Stojim pred velikanskim ogledalom.

Dvorana z lakiranim parketom in velikimi okni se zdi utesnjujoča, pa čeprav je prazna, prostorna, z visokim stropom in obsijana s popoldanskim soncem. A moja težava ni prostorskega značaja. Je v moji glavi. Ker biti v tej dvorani pomeni, da počnem nekaj nepričakovanega, novega in se zato seveda utapljam v paniki. Stojim pred velikanskim ogledalom in se sprašujem: "Zakaj hudiča sem se strinjal, da si privoščiva plesni tečaj?"

Ideja učenja plesa se nekako ne zdi kompatibilna s tem, da ne maram izkušati novih stvari, da ne maram dogodkov, kjer mi klasični plesi lahko pridejo prav in da sem najbolj vesel, kadar precej nepremično sedim ob skodelici kave. A zgodilo se je, da je ona vestno spremljala Zvezde plešejo in med mojo nepazljivostjo razvila idejo, da bi nama morda koristilo, če bi se tudi midva naučila kakšno obliko plesa, ki presega naključno opletanje z udi. Da v trenutku, ko je svojo idejo manifestirala v predlog, nisem instinktivno sprožil prepira samo zato, da bi imel pravno podlago za to, da lahko rečem "ne", je bil spomin na vse trenutke, ko bi mi vsaj osnovno znanje plesov prišlo še kako prav. Naj vas popeljem v enega teh spominov.

Ko plešeš brez znanja

Bila je čudovita poroka. Nevesta je bila pravljična. Torta je bila slastna. Bar je bil odprt. In jaz sem bil zelo potrpežljiv. Nasmihal sem se med vsemi poročnimi igricami in solidarno kimal med vsakim intermezzom s harmoniko in vriskanjem, poslušal vse romantične govore in na koncu vsakemu iskreno in navdušeno ploskal. Dovolil sem, da je bil to njun dan. Potem pa je sonce zašlo in dneva je bilo konec. Prišel je čas za zabavo. Čas za ples.

Kot uvidevni gost sem umirjeno opazoval plesišče in goste, ki so se pesem za pesmijo nerodno vrteli, oživljali neko zarjavelo plesno znanje iz maturantskih dni iz preloma osemdesetih let in vztrajno poskušali v ritmu tleskati s prsti. Par je dobil svoj prvi ples, gostje pa so dobili tisti trapasti vlakec, za katerega nihče ne ve, kdaj se lahko človek odklopi in vrne k bolj dostojanstvenim aktivnostim. Potem pa je prišel čas, da se na plesišču poberejo utrujeni otroci in pospremijo babice nazaj do skodelice čaja, saj je treba narediti prostor za profesionalne žurerje.

Če bi v tistem trenutku nekdo pogledal proti mizi 9, bi morda lahko uvidel, kaj se pripravlja. Sedim z nemirnostjo v nogah, z zrahljano kravato, nerodno zavihanimi rokavi srajce in vidnimi znaki opitosti na obrazu. Marsikdo bi lahko pomislil, da je tistih osem praznih kozarcev, naključno razkropljenih pred mano, indikacija predaje, a dejstvo je ravno nasprotno. To so le ostanki tekočega poguma, ki že kroži po mojih žilah. Ko pade pravi komad, ta služi kot vžig notranjega motorja. Sekundo pozneje sem že na plesišču.

Z dvignjenimi rokami in samozavestnim poskokom se izstrelim med plešoče. Moški od presenečenja stopijo korak vstran, dekleta se za trenutek zastrmijo. V zamegljenem umu se prepričan, da je razlog v znani teoriji, ki pravi, da ženske na porokah prevzamejo čustva in si zato drznejo privoščiti kakšno slabo odločitev. In v tistem momentu sem bil vsekakor poosebljenje slabih odločitev. Najslabših odločitev.

In to je nekaj, česar se ne zaveš do naslednjega dne. Zabava teče normalno naprej, saj se vsakdo zabava po svoje. Skozi noč si s teatralnim nastopom zagotavljam svoj prostor na plesišču, prepričan o svojem prirojen plesnem talentu, na koncu pa se še predrzno podpišem v knjigo za goste, ker se to spodobi. Zdaj, leta pozneje, vem, da bi mi v prav takšnih situacijah prišlo še kako prav, če bi na plesišču znal še kaj drugega kot prepustiti udom, da si neodvisno od telesa interpretirajo ritem glasbe.

Priložnost dela plesalca

Ko je predlagala tečaj plesa, sem se torej strinjal. Priznam – ker sem celotno organizacijo prepustil njej, sem nekje v ozadju možganov računal, da je bil njen predlog le posledica navala čustev, kar bo hitro minilo in bo potem na vse skupaj pozabila. A v tem primeru ni bilo tako. Že teden dni pozneje naju je naročila na kratek pogovor s prijazno gospodično, ki je potem postala najina učiteljica plesa. Tako se je začelo. Brez mojega pretiranega upiranja. Kar je hudo redko.

"Če lahko hodiš, lahko plešeš," je bil moto, ki sem ga slišal v dokumentarnem filmu o glasbeni drami Saturday Night Fever, v kateri je John Travolta na živopisnem disko plesišču ob spremljavi Bee Gees famozno zaplesal nepozabni hustle s čedno Karen Lynn Gorney. To mi je odzvanjalo v glavi, ko se je dan začetka plesnih ur približeval. Češ, saj bo šlo. "Saj menda ja nisem popolni antitalent," sem na glas pomislil na pogovoru. In Valerija – najina neverjetno potrpežljiva učiteljica plesa, ki bi dejansko znala še tako nerodnega človeka naučiti plesnih korakov – me je nemudoma prekinila in z resnim obrazom dodala, da pri njih ne uporabljajo izraza antitalent. "Upam, da ne bo tole le še zarečen kruh, ko boste videli, kako se klasičnih plesov loti 40-letni moški, ki si je vse življenje prilagodil tako, da se kar čim manj premika," sem si mislil.

Danes, le nekaj ur učenja pozneje, mi je v bistvu žal, da to znanje ni bilo del mojih motoričnih sposobnosti že kakšnih 15 let prej. Prihranil bi si precej trenutkov, ko sem lahko le sedel in odklanjal povabila deklet, da se jim pridružim pri nekem meni neznanem plesu, obenem pa morda na porokah ne bi potreboval skoraj smrtonosne doze alkohola, preden sem se bil pripravljen sramotiti na plesišču.

Obenem je ples v dvoje prav zabavna aktivnost, ki naju oba uči tudi veliko potrpežljivosti. Ker ko zafrkneš pri pravem plesu, zafrkneš tudi osebo, ki pleše s teboj. Takrat se morata oba ustaviti in začeti znova, kar se zdi fantastična vaja za trpežnost v odnosu. K sreči sva za zdaj še v zavetju individualnih ur. In če nama z drago uspe preživeti vse načrtovane lekcije, sem prepričan, da bova na tole še posebej ponosna. Že zato, ker na koncu te poti ni nobene druge obljube kot le to, da na naslednji poroki ali pa pod naslednjo disko kroglo ne bova videti kot totalna plesna analfabeta.

 

Liza - 25/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.