Že Rimljani so radi poudarjali, da imamo pet čutov (Quique sensus habemus). Prav iz tega dejstva danes izhaja ena izmed glavnih prioritet sodobne muzejske komunikacije in interpretacije – to je veččutna izkušnja muzejskega obiskovalca.

Ob običajnem vizualnem in vse pogostejšem slušnem predstavljanju kulturne dediščine si muzeji prizadevajo angažirati obiskovalce tudi prek vonja, okusa in dotika. Vsi ti čuti namreč sprožajo nove asociacije in osebne spomine obiskovalca in pripomorejo k celovitemu zaznavanju, doživljanju in ponotranjenju smisla razstavljenega za vsakega posamez­nika. Veččutna izkušnja muzejske razstave je torej priložnost za vse ostale.

Z veččutnimi vodstvi po svojih razstavah tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju izpolnjujejo poslanstvo, kako materialno in nematerialno dediščino kar najbolje približati in predstaviti čim širšemu krogu obiskovalcev. Za pripravo veččutnih vodstev ob večjih razstavnih projektih so k sodelovanju povabili iniciativo SOdelujem, zdaj Zavod UPS, katerega člani so pripravili adaptacijo razstave za veččutno vodstvo.

Prvotno prilagojeno za slepe in slabovidne obiskovalce pa nudi to vodstvo polnejšo izkušnjo tudi vsem drugim. Taka vodstva so prvič potekala lani na razstavi najstarejšega lesenega kolesa na svetu KOLO, 2500 let, letos pa ob aktualni razstavi Emona: mesto v imperiju.

Vodilo veččutnih vodstev je, da lahko obiskovalec stopi v stik z eksponati s pomočjo vseh čutil, to je z vidom, sluhom, tipom, vohom in okusom. Pri veččutnem vodstvu gre za posredovanje vsebine razstave, eksponatov na performativen način, pri čemer se spodbuja participacija udeležencev.

Obiskovalci razstave torej niso zgolj pasivni 'odjemalci' podajanih vsebin, temveč na vodstvih sodelujejo in sooblikujejo potek dogajanja, doživljanja razstave in njene interpretacije. Pri tem je ključno, da ni le ene 'prave poti' ogleda in dojeman­ja, temveč se ta lahko spreminjana glede na ciljno publiko in njihove individualne potrebe, vrednote in zmožnost zaznavanja.

Pri veččutnih vodstvih v muzeju izhajajo tudi iz predpostavke, da se človek dolgoročno največ nauči, če ima ob učenju dejavnih čim več čutil. Istočasno želijo dati možnost polnočutečim obiskovalcem, da 'obujejo čevlje' slepe osebe in občutijo dojemanje informacij v takem spremenjenem položaju. S tem, ko je vodstvo namenjeno različnim osebam z različnimi potrebami, ki po zaključku izmenjajo mnenja in izkušnje, se namreč zelo hitro podirajo tabuji in predsodki med raznimi 'drugačnostmi'.

Konkretne prilagoditve, ki nadomestijo vidno dojemanje, so tehnični opisi prostorov in razstavnih eksponatov, tipni tlorisi, tipne makete, modeli razstavnih eksponatov, tipne prilagoditve za različne pripomočke.

"Prilagoditve so pomembne, ker obiskovalcem z manjšimi sposobnostmi, v tem primeru obiskovalcem s slepoto ali slabovidnostjo, omogočijo, da lahko enakovredno kot preostali obiskovalci stopijo v stik z razstavnimi eksponati in programom, ki ga izvajamo za širše občinstvo. Pomembno je, da v dejavnosti vključujemo raznoliko publiko.

S prilagoditvami pa poleg vključevanja raznolike publike le-to senzibiliziramo za sprejemanje različnosti in nujnosti priprav prilagoditev, ki jih lahko posamezniki uporabljajo pri svojih aktivnostih. S tem ustvarjamo pozitivno okolje, kjer se vsi počutimo sprejeto in se nam ni treba bati, kaj bo z nami, če nam zaradi kakršnegakoli razloga zgodi, da se nam zmanjša kakšna sposobnost," je povedala Katrin Modic, ki je skupaj z Ano Krepel - Velimirović pripravlja in izvaja vodstva po razstavah KOLO, 5200 let in Emona: mesto v imperiju.

Več o veččutnih vodstvih po muzejskih razstavah v mestnem muzeju Ljubljana na: www.mgml.si/mestni-muzej-ljubljana

Napisala: Urša Karer

Lisa - 2/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 2/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.