Svoji dragi sem rekel, da bi rad pisal o stvareh, ki gredo ljudem na živce. 

Pogledala me je malce postrani in vprašala, ali v bistvu želim le pisati o stvareh, ki gredo meni na živce. Ker ve, da teh ni malo, saj mora živeti s 40-letnikom, ki godrnja kot 80-letnik in ima na drugi strani potrpežljivost 12-letnika z odprtim receptom za ritalin. In na začetku je bilo videti, kot da bom res pisal le o stvareh, ki dražijo moj delikatni ekosistem.

Potem pa sem začel brskati po zapisih o raznih rečeh, ki nekako univerzalno izzivajo človeško potrpežljivost. Komarji, recimo. Pa ljudje, ki med vožnjo pišejo sporočila. In ljudje, ki v trgovini na blagajni ustvarjajo gnečo, ker želijo za šop banan plačati s kuponom, ki je potekel leta 2009. In seveda, kolesarji – o tem sem že na dolgo in široko pisal pred kratkim.

Ko sem se prepričal, da obstajajo pojavi, ki bi verjetno še tako zapriseženega stoika pahnili v nekontrolirano zavijanje z očmi, sem začel kopati globlje, da bi odkril, ali je morda za tistimi najbolj nadležnimi doživetji, ki nam vsakodnevno parajo živce, bolj smiselna razlaga kot le naša (okej, moja) skromna potrpežljivost. Odgovor mi je ponudila kar – znanost!

Ušesa parajoč otroški jok

Sedim v znani mestni kavarni v Ljubljani in se veselim do popolnosti spenjenega kapučina v družbi sramotno precenjenega koščka sadne pite, ko pri sosednji mizi začne neutolažljivo jokati malo dete. Zaprem oči in upam, da bo njegovi mami uspelo ta moteči hrup prekiniti s pomočjo ropotuljice, guganja ali dojke, a otrok se ne da. Joka naprej. In mama z njim seveda ne bo zapustila kavarne, ker je pred njo že košček torte, ki je po nekem neznanem ključu vreden več kot njeni uhani in popolnoma jo razumem, da to torto zdaj hoče pojesti, pa če je zadnja stvar, ki jo bo storila danes.

Zato le pograbi otroka, ga začne zibati v naročju in mirno nadaljuje pogovor s prijateljico. Morda si ne pusti uničiti tega trenutka, ker zaradi kričečega naraščaja že šest dni ni spala ali pa ji je malček za prvo darilo podaril polovično naglušnost, a kmalu se proti jokajočemu otroku začnejo obračati pogledi vseh prisotnih, ki so se tako kot jaz odločili tisto dopoldne bankrotirati v kavarniški delikatesi. Seveda nismo bili razdraženi, ker slučajno vsi po vrsti sovražimo otroke, ampak zato, ker ima otroški jok evolucijski namen, da pritegne našo pozornost.

Najprej seveda poklon prijateljici te mame, ker ji je uspelo ves čas spokojno sedeti in nadaljevati pogovor, kot da ne zaznava človeške različice požarnega alarma, ki odmeva kot niz smrtonosnih krikov diaboličnih mačk iz najglobljega brezna pekla. Seveda tako kot ona, nihče drug ni rekel ničesar – vsi smo imeli razumevanje za mamo, ki si je bolj kot mi vsi v tistem trenutku zaslužila tortico in kavo, obenem pa se spraševali, kako lahko ta mini pljuča izvajajo te živalske glasove. Znanost mi je naknadno razložila, da človeštvo ne bi preživelo prav dolgo, če bi nebogljene otročičke pozabljali za drevesi, ker bi bil njihov jok tih in nevsiljiv.

Zato je otroško kričanje nameščeno na frekvence, ki jih ljudje ne moremo ignorirati, saj se v trenutku, ko registriramo eno takšnih infantilnih siren, naši možgani zasvetijo kot kresovi – tudi če to ni naš otrok ali če otrok sploh nimamo. Verjetno ste že kdaj hodili po mestu in je trideset metrov stran zajokal neki anonimni otrok, vi pa ste se v trenutku obrnili, kot da bi zakričalo vaše lastno dete? Ravno zato je otroški jok tako nadležen – ker nas po biološkem programu mora razdražiti, da ne pozabimo, da moramo poskrbeti za nemočne malčke.

Ljudje, ki se glasno pogovarjajo po telefonu

Zgodi se v pisarni. Zgodi se na avtobusu. Zgodi se v čakalnici. Nekomu zazvoni telefon in včasih je ta nekdo oseba, ki trenutno lokacijo brez težav spremeni v osebno telefonsko govorilnico. Ko se to pripeti, največkrat opustimo kakršnokoli delo, ki zahteva več kot en miselni proces in v tihem besu čakamo, da se v naše življenje ponovno vrne tišina. Potem pa vidimo, da ta isti človek začne brskati po imeniku za nov klic in nenadoma je vse, kar si želimo, le to, da bi mu telefon eksplodiral v roki. Kar se zdi popolnoma trivialen pojav, nas kolektivno spravlja ob živce. Razlog bi morda hitro iskali v asocialni zagrenjenosti, a znanost ponuja drugačno razlago.

Poglejmo hipotetično situacijo – recimo pisarno. Pod mizami brnijo računalniki, nekje je odprto okno in zelo razločno se sliši promet z občasno reševalno sireno, dva kolega na drugi stani mize pa se ravnokar prepirata, če bi za kosilo jedla burek ali nekaj na žlico. Zakaj nam v vsem tem zvočnem kaosu prav oseba, ki govori po telefonu, sproža morilske misli? Študije razkrivajo, da je problem v naših možganih, ki jih izredno moti, če slišijo samo polovico pogovora, saj imajo možgani radi stvari, ki so predvidljive in smiselne – kot takšne, jih lahko potem tudi ignorira.

Ko pa možgani zaznajo samo eno stran pogovora, se vklopijo mehanizmi, ki želijo zapolniti manjkajoče koščke tega konverzacijskega mozaika. Podobno težko preklopimo stran od kakšne kriminalne serije, ko so nam že predstavili problem in potencialne osumljence. Možgani zahtevajo odgovore in temu se je zelo težko upreti – v primeru glasno govorečega sodelavca morda celo le s pomočjo glasno zaloputnjenih vrat.

Počasni ljudje na blagajnah

Čakanje v vrsti na blagajni je zame že dolgo časa posebne vrste pekel, kjer se moram skorajda nujno zamotiti s telefonom, da mi na pol poti do blagajničarke v glavi ne poči kakšna kapilara. Vse skupaj se je potenciralo s Hoferjem, Lidlom in drugimi, ki imajo podoben sistem blagajn, kjer jih odpirajo in zapirajo po občutku zasedenosti že odprtih blagajn. Ker jasno – jasno – odprejo novo blagajno ravno takrat, ko zložim svoj ulov na tekoči trak.

Tisti za menoj potem urno uidejo na novo odprto blagajno in se minuto pozneje že vozijo domov k svojim družinam, medtem ko jaz še vedno čepim v vrsti in čakam, da bo gospod pred mano vendarle naštel 98 centov v bakrenih kovancih. Ironično pri vsem skupaj pa je, da se nam takrat, ko se živčno prestopamo v vrsti na blagajni, največkrat niti nikamor res ne mudi. Zakaj nas potem spravlja ob živce? Spet mi je na pomoč priskočila znanost, ker očitno je to tako utečen pojav, da so se ga lotili analizirati celo na akademski ravni.

S študijami in anketami so razkrili, da ljudi v bistvu ne živcira stanje v vrsti – kar nam sproži bes, je v bistvu popolnoma podzavestna, človeška nagnjenost k pravičnosti. Ne k tisti ta fini, ampak takšni pravičnosti, kjer želimo, da je vsem okoli nas enako bedno. Čakanje v vrsti torej ni problem, je pa problem, ko ljudje, ki so prišli v vrsto za nami, nenadoma preskočijo čakanje in se kot kakšni nakupovalni VIP-ovci nenadoma znajdejo na prvem mestu.

Ne boste verjeli, ampak ravno zato so nekateri nakupovalni centri v Ameriki naredili to, kar je sicer že dolgoletna praksa v bankah in poštnih uradih – uvedli so sistem enotne dolge vrste, iz katere se potem ljudje sproti razvrščajo na proste blagajne. Mislim, da bi takšna rešitev v nakupovalnih centrih resno pripomogla k znižanju nacionalne ravni stresnega holesterola.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Profimedia

Liza - 43/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 43/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.