Velika noč je velik praznik, povezan s številnimi šegami in navadami, pa tudi z dobro, že kar posebno obredno jedačo, kar se za tak praznik tudi spodobi.

V slovenskih pokrajinah poznajo na dese­tine posebnih postnih in prazničnih velikonočnih jedi. Kar precej jih pride tudi v velikonočni žegen, v znameniti jerbas, ki ga na veliko soboto nosijo k blagoslovu v cerkev ali h kapelici.

Že Valvasor je ohranil opis kranjskega žegna iz 17. stoletja. V jerbasu so bili takrat prekajena svinjina, osoljena govedina, kuhana jajca in kolač, ki je bil vedno iz bele moke in je tehtal nad 10 kilogramov, lahko pa tudi do 17 kilogramov.

Po poročilu iz Kranjske za 19. stoletje so bili v žegnu ob kruhu in jagnjetini tudi prekajena krača, klobase, okrogla potica, medeni kolač, rdeče pobar­vani pirhi, nekaj korenin hrena in repni olupki. Vsaka od teh jedi ima tudi svoj simbolični pomen: krača predstavlja Kristusovo telo, repni olupki okove, okrogla potica trnovo krono, pirhi pomenijo kapljice krvi, klobase Kristusove rane, hren zadnji požirek kisa in žolča.

Velikončni jerbas na Dolenjskem

Na Dolenjskem so za velikonočni žegen navadno spekli okrogel kolač, ob njem pa še toliko majhnih kolačkov, gnezd in ptičkov, kolikor je bilo otrok pri hiši. Tudi zdaj mora priti v tej naši pokrajini v žegen šunka, že ob kolinah določijo, katera bo šla za veliko noč v cerkev.

K šunki namesto kruha jedo svoje znamenite ajdove štruklje. Zraven pa spadajo še hren, klobase in pirhi. Včasih so ženske jerbase k vaški kapelici ali v cerkev nosile na glavi.

Jerbas je bil pokrit s posebnim bogato izvezenim prtičkom. Dekle­ta, ki so nosila jerbase, so imela bele predpasnike. Zdaj so ženske, ki nosijo žegen, večinoma oblečene le še praznično.

Velikonočni jerbas na Štajerskem

Na Štajerskem še danes v jerbas dajo obredni kruh bosman in povitice, kos rženega kruha, v modlu spečeno jagnje, ob tem še gnjat, veliko klobaso, del svinjske glave in kos posušene slanine, pa še hren in pisanke.

Velikonočni jerbas na Primorskem

Na Primorskem marsikje za vsakega člana družine in za sorodnike spečejo menihe, sple­tene štručke z vdelanim rdečim pirhom. V tržaški okolici za žegen spečejo pinco, nekoč so tu jedli 'štokfiš', polenovko in bleke (vampe).

Velikonočni jerbas na Cerkljanskem

Na Cerkljanskem za veliko noč pripravijo 'žegnanco' iz kruha, jajc, mesa in hrena, obvezno dodajo še budle z nadevom iz koruzne moke, vrejo pa tudi bobe, posebne vrste krofov, ki jih ob veliki noči delijo za pirhe. Korošci spečejo velik 'šartelj', ki ima lahko tudi do tri četrt metra premera. Nadevajo ga z jajci, rozinami, orehi, medom in z veliko cimeta.

Brez pirhov ni velikonočnega žegna

Vse do danes se je ohranila lepa navada barvanja pisanic, pisank, pirhov, remenic ali kakor že v posameznih koncih Slovenije imenujejo velikonočna okrašena jajca.

Nekoč so jajca barvali le z rdečo barvo, zato tudi izraz pirh od p i r o s, kar v madžarščini pomeni rdeč, v Prekmurju so pisanice še danes remenice, rumen je namreč v prekmurščini rdeč.

Rdeča barva pa je barva krvi, srca, ljubezni, veselja obnovitve življenja, je barva kraljev in ima veliko apotropejsko moč. Pisanice ali pisanke pa je slovenski izraz za jajca, na katera pišejo.

Najdlje so se ohranile pisanice v Beli krajini, kjer poznajo pri krasitvi jajc dve tehniki: batik z zapletenimi voščenimi narisi, in drsanke, ko jajce obarvajo in nato z nožičem drsajo na stotine geometrijskih vzorcev in motivov iz narave.

Besedilo in foto: dr. Boris Kuhar