Pred veliko nočjo so 40 dni trajajoči postni dnevi. Pred drugo svetovno vojno so jih še naznanjali cerkveni zvonovi že na pustni torek ob 11. uri zvečer.

Ljudje so ob tej uri hiteli, da so pojedli dobrote pustnih dni, predvsem vse meso. Gospodinje so zvečer vse posodje, takrat še večinoma leseno, dobro poribale, da se ga ne bi držala mast, kajti odslej so vse jedi zabelili le z maslom, oljem ali mlekom. Še pred nekaj desetletji so se posta, predvsem na našem podeželju, strogo držali.

Pozneje je veljalo pravilo, da se ob postnih petkih, na pepelnično sredo in na veliki petek, lahko do sitega najejo le dvakrat na dan. Obroki so bili skromni: ovsen sok na mleku, kava in kruh, koruzni močnik, prežganka, mlečen riž ali kaša.

Za veliki teden je veljala posebna postna prehrana. Na veliki petek so jedli le mleko ali mlečni riž, kisel krompir in fižol ter obvezno alelujo, skuhano iz suhih repnih rezin. Ponekod so kot obvezno postno jed poznali koprivno kašo.

Navadno je post po večjih praznikih ali pred njimi. To poznajo vse vere. Katoliška cerkev je še pred nekaj desetletji poznala kar 148 postnih dni, ki so bili predpisani in obvezni za našo kuhinjo in gastronomijo sploh. Torej so veljali tudi v gostinstvu.

Najstrožji, kar 40-dnevni post, je sledil po pustu in je trajal do velike noči.

Včasih so bili kar trije postni dnevi v tednu:

  • sreda,
  • petek in
  • sobota.

Strogo zapovedani post je bil dneve pred velikimi prazniki: božič, binkošti, velika noč, Marijino in Kristusovo vnebovzetje, na sv. Petra in Pavla ...

Toda skozi stoletja se je post menjal in pred drugo svetovno vojno tudi močno omilil. Kljub temu pa so se še pojavljale nove in nove postne jedi. Tudi meščani, ki so iskali navdih in recepte za hrano v postnih dneh v Slovenski kuharici Pleiweisove, se nad to hrano niso pritoževali.

Vstrogih postnih dneh so si lahko privoščili močno želvino ali pa tolčeno rakovo juho, vidro v obari, kljunača z mrzlo omako, marinirano tunino, školjkin riž, pečenega slanika in ocvrto polenovko, pečenega jastoga, s sirom gratinirane beluše, v oblat oblečena in panirana jajca ter več kot sto dobrih sladic. Samo v Ljubljani smo zapisali 30 dobrih postnih juh in več kot 40 postnih ribjih jedi.

Zlasti strogi postni dnevi so bili postni petki, največkrat so takrat ljudje jedli le dvakrat na dan.

Postne jedi po Sloveniji

Po vsej Sloveniji so bile znane številne postne jedi, ki jih danes, ko vsi pazimo na holesterol, sladkor in kalorije, na bolj zdravo hrano, v vse večjem številu vključujemo v našo vsakdanjo prehrano.

Primorci so v postu kuhali svoj štokfiš – polenovko, jedli ocvrte ribe, ribje juhe in prežganko. Ponekod so skuhali 'temfano' – dušeno repo in redki močnik iz koruzne moke, v katerega so zamešali še zelenjavo in okopavine. Za zajtrk so največkrat imeli le sirno 'župo' ali tolčen krompir, koruzni močnik, krompirjeve palačinke, blitvo s krompirjem ali polento s sirom.

Tudi Prekmurje pozna številne postne jedi: za zajtrk kuminovo jajčno juho, mlečno kašo s kuhanimi krhlji, za kosilo pa mlečno gobanovo-gobovo juho, kašnato, zeljno ali repno juho. Ob tem še fižolovo ali mlečno zelje s krompirjem, mlečni fižol in mlečno repo, rezance s skuto, makom ali orehi. Za večerjo pa so skuhali proseno ali ajdovo mlečno kašo, pečeno proseno kašo, zraven še krompirjevo ali fižolovo solato, za sladico pa makovice, repnjače, makove gibice, kvašene zlevanke, koruzne pogače.

Tudi Štajerska je poznala številne postne jedi, v Halozah so kuhali kar devet različnih postnih juh. Na Gorenjskem so bile priljubljene postne jedi kaše in krompir v oblicah, pečena kaša, češpljeva kaša, v Škofji Loki in njeni okolici pa 'fešk in medla' – fižol, pomešan s kašo in moko.

Na Cerkljanskem sta bili postni jedi 'sočivje' (skuhan fižol s suhimi krhlji) in 'karažouc' (krompirjev pire s kuhanimi kislimi jabolki in bobom). Pri Dolenjcih sta dobri postni jedi krompir na mleku in pečena češpljeva kaša, pri Belokranjcih pa kaša z gobami in jabčnik – kuhana jabolka z mlekom in osukancem iz moke in jajc.

Besedilo in foto: dr. Boris Kuhar