Velika noč je prav gotovo najbolj slovesen, največji in najstarejši cerkveni praznik, ki ga sestavlja obširen sklop obredij in šeg s točno določenim scenarijem Kristusovega življenja oziroma njegove smrti.

Na velikonočni dan je združenih mnogo starih in pristnih ljudskih verovanj: mešajo se stari kulti ognja predkrščanskih pomladnih obredij, pretkanih s krščanskimi dodatki, in žrtveniških verovanj ter kulti plodnosti s kultom mrtvih.

To je velikonočni ogenj, odganjanje zlih sil s pokanjem z možnarji, kmetova skrb za novo letino. O tem nam je že Valvasor zapustil sporočilo iz Istre – moški so si na veliko soboto, ko so šli v cerkev, napolnili hlače s prosom, da bi si zagotovili dober pridelek prosa in v prenesem smislu rodovitnost polja.

Veliko noč praznujemo na začetku pomladi, po 40-dnevnem postu, ki sledi mastnim pustnim pojedinam. Velika noč je določena po luninem koledarju.

Začetek pomladi je vedno 21. marec, velika noč pa je vedno v nedeljo po prvi pomladni polni luni. Torej je lahko najbolj zgodaj 22. marca in najpozneje 25. aprila. Od velike noči so odvisni tudi 'premakljivi prazniki' v letu, kot sta pust, ki je 40 dni pred veliko nočjo, in vnebohod, ki ga praznujemo 40. dan po veliki noči.

V slovenščini je ime za veliko noč kar ustrezno, saj se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja, ko je Kristus vstal od mrtvih ob prvem jutranjem svitu in s tem odrešil svet. Zato je bila tista noč res velika.

V Beli krajini je velika noč vuzam, v Prlekiji vüzem, v Istri vazem (izvzem mesa po pustu), drugi evropski jeziki so prevzeli staro hebrejsko ime pasha - po judovski veliki noči, ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti.

To poimenovanje izvira iz hebrejskega pesah in pomeni obed ali jagnje, ker so judje na ta dan obhajali sveti obed z žrtvovanjem jagnjeta, ki je že prastar simbol pomladi. Pozneje je postalo jagnje simbol za Kristusa: agnus dei – božje jagnje.

Iz judovskega pasha izhaja tudi ime za veliko noč v francoščini: paques, italijansko pasqua, špansko pasena, grško pasha, rusko pasha, srbsko in hrvaško uskrs (vstajenje), češko velikonoce, angleško je easter, nemško ostern (oba izvirata iz imena tevtonske boginje Eastre, Ostre ali Ostare, ki je imela svoj praznik aprila).

Veliki dnevi velikonočnega tedna

Vsi dnevi velikonočnega tedna, predvsem veliki četrtek, veliki petek, velika sobota, velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek, so posebni praznični dnevi, povezani s prigodami o Kristusovi smrti in vstajenju.

  • V četrtek (nekaterih raziskovalci Biblije  trdijo, da že v torek) je bila zadnja večerja – evharistija, v petek zaslišanje pred Pilatom, bičanje in obsodba, pot na Kalvarijo in križanje ter smrt.
  • Veliki petek je tudi edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše, in to je najstrožji postni dan.
  • V soboto je Kristus vstal od mrtvih, to je dan znamenitega velikonočnega žegna, blagoslavljanja krstne vode, kurjenja kresa.
  • Velikonočna nedelja je namenjena proslavljanju Kristusovega vstajenja in je predvsem velik družinski praznik, dan praznične zbranosti, ko ljudje ostajajo doma.
  • Velikonočni ponedeljek, ko cerkev proslavlja znamenito pot vstalega Kristusa v Emavs, pa je namenjen sprostitvi in zabavi, izletom. Na ta dan so ljudje, veliko več kot danes, hodili na obiske, zabave in izlete – rekli so, da gredo v Emavs – ali pa so hodili k sorodnikom in znancem po pisanke, velikonočno darilo.

Velikonočni ponedeljek je bil včasih praznik mladine, ki je v svojih najlepših oblekah obiskovala plese, veselice gostilne in igrala različne šaljive igre, največ s pirhi, kot so turčanje, valičanje in sekanje jajc.

Besedilo in fotografije: dr. Boris Kuharin