Bralka revije Liza Alja Mori je z nami delila svojo zgodbo o nemškem ovčarju Šarkiju in njegovo izkušnjo s pasjim hotelom.

Nemški ovčar je velik pes, ki ne zahteva posebne nege. Je odličen čuvaj, ki zna biti do svojih najbližjih precej zaščitniški. Nemški ovčarji veljajo za izredno inteligentno pasmo, zvesto svojemu gospodarju. Nemškega ovčarja bi priporočala športno aktivnim, saj ti psi najbolj uživajo na popoldanskem sprehodu, teku …

Po psa s prestrašenim pogledom in žalostnimi očmi

Ker je po 13 letih poginil naš hišni ljubljenček Šarki, ki je bil prav tako nemški ovčar in smo ga imeli neizmerno radi, smo se za nakup novega psa nemudoma odločili. Odšli smo na kmetijo v Rogatec, kjer smo lahko izbirali med sedmimi kosmatinci. Mami je hotela prav tistega z modro ogrlico, s prestrašenim pogledom in žalostnimi očkami. Po začetnem privajanju na nov dom si je takoj našel 'delo'. Napravil nam je kar nekaj škode – od okopavanja vrta, rož, zamenjali smo kar štiri povodce, uničil je tudi božične lučke v vrednosti 150 evrov. Hitro smo uvideli, da psa ne smemo puščati samega na dvorišču. Zato smo se odločili, da bo začel obiskovati pasjo šolo.

V pasjo šolo!

Oče je štiri mesece hodil z njim dvakrat tedensko na 'treninge'. Naučil se je potrebnih osnovnih ukazov – sedi, prostor, poleg … Na začetku je bil zelo ljubezniv do mimoidočih, rad se je igral, tako da lahko rečem, da se je kar socializiral. Ker zelo radi večkrat letno zahajamo na zimske in poletne počitnice, pa se je njegova 'osebnost' začela spreminjati. Ko nas ni bilo doma, je zanj zmeraj skrbel dedek ali sosed. Nanju se je zelo navezal, tako da smo na oddih vedno odšli z mislijo, da je naš Šarki v dobrih rokah. Ta navezanost je trajala manj kot leto dni. Postajal je vse bolj nemiren in nezaupljiv. Ker je tako zameril, da smo ga za nekaj časa zapustili, dedku in sosedu ni več pustil v svojo bližino. Njegov odnos do okolice se je spremenil.

Previdnost ni odveč

Zaradi svoje šarmantnosti in ljubkosti ga vselej vsi želijo pobožati. Tako da moramo že vnaprej dopovedati otrokom in drugim ljudem, naj se ga ne dotikajo, saj je zelo hud pes. Nekajkrat smo tudi pomislili, da bi ga dali stran, vendar se odnos do mene, atija, mami in pa tudi obeh babic ni spremenil. Ker je še vedno tako prikupen in priden, kadar je z nami, se za to seveda nismo mogli odločiti. Imeli pa smo problem glede smučarskih počitnic. Kdo ga bo imel? Babici živita predaleč, da bi skrbeli zanj. Drugega kot hotel za pse nam ni preostal.

Izkušnja s pasjim hotelom

Bili smo precej skeptični, kakšen bo prišel nazaj, saj smo v reviji Liza prebrali, da se psi lahko popolnoma spremenijo v 'hotelu' in zamerijo tudi bližnjim. Že prvi dan smo klicali lastnika hotela, da nam pove, kako gre Šarkiju. Prvi dan namreč ni mogel jesti, lastniku je kazal zobe, hotel je tudi skočiti čez ograjo. Zato je moral lastnik dežurati tudi ponoči. Drugi dan se je vse obrnilo. Začel je jesti, se tudi igrati s psi, in to z rotvajlerji! Tudi lastnikov sin se je lahko igral z njim. Po prihodu nazaj domov je hvala bogu ostal enak Šarki, ki je že komaj čakal, da spi v svoji koči in nas po tednu dni ponovno vidi. Torej za naše naslednje počitnice bomo morali imeti še dodaten mošnjiček za Šarkijev hotel s polpenzionom.

Besedilo: Alja Mori // Fotografije: osebni arhiv

Liza - 09/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 09/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.