Morda že lep čas razmišljate, da bi svoj finančni status nekoliko nadgradili, ali pa se vam je ideja menjave službe posvetila kot del novoletnih zaobljub.

Spremembe na karierni poti so običajno stresne, tudi zato, ker se zdi, da zadnjih sto in nekaj let sledimo enim in istim pravilom: bodi priden, veliko delaj, naj tvoja obleka odraža službo, ki si jo želiš, in ne službe, ki jo imaš, in ne kradi pisarniškega materiala.

Pred 50 leti je morda ta vedenjska šablona tu in tam komu celo omogočila, da mu je v vsej življenjski dobi uspelo od dežurnega urejevalca fasciklov napredovati v nadzornika vseh urejevalcev fasciklov, danes pa je trg delovne sile dinamično, digitalizirano in nasičeno z milijoni takšnega in drugačnega kadra, zato je za uspeh potrebno kaj več kot le lična kravata in vztrajno kimanje nadrejenemu.

Čakati na pravo službo

Ena najbolj očitnih sprememb med nekdanjimi generacijami in mladino, ki si zaposlitev išče danes, je razumevanje razlike med tem, da čakamo na pravo službo, in tem, da si pravo službo zaslužimo.

Diferencialne nianse so na prvi pogled skorajda neopazne, a so v praksi še kako očitne. Dogaja se namreč to, da nadobudna mladež uspešno odkljuka tisto skorajda rutinsko univerzitetno izobrazbo in se potem zapodi na trg dela z idejo, da so vsakemu delodajalcu božje darilo in zato ne bodo sprejeli nič manj kot le absolutno sanjsko službo.

Seveda ni nič narobe, če ne sprejmemo čisto prve službe, ki nam je ponujena, ker menimo, da lahko najdemo nekaj boljšega. A čakanje na 'pravo' službo ima svoj rok trajanja. Ta se lahko nekoliko podaljšuje, če živimo doma pri starših, a tudi hranjenje iz maminega hladilnika v neki točki postane čudaško.

Težava pa je še v tem, da dlje ko odlašamo s sprejetjem službe, večja bo časovna luknja v življenjepisu. Na neki točki pač moramo poprijeti za delo, ki je na voljo. Vmes lahko še vedno iščemo kaj boljšega, je pa to bolje, kot da trmasto sedimo doma v prepričanju, da pač ne bomo zjutraj vstajali iz postelje za nič manj kot menedžersko plačo v izbranem sanjskem podjetju. Sicer pa ...

... tudi sanjska služba ni vedno sanjska

Koncept 'sanjske službe' je sam po sebi nekoliko zgrešen. Izvira iz ideje, da če delaš tisto, v čemer uživaš, potem se to nikoli ne bo zdelo kot služba. Kar je pri ljudeh, ki so svojo strast spremenili v službo, velikokrat tudi popolnoma realno stanje. Razen takrat, ko ni. In takrat je res hudo.

Če počnete nekaj, kar vas resnično veseli, tako zelo, da komajda zadržujete krike veselja vsak dan, ko se vozite na delovno mesto, to obenem pomeni, da vam ta služba tudi veliko pomeni. Je vaša osebna strast. In je nekaj, kar globoko cenite.

Potem pa je tu tista druga plat. Ljudje, ki so zaljubljeni v svoje delo, se običajno tudi veliko bolj zavedajo konkurence. Vedo, da opravljajo delo, ki bi ga z veseljem opravljajo tisoče drugih ljudi, zato se ženejo veliko bolj kot tisti, ki službo razumejo le kot nujno zlo, ki jim uniči osem ur vsakega dne. Ta strast, ta predanost, pa obenem rodi stres. Stres, ki izvira prav iz pretiranih skrbi za to 'sanjsko' službo. Skrbi, da mogoče niso dovolj dobri. Da je nekdo boljši. Da se morajo vedno znova dokazati. Vsak uspeh kot tudi neuspeh, sprejemajo s polno osebno odgovornostjo.

Takrat sanjska služba postane samo služba. In to sploh ni slabo. Samo pripravljeni moramo biti na trenutek, ko tisto sanjsko ni več tako sanjsko. Ko se to pripeti, moramo le razumeti, da je to del službe, in ne osebna katastrofa.

Prijateljske zveze niso vse

V Sloveniji radi poslušamo o teh in onih srečnežih, ki so poznali prave ljudi, da so si lahko uredili primerne službe. A poznanstvo ni zagotovilo, da bomo dobili odlično službo in potem z minimalno doprinosa sedeli na pomembnem položaju, medtem ko bodo drugi le metali denar v nas. Prijateljstva in poznanstva so le pomoč pri prvem koraku – pokažejo nam, kam moramo iti, kaj moramo narediti in koga ne smemo užaliti. Potem pa je na nas, da se dokažemo in pokažemo, zakaj smo vredni tega delovnega mesta.

Seveda pa zveze in poznanstva preventivno delujejo tudi v drugo smer. Bi vi kar tako predlagali za delovno mesto v svoji službi nekega popolnoma neprimernega prijatelja zgolj zato, ker sta prijatelja? Vsakdo, ki nekoga predlaga, postavi na kocko svoj ugled in svoj občutek za ljudi, zato verjetno nihče ne bo poskusil svojemu šefu podtakniti prismuknjenega bratranca, ki nenehno poka rasistične šale in ne verjame v vsakodnevno prhanje.

Zveze in prijateljstva so veliko precenjena valuta, ko se pogovarjamo o službah. Redko, če sploh kdaj, nadomestijo naše znanje in izkušnje. In čeprav se po drugi strani zdi fantastično, če bi lahko hodili v službo s prijateljem, na delovnem mestu ta prijatelj vseeno postane sodelavec. Ki bo morda nekoč prav vam pred nosom izmaknil neko napredovanje.

Za napredovanje moramo biti opaženi – pri pravih ljudeh

Vsi guruji in karierni blogi bivših natakaric nas poskušajo učiti, da je za napredovanje pomembno predvsem to, da delamo kot biki, smo robotsko učinkoviti, poskrbimo, da nas opazijo in v svojih ambicijah ne rukamo sodelavcev s komolci v goltanec. Kar je zagotovo priročno, ni pa to prvenstvena pot do napredovanja.

Če želite napredovati, morate storiti predvsem eno – poskrbeti, da ima zaradi vas vaš nadrejeni lažje delo. Če bo nekdo višje na prehranjevalni lestvici zaradi vas imel v tekočem mesecu 10 ur manj dela, samo zato, ker ste bili pripravljeni na svoja pleča sprejeti neka njemu že rutinska delovna opravila, se bo to zabeležilo pri prav tistih ljudeh, ki vam lahko omogočijo napredovanje.

To ni prilizovanje. To je le pameten pristop. S tem se namreč učite del zunaj obstoječih nalog, del, ki bi jih morda nekoč delali. Sčasoma boste dobili več dostopa, več nalog, večje odgovornosti – s tem pa postanete najboljši kandidat ali kandidatka za napredovanje.

Darjo Hrib