Bila sta popoln par, ki je bil obsojen na neuspeh. Kralj bejzbola in kraljica filma sta za svetovno javnost živela pravljico. Vendar ne 'srečno, do konca svojih dni'.

Romanca, ki se je začela kot pravljica, se je končala tragično, z ljubimcem, ki žaluje za svojo lepo nevesto.

Povsem različna

Nasprotja se privlačijo, pravijo. Težko bi našli dva, ki bi si lahko bila bolj različna, kot sta si bila legendarna Marilyn Monroe in Joe DiMaggio. Ko sta se spoznala, je njegova zvezda ugašala, njena je šele dobro zažarela. Sovražil je žaromete, ona brez njihovega sija ni mogla živeti. Ljubila je ljudi, on ni prenesel, da so drugi ljubili njo. Njega filmi niso posebej zanimali, ona o športu ni vedela ničesar. Kljub temu ju je na skupno pot vodil prav bejzbol.

Ko je leta 1952 slovitemu ameriškemu bejzbolistu DiMaggiu pod roke slučajno prišla fotografija najbolj zaželene blondinke na svetu, je za sabo že imel propadel zakon in devet naslovov svetovnih prvakov z newyorškimi Yankeeji. Dvanajst let mlajša Marilyn je v nesramno kratkih hlačkah, oprijeti majici in s klobukom na glavi pozirala ob njegovih športnih tekmecih Gusu Zerinalu in Joeju Dobsonu. "Kako to, da se meni nikoli ne uspe fotografirati s tako lepotico?" je potarnal Zernialu. Ta mu je zaupal, da je snemanje uredil njegov tiskovni predstavnik Dave Marsh, in par se je že čez nekaj tednov znašel na zmenku.

Presenetil jo je s preprostostjo

Na starleto je v neki newyorški restavraciji potrpežljivo čakal dve uri, preden se je prikazala, pa tudi potem naj bi bila do spremljevalca precej hladna. Vse dokler ni k mizi pristopil igralec in bejzbolski navdušenec Mickey Rooney in začel svojemu idolu pihati na dušo.

Pozneje je v svoji biografiji zapisala, da se ni želela srečati z njim, saj se je bala, da se bo obnašal kot tipičen športnik: "Presenetilo me je, da sem bila tako nora na Joeja. Pričakovala sem postavljaškega newyorškega športnika, spoznala pa sem zadržanega fanta, ki na začetku sploh ni nič poskušal. Obnašal se je, kot da sem nekaj posebnega." Po večerji jo je pospremil domov.

"Žal mi je, da ne vem ničesar o bejzbolu," mu je dejala ob slovesu. "Nič hudega," je odvrnil in dodal: "Jaz ne vem ničesar o filmu." Telefoniral ji je še isti večer in tako nadaljeval dva tedna. Vsako povabilo je odklonila, dokler ni obupal.

Poroka

Po tednu dni je ona poklicala njega. Potem so njega začeli videvati na njenih snemanjih, ona se je začela pojavljati na bejzbolskih tekmah. 14. januarja 1954 sta se poročila. Civilen obred je bil – nič kaj značilno za zvezdnika njunega kova – skromen, z le tremi povabljenci. Se je pa zato pred mestno hišo v San Franciscu zbralo prek sto oboževalcev, fotografov in novinarjev. "Koliko otrok si želite?" je vprašal eden izmed njih. "Šest," je odgovorila Marilyn. Njen novopečeni drugi mož pa je precej bolj skromno dodal, da bo zadovoljen že z enim. "Nadaljevala bom kariero," je še zatrdila igralka in dodala: "Se pa veselim tudi, da bom gospodinja."

Marilyn je oboževala starejše uspešne moške. Govorila je, da ji nudijo občutek varnosti. DiMaggio je bil njen oče, ki ga ni nikoli poznala. Njemu so bile všeč blondinke, posebej tiste iz sveta šovbiznisa. Toda ona ni bila le še ena trofeja, bila je ženska, ki jo je ljubil bolj kot vse pred in po njej. Medene tedne sta preživela na Japonskem, od koder je Marilyn skočila še v Korejo, kjer je zabavala sto tisoč ameriških vojakov. "Bilo je čudovito, obožujejo me," je ob vrnitvi razlagala možu. "Nisi še slišal takega navdušenja," je zatrjevala, on pa ji je odvrnil: "Sem!"

Ni se mogel sprijazniti z njeno slavo

Potem je šlo samo še navzdol. DiMaggia sta motila njen uspeh in slava, ni mogel sprejeti, da je bila ženska, ki si jo je želel vsak moški, hkrati njegova žena. Prekipelo mu je, ko je septembra 1954 za film Sedem let skomin posnela legendarni prizor, ko stoji nad prezračevalnim jaškom v beli obleki, ki jo v zrak dvigne sunek vetra. 274 dni po poroki je Marilyn vložila zahtevo za ločitev. "Joe je hotel, da bi bila lepa nekdanja igralka, tako kot je bil on veliki nekdanji športnik. Skupaj naj bi jezdila proti soncu, a jaz še nisem bila pripravljena na takšno potovanje. Hudiča, saj še 30 let nisem imela," je govorila.

Ljubiti je ni nehal nikoli. Ona se je nanj obrnila leta pozneje, ko jo je njen psihiater strpal na zaprt oddelek neke psihiatrične klinike. Spravil jo je ven in jo povabil k sebi na Florido. Ko je leta 1962 nenadoma umrla, naj bi jo ravno nameraval drugič zaprositi za roko. Namesto tega je poskrbel za njen pogreb. Želel je, da odide dostojanstveno, brez običajne hollywoodske histerije. Dvajset let je trikrat na teden na njen grob položil pol ducata rdečih vrtnic. V nasprotju z njenima drugima dvema možema, Jamesom Doughertyjem in Arthurjem Millerjem, ni o njej nikoli javno govoril niti pisal. Nikoli več se ni poročil.

Preberite še:

Lisa - 35/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 35/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.