arhitekt senatorja in nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, družine von Pongratz na Bledu in kneza K. A. Auersperga.
  • Znan je bil kot petkovec – pri nas v modernizem usmerjene skupine arhitektov, ki je bila opozicija Jožetu Plečniku.
  • Bil je član Rotary kluba Ljubljana ter številnih drugih društev in kulturnih krogov.

Tekst in foto: T. L.

Liza - 28/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 28/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.