V galeriji Pogledi v Kamnik bodo odprli zanimivo razstavo.

V petek, 15. decembra ob 18. uri bodo v kamniški galeriji Pogledi odprli razstavo vizualne umetnice Kiki Klimt (1971) z naslovom Mistična potovanja.

Kiki Klimt je diplomirala iz slikarstva, leta 2000 je zaključila magisterij iz kiparstva in 2009 leta postala doktorica umetnosti (ALUO, Ljubljana). Vrsto let je bila predavateljica na Fakulteti za design (oddelek za vizualne komunikacije), predavala pa je tudi v tujini (Miman Sinar Fine Arts University v Istanbulu, National Academy of fine arts v Sofiji, IADE v Lizboni). Ves čas pa se posveča tudi lastnemu ustvarjanju, sprva v smeri konceptualne umetnosti, zadnjih nekaj let pa se vrača v tradicijo slikarstva.

Ob vsem tem deluje tudi na področju ilustracije- zadnji projekt je serija slikanic o glasbi - Flavtofonija, ki jih ustvarja skupaj s Tinkaro Kovač.

"Zgodovina evropske umetnosti rada izkazuje/dokazuje svoj vpliv. Slednje se dogaja tudi, ko se, z estetskega vidika, slednji faktum izkaže za spornega, kot v primeru abstraktnega ekspresionizma, ki naj ne bi, čeprav presenetljivo drugačen od tradicionalnega, akademskega evropskega slikarstva, nikoli mogel obstajati, če ne bi reagiral nasproti nečemu. Potemtakem je renesančna Evropa vodila do abstraktnega ekspresionizma! Pri tem se kaže element kolonializma, namreč, da je Evropa največja, da to drugi prepoznajo in se iz tega naučijo kar največ. To je sicer mizoginističen pogled, čeprav bi ga lahko, vsaj v določenih vejah umetnosti, razumsko upravičili.  

Kaj pa o vplivu z druge strani, ki je običajno prezrt, čeprav zanj obstaja veliko dokazov? Kar so se umetniki na dvoru sultana Mehmeda II. Osvajalca naučili od Gentila Bellinija, ki je bil tja poslan iz Beneške republike kot nekakšno diplomatsko darilo, da bi naslikal nekaj dvornih portretov (in verjetno vmes tudi malce vohunil), se zdi umetnostnim zgodovinarjem (ki so v večini Evropejci ali delujejo v Evropi) bolj pomembno od tega, kaj se je Bellini naučil med svojim bivanjem v Carigradu. Večina kritikov to razlaga skozi oči evrocentrističnega paternalizma, češ da je šlo za občasne skoke evropskih slikarjev v tuje vode. Vendar se vsekakor zdi bližje resnici, da je šlo za globlji, bogatejši odnos, z več niansami in bolj bilateraren.

 Veliko časa je bilo potrebno za priznanje tega – šele 2011 je nemški umetnostni zgodovinar Hans Belting pretresel uveljavljeno razmišljanje s svojim delom Florence and Baghdad: Renaissance Art and Arab Science, ki je zdaj sprejeta v panteon vplivnih umetnostnozgodovinskih knjig, čeprav je od njenega izida minilo manj kot desetletje. Avtor sam jo je označil kot “smel podvig”, s predrzno postavko, da bi na evropsko renesančno umetnost, zlasti v Firencah,‘svete krave’ v umetnosti, lahko vplivali Arabci. Stoletja so Evropejci razmišljali o Arabcih kot o barbarih, sovražnikih, ikonoklastih, zato se tako stališče zdi šokantno celo dandanes. Vendar je to bolj ko ne dediščina, ki temelji na religijskih izhodiščih in mnogo manj na kulturnih. Drugi predsodek je ta, da sta tako židovska kot arabska umetnost zapovedano neformalni umetnosti ter da morata ostati abstraktni, geometrični, botanični.   

 Glede na to, da je  do 20. stoletja formalna umetnost prevladala nad abstraktno ter da je obveljalo mišljenje, da sta abstraktna ali geometrična umetnost bližje dekorativnemu, nekakšni tapeti, kot nečemu mogočnemu ali kanoničnemu, je lažje razumeti, zakaj je bila arabska umetnost potisnjena na stranski tir. In vendar - arabske znanosti pač ne moremo potisniti na stranski tir, saj so arabski znanstveniki skozi stoletja nedvomno neskončno prednjačili pred svojimi evropskimi kolegi. Belting tako v svoji knjigi raziskuje formalne vplive med Firencami in arabskim Bagdadom, sodeč po podnaslovu pa tudi teoretične. Eden od njegovih ključnih dokazov za to je, da sta odkritje perspektive – enotočkovne perspektive, ki na dvodimenzionalno sliko prenese gledalcu iluzijo, da gleda tridimenzionalni prizor –, ki je v renesančni Italiji pomenila ogromen korak naprej, omogočila zgolj arabska znanost in študij optike.

 Dandanes, ko sta abstraktna ali minimalistična umetnost obravnavani na enaki ravni kot formalna, in s priznanjem, da je umestitev Daljnega Vzhoda na osrednji položaj s strani zahodnjaške zgodovine nesprejemljiva, preozka in pristranska, je ideja o vzajemnem oplajanju lažje sprejemljiva. Izposojamo si kulturne ikone od drugod – na primer, v preteklih desetletjih je Japonska v naš svet prenesla velik del svoje kulture skozi tehnologijo, stripe in film – vendar je na žalost še vedno prisoten prezir do arabskega sveta, zmotno mišljenje, da je ta nekako »brezkulturen« ali vsaj, da se je njihov kulturni razcvet zgodil tako daleč v preteklosti, da je postal brezpomemben. Vendar slednje ostaja, tako kot je bilo pred tisočletjem, bolj stvar spopada religij ali bolje rečeno vrednot, ki so pronicale skozi spopade religij, kot pa nepristranski pogled na vrednote same umetnosti in kulture.         

Umetnost Kiki Klimt na tej izbrani razstavi je lepa ilustracija tega, kako se lahko evropska in arabska kultura srečata znotraj individualnega slikarstva. Kiki zajema iz islamskega misticizma, simbolov, zgodb in celo iz arabskih besedil ter vse to prepleta v slike, ki so trdno zasidrane v evropsko tradicijo, z očarljivim primitivizmom, reminiscenco na Rousseaujevo ali zgodnjo ameriško folklorno umetnost. Uporabljajoč evropsko slogovno formalnost, ki jo je prežela z islamskim stimmungom, je Kiki ustvarila povsem lasten slog, tako z estetskega kot s teoretičnega vidika," je o njenem delu zapisal prof. dr. Noah Charney, ki bo spregovoril tudi na odprtju razstave.

Sicer pa se avtorica predstavlja na samostojnih (Dobro jutro, Kiki, Galerija P74, Ljubljana, 2000; Black book - Patience, Galerija Alkatraz, Ljubljana, 2013) in skupinskih razstavah doma (Moški, projekt Odnosi, Likovni salon Celje, 2001) in v tujini (Escape from Alcatraz, Williamsburg Art and Historic Center, 2003; Private View: Renaissance Nostra, Projektrum Sophienstrasse (Jarmuschek+partner), Berlin, 2010).

Obiščite tudi stran https://kikiklimt.wixsite.com/klimt