Zdi se mi, da so nekateri ljudje enostavno rojeni za očala. Ali bolje povedano – so, kot da bi že na svet prijokali z očali na nosu in solzami za dioptrijskimi stekli. Tako jim pristajajo, da so očala videti kot del njihovega obraza, kot dodaten organ, in ko jih ni zraven, se nas večina sploh ne more spomniti, ali nosijo očala ali ne.

A žal se sama nikoli nisem najbolje znašla v tej skupini, čeprav že dolgo spadam vanjo. Ko mi je v srednji šoli okulist sporočil, da slabo vidim in da bom morala nositi očala, sem se kar nekaj časa trmasto upirala nošenju nadležnega pripomočka za jasnejši pogled na svet.

Doma sem očala sicer kdaj nataknila, da sem lahko gledala televizijo in pozneje, ko sem začela voziti, je bilo nekako logično, da je fino, da vidim, kam peljem, a takoj ko sem prišla na cilj, so očala romala v etui. Potem je vrag odnesel šalo in dodal še malo dioptrije in sem si enostavno morala omislila leče, tiste fine mehke, za katere človek sploh ne ve, da jih ima v očeh. Leče so za vse, ki ne marajo nositi očal, zares popolna rešitev. Da ne bo pomote, doma sem imela vedno očala, po navadi malo skrivljena, stara in z napačno dioptrijo, a zvečer mi je večkrat prav odleglo, da sem oči spočila in jih odrešila kontaktnih leč. Ampak to je bilo tudi vse, z očali nisem šla v javnost.

No, do pred kratkim, ko sem začutila, da mi gredo leče včasih že pošteno na živce in vplivajo celo na moje počutje. Zadnje čase se mi pogosto zdi, da me zaradi njih boli glava, da imam izsušene in utrujene oči, zjutraj se moram včasih prav prisiliti, da si jih dam v oči, krivim jih celo za gube, skratka pred tedni sem si končno kupila korekcijska očala, ki so mi všeč in za katera imam celo občutek, da mi pašejo. Niso bila poceni, a so prva, zaradi katerih bom počasi, počasi začela priznavati, da sem pač špeglarca. Trenutno se šele navajam, nimam jih za v službo in ob večernih izhodih, ampak popoldne in ob vikendih, ko grem na trg in v trgovino, evo, takrat pa si jih dam na nos in moram priznati, da se ne počutim slabo. Včasih sem se z očali počutila, kot da imam na glavi čelado, mislim, da sem celo bolj previdno hodila, kot da bi imela bergle, no, zdaj me je to minilo. Moj korak z očali je enako sproščen kot z lečami, skratka, jap – moje ime je Tina in sem špeglarca, v resnici že več kot 20 let.

P. S. Fotografija z očali še sledi, saj sem vam lepo povedala, da v službo še ne hodim z njimi. Morda prihodnje leto ali pa ...

Lisa - 46/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 46/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.