Matej Sušec, 20 let, se je pred dnevi vrnil s Floride, kjer na relativno majhnem, a zelo cenjenem Rollins kolidžu v kraju Winter Park študira mednarodno poslovanje in igra košarko.

Matej se je s košarko začel ukvarjati zelo pozno, pri 16 letih, ko je bil z 204 centimetri na Gimnaziji Bežigrad pač največji v letniku. Košarka mu je bila vse bolj všeč, z njo se ukvarja tudi stric, a o njej pred vstopom v gimnaziji vseeno ni resno razmišljal. A že v drugem letniku je mladenič vedel, da prav zaradi košarke lahko začne razmišljati tudi o študiju in igranju košarke v ZDA. Čeprav je bila pred odhodom čez lužo na prvem mestu košarka, ima zdaj v Matejevem pogovoru glavno vlogo predvsem študij.

V ZDA zaradi cele slike

“V Ameriko sem želel zaradi cele slike, tako zaradi košarke kot študija ter tudi načina življenja. Florida mi je dišala tudi zaradi toplega vremena, no, pa tudi kolidž, ki sem ga izbral, je akademsko zelo močan in priznan. Vse me je torej vleklo čez lužo, želel sem študirati in živeti stran od doma, v Ameriki,” pravi Matej, ki je vsa srednješolska leta igral za Košarkarski klub Grosuplje.

Z navajanjem na nov način in sistem življenja niti ni imel težav, seveda ga je vmes zagrabilo domotožje: “Na vse se moraš navaditi, na način življenja na kampusu, na soigralce, sošolce, trenerja, hrano … Vse močno vpliva na počutje in na to, kako se boš ujel v novem okolju. Veliko košarkarjev in drugih športnikov gre v Ameriko, a se hitro vrnejo, ker pač vse ni tako, kot si človek predstavlja.”

Palme, bazeni – kot na počitnicah

Matej pravi, da je bil že njegov prvi vtis na Rollins kolidžu, ki je zares zelo priznan v Ameriki. Tuji študentje smo vsi prišli na univerzo že teden dni prej, da smo se malo spoznali, uvedli v sistem, razložili so nam nekaj pravil, kaj lahko kot tuji študentje z vizumom počnemo in česa ne smemo. Na primer tuji študentje ne smejo delati nič zunaj kampusa. Če nisi na športni štipendiji, je študij seveda plačljiv in zelo drag, mislim, da pride več kot 65.000 dolarjev na leto le šolnina.”

Za veliko stvari sam

Matej pravi, da je imel na začetku občutek, da je v nebesih, a da je po kakšnih dveh mesecih doživel prvi padec, ko sta se oglasila domotožje in pogrešanje določenih stvari in ljudi: “Čeprav na univerzi za športnike res lepo skrbijo in ti pomagajo, si še vedno za veliko stvari sam. Prej si vedno vedel, da se lahko zaneseš na starše, da bodo oni naredili kup stvari, no, zdaj sem bil kar naenkrat za vse sam. Danes, ko gledam nazaj, je to odlična stvar, saj s tem tudi rasteš in odraščaš, postajaš samostojen. Seveda pa mi je iz meseca v mesec postajalo lažje, saj sem si našel družbo, začel početi še stvari, ki me veselijo, res uživam v študiju in vidim, koliko stvari lahko uresničim, če si dovolj želim. Tudi s soigralci in trenerjem se dobro razumem, kar je zagotovo zelo pomembno, da rad igram košarko za kolidž in lahko nemoteno študiram.”

Neverjetni profesorji

A dvajsetletnika so še bolj kot študentje navdušili profesorji, za katere pravi, da so neverjetni: “Nisem pričakoval česa podobnega. Profesorji so res na voljo študentom, da jim pomagajo, da jih dodatno učijo, spodbujajo. Vsi imajo tudi individualne ure, ko si res vzamejo čas zate in za pogovor. Z njimi se lahko pogovarjaš o čisto vsem, kar se tiče študija,” je navdušen Matej, ki je prvi letnik študija končal s povprečno oceno 5,9 (maksimum je 6).

V Ameriki morajo študentje vse leto pošteno delati, imajo veliko nalog, predstavitev in manjših testov, tako da je na koncu ocena sestavljena dela čez vse leto. Matej, ki je bil že v Sloveniji odličen dijak, pravi, da mu ustreza, da je prisiljen vse leto delati, saj je tako veliko lažje: “Sam nisem imel nobenih težav, prav vidi se, kako so naše gimnazije zares dobre in imamo odlično znanje. Je pa res, da mene študij zares zanima, zato je to veliko lažje. Še največ težav sem imel z obveznimi izbirnimi predmeti, kot je moda v modernem svetu in predmet o socialnih omrežjih. Bila sta mi bila najtežja, morda tudi zaradi izrazov in raziskav. Na začetku sem se moral navaditi poslušati in pisati v angleščini, a večjih težav ni bilo.”

Matej se trenutno pripravlja in trenira s košarkarsko reprezentanco Slovenije do 20 let, a njegovi pogledi sežejo dosti dlje. Avgusta se vrača v ZDA, prihodnje leto pa si želi najti dobro pripravništvo v kateri od evropskih držav ali morda v Hongkongu. V načrtu ima, da po končanem študiju vpiše v Ameriki še MBA in seveda ves čas igra košarko. “Bom pa še videl, kako se bodo nekatere stvari odvile. Če bom v košarki dobil kakšno dobro profesionalno ponudbo, jo bom sprejel, a imel bom tudi dobro izobrazbo, ki me lahko pripelje do dobre službe. Tako sem bil vzgojen, da moram poleg košarke misliti tudi na izobrazbo.”

Liza - 25/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.