Aklih je skupina treh mladih Dolenjcev, ki so združili moči pred dobrim letom in slovenskemu trgu ponudili zanimive in tehnološko dovršene izdelke, ki so tiskani s 3D-tiskalnikom. Domen Gregorič nam je zaupal, kako so se podali na pot do uspeha, ki jih je prek pojavljanja na sejmih in predvsem sodelovanja na natečajih, kjer so bile njihove ideje vedno opažene, ponesla med mlade oblikovalske upe, v katerih so potencial prepoznali tudi v tujini.

Kdo poleg vas stoji za oblikovalskim imenom Aklih?

Domen: Jan Ravbar in jaz sva industrijska oblikovalca, Grega Logar pa je elektronik, ki bo kmalu, pri 28 letih, doktoriral.

Kako se je vaša zgodba sploh začela?

Domen: Jaz sem imel že od osnovne šole željo delati nekaj v povezavi z oblikovanjem, v srednji šoli za oblikovanje sem spoznal nekaj fantov, s katerimi smo imeli željo delati skupaj, ampak smo šli vsak svojo pot. Na fakulteti pa sem spoznal Jana, bila sva sošolca, začela sva debatirati, skupaj delati in tako sva se čedalje več družila. Po končani fakulteti sva ugotovila, da je v naši bližini še en pameten dečko, ki ga nihče ne pozna, in tako je v ekipi pristal še Grega. Vse skupaj ni bilo na hitro, da bi se spoznali in nekaj na hitro naredili, ampak se je razvijalo, in to je dober način, da danes držimo skupaj.

Kaj je bilo skupno vsem trem, prijateljstvo ali želja po skupnem projektu?

Domen: Bilo je vsega po malem – nekaj je bilo sreče, nekaj naključij, pa prijateljstvo in želja po delu. Zgodbo pa smo razvijali sproti.

Kdaj je padla ideja za nakup prvega 3D-tiskalnika?

Domen: Ko sva bila z Janom v prvem letniku, smo tiskali modele. Šli smo do različnih podjetij, ki so v Sloveniji tiskali s 3D-tiskalnikom, a prototipi so bili takrat za nas zelo dragi. In sva rekla, da za ta denar raje kupiva material za tiskalnik in ga sestaviva kar sama.

Torej ste prvi 3D-tiskalnik sestavili sami?

Domen: Ja, dele sva naročila v tujini in ga sestavila po načrtih, ki so že obstajali, nekaj pa smo jih naredili še sami. Ampak ta prvi tiskalnik je bil zares počasen in zanič. (smeh) S časom smo sestavili še drugega in tretjega, zdaj imamo štiri. Ko smo imeli svoj prvi 3D-tiskalnik, smo lahko delali prototipe in oblikovanje je dobilo pomen, da smo lahko izdelek prijeli v roke in videli, kako ga lahko še izboljšamo. In iz tega je prišla tudi ideja, da bi naredili kakšno serijo izdelkov, in tako se je začelo.

Kako pa se znotraj skupine Aklih dopolnjujete, v čem ste posamezno najboljši?

Domen: Načeloma smo si zelo različni med seboj in imamo različna znanja, kar je nujen pogoj, da lahko funkcioniramo kot skupina. Midva z Janom sva oba oblikovalca, ampak sva si različna. On je bolj računalniško usmerjen in dobro pozna programiranje, jaz pa sem bolj klasičen industrijski oblikovalec. Grega je elektronik in obvlada tudi spletne strani, aplikacije, programiranje. Delimo si delo, ampak znamo pa tudi vsi opraviti delo drugega, če je to treba.

Kateri izdelek, ki ste ga izdelali s pomočjo 3D-tiskalnika, ste kot prvega ponudili slovenskemu trgu?

Domen: Uf, mislim, da svetila in zvočnik Wave, ki sta bila tudi nagrajena kot top ideja na Ambientu. Prvi izdelek pa je bila urbana oprema ...

Zaradi nje ste bili tudi opaženi ...

Domen: Točno tako. Vemo, da je še danes na nivoju, ampak ima drugačen trg. Prepričani smo bili, da bomo vrhunski izdelek lahko prodali ...

Pa ni šlo po načrtih, ste se zato usmerili v izdelavo izdelkov za posamezne uporabnike?

Domen: Tako je, zdaj ponujamo izdelke naključnim uporabnikom, ki se sami lahko odločijo, ali bodo kupili izdelek, ki je izdelan s pomočjo 3D-tiskalnika.

Se od prodaje teh izdelkov lahko preživljate ali morate delati tudi kaj drugega za posamezne naročnike?

Domen: Delati moramo veliko stvari.

Si ne morete privoščiti veliko časa za razvoj novih izdelkov?

Domen: Trudimo se, da bi šlo v to smer, ampak še vedno moramo poprijeti za vsako delo. Delamo vsak dan in ne čakamo na boljše čase. Zaslužek vlagamo v razvoj, za obiskovanje sejmov ...

Zadnje čase je zelo moderno sodelovati na platformah za množično financiranje, kot je Kickstarter, ste se vi prijavili s katerim od svojih izdelkov ali o tej možnosti še niste razmišljali?

Domen: Smo razmišljali, ampak je treba imeti izdelek, ki je primeren za tako platformo in publiko, ki se tam zadržuje. V mislih imamo dva izdelka, ki bi ju lahko predstavili, ampak na Kickstarterju je zelo pomemben marketing in če bi šli v to smer, se marketinga ne bi lotili sami. Ampak trenutno čas raje namenjamo razvoju. Treba je ostati na realnih tleh in rasti počasi.

V Sloveniji so vaši izdelki na voljo v izbranih trgovinah, katerih?

Domen: Vesela hiša, Slovenika, Ika ... Ste izdelke ponudili tudi v tujino? Domen: Ja, imamo jih v eni trgovini v Avstriji, so nas oni kontaktirali, dogovarjamo pa se tudi z eno trgovino na Nizozemskem. Delamo na tem, da bi izdelke ponudili tujemu trgu, nočemo pa prehitevati, ker se zavedamo, da ne bi mogli zagotoviti kakovosti izdelkov, če bi jih bilo preveč. Zato zdaj razvijamo izdelke, ki bi jih lahko bolj množično proizvajali in predstavili povsod po svetu. Je pa treba iti korak za korakom.

Ko sva ravno pri korakih. Vse se začne z idejo, ki jo je treba razviti, nato spraviti do faze proizvodnje in jo na koncu še spromovirati in prodati – kako se vi spopadate s to verigo nalog?

Domen: Vsi, ki so uspeli, imajo za seboj dolgo pot. Preden so jih opazili, so morali ogromno delati, da so pokazali rezultat. Tudi oblikovalci, kot sta Robert Lešnik in Nika Zupanc, so garali in niso uspeli čez noč. Na začetku je treba delati vse, ampak to sploh ni slabo, ker se v tem procesu tudi ogromno naučiš. In nam se zdi zelo pomembno, da se vsak dan naučimo nekaj novega. Verjetno bo prišla meja, ko bomo morali nekomu prepustiti marketing ali katero drugo delo, ampak se bomo na to delo spoznali ravno toliko, da bomo lahko zgodbo gradili naprej na trdnih temeljih. Zato ves ta proces jemljemo kot nekaj dobrega.

Po kom pa se kot oblikovalci najraje zgledujete?

Domen: Najbližje so nam Nizozemci, ker imajo najboljši preplet med industrijskim množičnim oblikovanjem in obrtjo. Oni znajo to združiti na tak način, da kot uporabnik izdelka po nekaj letih uporabe ne zavržeš. Blizu so nam tudi zato, ker veliko delajo s tiskalniki, novimi tehnologijami in zanimivimi materiali. Veliko preizkušajo in to je njihova prednost. Nemci so na primer veliko bolj industrijski, Američani pa so bolj usmerjeni v marketing.

V katero smer pa bo šlo po vašem mnenju moderno oblikovanje?

Domen: Mislim, da gre v smer, da bodo lahko manjše skupine ali pa posamezniki konkurenčni velikim podjetjem. Pred desetimi leti bi bilo nemogoče, da bi sami izdelali svetilke ali pa stojala za dežnike, ker bi potrebovali ogromno sredstev, da bi lahko vlivali plastiko v kalupe. Mi pa smo z nekaj 3D-tiskalniki izdelali izdelke, ki gredo lahko naravnost na trg. Kar pomeni, da lahko z manjšim vložkom konkuriramo velikim podjetjem. In ob vsem tem lahko še rastemo in se razvijamo. Ta konkurenčnost bo v prihodnosti pomembna in predvsem to, da bodo manjša podjetja lahko konkurirala velikim. Ne bo se vsak lotil izdelave svetilke, bodo pa imeli več možnosti tisti, ki bodo imeli znanje in voljo.

Vaš zadnji odmevni dosežek je tiskanje hrane s 3D-tiskalnikom, ki ste ga 'zakuhali' skupaj z Gregom Repovžem iz gostilne Repovž. Kako ste sploh prišli na idejo, da bi tiskali hrano?

Domen: Povod je bila Oblikovalska okuševalnica v Ljubljani, to je dogodek, na katerem se zberejo vrhunske gostilne in tekmujejo med seboj. Tema je bila Kuhinja na poti v prihodnost. Mi smo pogledali na izziv in se vprašali, kakšna bo kuhinja v prihodnosti, ne samo na poti v prihodnost. Rekli smo si, zakaj ne bi poskusili tiskati hrane, zato smo pregledali, kaj se na tem področju dogaja po svetu in ali je na spletu na voljo 3D-tiskalnik za hrano. Ker je bila čakalna doba za tak tiskalnik osem mesecev, smo iskali drugo rešitev, ker je bil izziv treba izpeljati v enem mesecu. Povezali smo se z gostilno Repovž, nismo sicer vedeli, kako se bo vse izšlo, smo se pa takoj lotili dela. Oni so pripravili paste, mi smo predelali tiskalnik in izdelali ekstrudor. Prvi poskus z lešnikovim namazom je bil neuspešen, smo pa v drugo preizkusili grahovo pasto iz graha, skute in olja oljne ogrščice in nam je uspelo. Na koncu je izpadlo bolje, kot smo pričakovali. In po tem dosežku se lahko primerjamo z vsemi, ki ponujajo tiskano hrano po svetu. To je rezultat našega dela, ker to radi delamo in tako bi moralo biti oblikovanje v praksi.

Je pa vseeno ta praksa povezana s stroški ...

Domen: To je res, ampak ob tem strošku, ki omogoča razvoj, se tudi veliko naučiš. In lahko čez mesec ali dva to znanje uporabiš pri drugem projektu in ob tem zaslužiš. Mi tako gledamo na ta strošek in za zdaj se nam tak pogled obrestuje. Kam pa seže vaš pogled v prihodnost, kakšni so vaši načrti? Domen: Za nas bo letos najpomembnejši dogodek milanski sejem Salone del Mobile, ker smo bili izbrani in sprejeti v konkurenci oblikovalcev iz vsega sveta. Zdaj je treba pripraviti predstavitev na nivoju. Tam bomo predstavili nekaj novih izdelkov, ki jih bomo potem ponudili tudi v prodajo.

Ste pripravljeni na to, da vas na sejmu opazi kakšno podjetje iz tujine?

Domen: Če se to lahko zgodi kje, se lahko tam, saj se tam pojavljajo lovci na oblikovalce. Zna se zgoditi marsikaj, veliko je odvisno od nas, nekaj pa tudi od sreče.

Pa bi bili pripravljeni zapustiti domovino in iti s trebuhom za kruhom?

Domen: (premislek) Težko rečem. Verjetno bi ostali zvesti sami sebi in bi najprej premislili, ali je to dobro za nas vse. Preračunali bi, ampak nimamo zadržkov pred tujino. Se pa zavedamo, da v Sloveniji nimamo tako slabih pogojev, imamo veliko delavnico, ki si je na primer naši kolegi na Nizozemskem ne morejo privoščiti zaradi dragih najemnin. Je pa tukaj tudi nekaj slabosti, ena takšnih je, da je slovenski trg majhen in da težko prodremo v tujino. Ampak dobre ponudbe iz tujine verjetno ne bi zavrnili.

Na hitro o Aklih

Prvič so bili fantje, ki so se pozneje povezali pod skupnim imenom Aklih, opaženi na sejmu Ambient, ko so javnosti predstavili modularno urbano opremo Moment z vgrajeno povezavo Wi-Fi in možnost polnjenja mobilnega telefona. Sledila je izdelava stojala za dežnike, dveh svetilk Cup in Kikla, pod njihovim okriljem pa so nastali tudi zvočniki in ojačevalci zvoka ter ptičja hišica.

Napisala: Metka Pravst. Foto: Primož Predalič.

Lisa - 9/2016

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 9/2016

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.