Med številnimi prazničnimi jedmi za veliko noč tokrat posebej predstavljamo potico, saj še danes velja, da brez nje ni velike noči.

Obvezna je pri velikonočnem žegnu

Po ljudskem verovanju potica v žegnu predstavlja trnjevo Kristusovo krono. Valvasor je opisal potico v kranjskem velikonočnem žegnu – da je bila vedno iz bele moke in je tehtala tudi do 17 kilogramov. Pripravili so jo tako, da so testo na tanko razvaljali in ga namazali za prst na debelo z nastrganim sirom, ki so mu dodali surova jajca, mleko in smetano.

V Istri so spekli velikonočne pogače – potice iz kar celega mernika žita. Na Goriškem in v Furlaniji pa bogato nadevano gubanco. Svojevrsten dokument starosti potice so stare ljudske pesmi, ki nam povedo, da je potica Slovencem veliko pomenila in je na njihovi vrednostni lestvici jedi takoj za 'prato'. To nam potrdi tudi star ljudski rek: Potica dobra jed, boljše nima celi svet!

Potica je prav gotovo slovenska kulinarična posebnost, je predvsem praznično pecivo, ki je bilo v 18. stoletju doma že skoraj po vsej Sloveni­ji. Kot praznična in obredna jed se pojavlja že stoletja na praznični mizi slovenskega kmeta in meščana.

Njen izvor je treba iskati v srednjem veku v samostanskih kuhinjah, če sledimo teoriji o nastanku imena potica iz latinščine benisimo, potisimo – skratka nekaj, kar je najboljše, kar so pripravljali samostanski bratje in redovnice. Prav gotovo jo je že v 18. stoletju poznala tudi dunajska meščanska kuhinja. Povsod pa so to pecivo poimenovali s slovenskim izrazom potica ali putica, ki izvira iz besede povitica, potivica.

Najdemo jo tudi v starih nemških kuharskih knjigah s pojasnilom, da je to kranjsko, torej slovensko narodno kvašeno pecivo. Tako imamo že drugo najbrž najbolj verodostojno razlago za izvor imena potica.

Iz samostanov se je to pecivo razširilo tudi na gradove, v mesta in razmeroma zgodaj na podeželje, sprva le na zgorn­jo družbeno plast, pozneje pa v bolj pre­prostih oblikah skoraj na vse sloje prebivalstva. Tako jo Slovenci še danes pečejo za pomembnejše letne, življenjske in delovne praznike, predvsem pa za veliko noč.

Poznana je tudi zunaj današnjih meja Slovenije; na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, v hrvaškem Zagorju, omejeno tudi na Primorskem, v Furlaniji in Benečiji. Slovenske gospodinje so kot svojevrsten ritual pekle potice, in to počenejo še danes.

Znanje peke potice, te kulinarične skriv­nosti, se prenaša iz roda v rod. Slovenska gospodinja je s posebno skrbjo, skorajda kot svojevrsten ritual, pekla potice. Oblekla je čist bel predpasnik in si nadela belo naglavno ruto. Naredila je križ v moko v skledi in začela pripravljati testo. Znanje in kulinarične skriv­nosti so se prenašale iz roda v rod. V svojem bistvu je potica pecivo iz kvašenega testa, razvaljanega in zvitega z različnimi nadevi.

Po pravilu je potica iz bele pšenične moke

Z uvedbo ajde na Slovenskem v začetku 15. stoletja in z njeno hitro razširitvijo po vsem slovenskem ozemlju v 17. stoletju so na nekaterih območjih pridelali že toliko ajde kot vseh drugih žit skupaj. Ker od ajde na začetku ni bilo treba oddajati desetine, je tudi večinski kmečki sloj dobil žito, iz katerega je lahko pekel potico. Tako se je ob beli potici začela pojavljati še ajdova potica z orehi ali lešniki, ajdova rozinova potica in ajdova špehovka.

Ko se je v 17. in 18. stoletju po Sloveniji razširila koruza, so si tudi revnejši sloji kmečkega prebivalstva in prebivalci v agrarno pasivnih krajih lahko privoščili potico iz koruzne moke. Tako je dobila potica regionalne značilnosti in različna poimenovanja: v Istri in Benečiji je bila to gubanca (gubano) z nadevom iz kostanjev, orehov, suhega sadja in grozdja.

V Tolminu in na Breginjs­kem ter v Brkinih pogača, največkrat koruzna, v Brdih je bila tudi pogača, velikokrat napolnjena z zrezano svinjsko glavo, ali pa tudi gubanca, sladka, napolnjena z orehi, lešniki, s sesekljanimi koščicami marelic, na Štajerskem povitica.

Različne vrste potice so se pojavljale ob večjih cerkvenih in ljudskih praznikih vse leto. Toda še danes velja pravilo, da ni velike noči brez potice. Potico so vsaj na agrarno razvitejših območjih ponudili delavcem na likofih, na zaključnih pojedinah po košnji, žetvi,

mlatvi, trgatvi, metju prosa in trenju lanu. Terice pogačo, potico jedo je verz stare slovenske ljudske pesmi. Brez potice ni bilo in še danes ni slovenske ženitovanjske pojedine. Na mizi je morala biti vse dni poroke, bila je tudi med nevestino balo. Brez potice ni skupne pojedine ob kolinah.

Največkrat ima potica ime po nadevu. Tako poznamo ob orehovi še ajdovo z orehi (Bela krajina), pehtranovo (Do­lenjska), iz bučnic (Gorenjska), kostanjevo (Goriško), figovo (Tržaška), kašnato (Dolenjska), kruhovo oziroma zidano (Štajerska). V zadnji Goljatovi večji knjigi o poticah je 120 receptov za peko potic, veliko več, kot so jih poznali v 18. stoletju.

Potice so večinoma pekli v lončenih modlih. Muzeji hranijo precej teh modlov, znameniti so predvsem tisti veliki za poročne potice, večkrat so ornamentirani in imajo vtisnjene tudi letnice. Tudi stare ljudske pesmi povedo, da je potica Slovencem veliko pomenila.

Besedilo in foto: Dr. Boris Kuhar