Advent, po latinsko adventus, pomeni prihod. To je čas štirih nedelj pred božičem, začetek cerkvenega leta, to je priprava na velik krščanski praznik – božič.

Prvo adventno nedeljo prižgemo prvo svečko na adventnem vencu. Za velik del Evrope so adventni venci simbol zelenja in luči. Vsako adventno nedeljo prižgemo po eno, za božič pa adventni venec nadomesti božično drevo.

Poseben način priprave na božični praznik je bil nekoč post. Ta se je začel že po obilni hrani za sv. Martina. Takrat so se verni kristjani postili še ob ponedeljkih, sredah in petkih. Na Štajerskem in Koroškem ter tudi na Dolenjskem so si starejši ljudje v adventu belili hrano samo z maslom in oljem.

Po vsej Sloveniji so v tem času prišle na mizo posebne postne jedi.

V Halozah so poznali devet postnih jedi: gobovo, hruškovo, slivovo juho, suhe kuhane slive in jabolka, repo, krompir in zelje.

V Brdih in na Goriškem je bila znana postna jed jota, v Beli krajini so v tem času jedli zmes fižola in graha, boba in druge zelenjave.

V Slovenskih goricah so imeli za kosilo samo kuminovo juho. V Podjuni na Koroškem so skuhali za večerjo kolacijo, postno jed iz suhega sadja in fižola. Številne postne jedi so zdaj čislane v sodobni kuhinji.

V adventnem času goduje tudi več znanih svetnikov

Že četrtega decembra, ko goduje sv. Barbara, so se nekoč pojavljali koledniki, mladi dečki, ki so hodili po hišah in želeli srečo: Bog vam daj žrebiče, teliče, prešičke, purice, piščance in vsega v obilnosti in dosti kruha pa malo otrok. Sv. Barbara je še danes zaščitnica rudarjev.

V tem najbolj skrivnostnem letnem času, ko po starih verovanjih gomazi strahov in je svet odprt, prihajajo duhovi in se bliža najdaljša noč in v njej Sredozimka, pošast mraka in teme. Katoliška cerkev ji je zoperstavila svetnico, ki že s svojim simboličnim imenom prinaša luč in svetlobo, sv. Lucijo (13. december). Naj med svetniki, ki godujejo, omenim vsaj še vinogradniškega patrona, sv. Urbana (19. december).

Slovenci poznamo kar dva ali celo tri božiče, tri praznike s tem imenom

Praznik Kristusovega rojstva (25. december) je božič, praznik njegovega razglašenja (6. januar) so sveti trije kralji ali tudi mali božič. Ponekod pravijo tudi novemu letu božič, to je drugi božič. Praznovanje božiča se začenja že v adventu. Takrat so na mizi obredne in še druge dobre jedi.

Potica je še danes skoraj obvezna po vsej Sloveniji, v vsakem delu dežele pa je drugačna, predvsem po nadevu. Največkrat je orehova, na Primorskem je med nadevom tudi suh kruh, prepražen na maslu ali masti. Na Cerkljanskem so včasih v potico dodajali še praženo čebulo, na Primorskem so marsikje potico nadomeščali sirovi štruklji ter tudi krofi. Te so v Trenti nadevali s suhimi hruškami, koruzno moko in na maslu prepraženo čebulo, skuhali so jih v kropu in zabelili z maslom in medom.

V precejšnjem delu Slovenije mora priti za božič na mizo perjad. Na Dolenjskem je to petelin, ob Sotli in v Beli krajini puran, v Prekmurju in Prlekiji gosi in race, na Gorenjskem kokoši pa tudi divjad. Tudi veliko svinjine pride na božično mizo, saj so v tem času že prve koline.

In da ne pozabimo Silvestra, na zadnji dan v letu, ko se že pripravljamo na novoletno pojedino.

Pozabiti ne smemo tudi na državni praznik dan samostojnosti in enotnosti (26. december). Vsi ti prazniki zahtevajo tudi boljšo praznično hrano.

Nekaj nasvetov in receptov smo pripravili tudi za naše bralce.

Dr. Boris Kuhar