"Bolje je, da živiš za danes, zjutraj vstaneš in si zadovoljen, da si se zbudil in vstal," pripoveduje parakolesarka Anka Vesel. Seveda pa nekdanji medicinski sestri to ni dovolj. Je podpredsednica Društva paraplegikov Gorenjske, udeležuje se likovnih delavnic in kolonij ter je edina tekmovalno aktivna slovenska parakolesarka in tudi gonilna sila akcije Zavrtimo Slovenijo, ki promovira šport in gibanje invalidov.

Delali ste kot medicinska sestra na urgenci, kaj vam je šlo skozi glavo, ko ste dobili huje poškodovanega pacienta?

Poskušaš se postaviti zunaj tega, da te čustveno ne prizadene, čeprav je to težko, sploh ko so smrtne nezgode. To pusti posledice, predvsem ko gre za otroke. Ker smo bili tudi reševalna postaja, smo šli tudi na teren in tam marsikaj videli. To te prizadene. Pomaga pogovor s sodelavci in tiste dobre stvari, ko komu rešiš življenje, kar ti da motiv in energijo za naprej.

Anka VeselKako ste po nesreči z motorjem sprejeli dejstvo, da več ne boste mogli hoditi?

Samega dogodka se ne spomnim, čeprav so mi povedali, da sem bila pri zavesti. Mogoče se spomnim dveh, treh trenutkov. Na Oddelku za centralno intenzivno terapijo v Kliničnem centru, kjer sem bila mesec dni, sem dobivala sredstva proti bolečinam in uspavala, tako sploh nisem vedela, kaj se dogaja.

Razsula so se mi tudi pljuča in sem bila priklopljena na respirator. Po mojem ni hujše bolečine kot takrat, ko ne moreš dihati oziroma ko se z respiratorjem kregaš, kdo bo dihal, aparat ali ti. V mislih sem bila povsem odsotna, potovala sem po vsej Sloveniji, vozili so me z rešilnim vozilom od bolnišnice do bolnišnice, na Hrvaškem sem se izobraževala za igralko ...

To so bile sanje, verjetno od sredstev proti bolečinam in uspaval. Nekaj malega sem tudi pisala, a leže, ker sem okoli vratu imela ovratnico in nisem mogla govoriti, ker sem imela tubus. Možu sem marsikaj napisala, bilo je čudno in je bil kar malo zbegan. Njemu so že na začetku povedali, kaj bo z mano.

Kdaj so vam povedali?

Tudi v CIT-u, le da do tega nisem imela nobenega odnosa. Spomnim se zdravnika, ko mi je povedal, da ne bom nikoli več hodila. Rekla sem: "Saj bo, vozički so dobri." To je verjetno posledica uspaval in protibolečinskih sredstev.

Kdaj ste se začeli zavedati, da zares ne boste mogli hoditi?

Hitro mi je bilo jasno, tudi v tistih sanjah, da je poškodba takšna, da ne bom mogla hoditi. Minilo je 20 let in še nisem imela hujše krize.

Niste bili nikoli jezni na vse skupaj?

Ne, nikoli. Ne bom rekla, da nimam slabih trenutkov, se derem in vpijem, po navadi takrat, kadar mi kakšna banalna stvar ne gre, ampak to so redki trenutki.

Ste po nesreči morali 'zaživeti' na novo?

Začneš se učiti od začetka, kako se oblačiti, kako iti na stranišče, večji problem je, kako funkcionirati v hiši, ker je treba vse prilagoditi vozičku. Pri nas nismo veliko spreminjali, malo v kuhinji in dvigalo smo zgradili.

Koliko čas ste potrebovali, da ste se usedli na voziček?

Mesec dni sem bila v CIT-u, potem sem bila še več kot mesec dni na travmi. Poleg pljuč sem imela še poškodbo četrtega in petega vretena in polomljene skoraj vse kosti v prsnem košu. Potem sem šla na navaden oddelek, kjer sem se morala začeti posedati. Ker sem imela težave z dihanjem, sem na začetku sedela le po eno minuto.

Pozneje sem šla na Sočo, kjer delajo na tem, da si samostojen. Za prvič smo se zmenili, da bom na vozičku dve uri, seveda pa sem po pol ure bila že utrujena. Prišla je sestra in rekla, da pred drugo ne smem v posteljo. Potem korak za korakom prideš do tega, da si na vozičku nekako samostojen.

Kako ste zaživeli?

Sprva sem delala poklicno prekvalifikacijo, saj smo se v zdravstvenem domu dogovorili, da bom delala v pisarni, zato sem naredila visoko upravno šolo. Fakulteto sem končala, a so me zaradi zdravstvenih težav upokojili. Še pred upokojitvijo sem vpisala magisterij iz prava. Manjka mi le še magistrska naloga, ampak to je ostalo nekje v ozadju.

Ker se je vmes nekaj zgodilo?

Pravzaprav je bila magistrsko nalogo razlog, da sem šla na Društvo paraplegikov Gorenjske delat anketo.

Kako se doživljate po nesreči?

Voziček je del mene, to je tudi edina razlika med mano in vami, ki hodite. Če pogledam svoje življenje, ne bi rekla, da sem na slabšem. Mogoče sem celo na boljšem, ker mi gre vse bolj počasi. Ni nobene naglice, prisiljena sem si vzeti več časa, ker potrebujem več časa, da vstanem iz postelje, se uredim.

To traja uro, uro in pol, prej pa sem to opravila v desetih minutah. Vse gre počasneje in posledično ni stresa, v primerjavi s prej, ko sem delala v treh izmenah, ob vikendih, praznikih in še skrbela za družino. V bistvu me je poškodba prisilila, da včasih tudi malo počivam, ker ko ne gre več, mi telo pove: "Anka zdaj se pa ustavi, pojdi ležat." Že zaradi ran moram malo več počivati, da razbremenim 'tazadno'.

Morate več paziti nase?

Kar se zdravja tiče, sem bolj občutljiva, več imam uroinfektov, ki jih prej sploh nisem poznala. Zdi se mi, da se vsi paraplegiki srečujejo s tem. Ker sem na vozičku, se ne počutim manjvredno. S tem se sprijazniš.

Se vam je po obisku društva paraplegikov življenje spremenilo?

Društvo sem poznala že prej. Zveza paraplegikov se vključi že med samim procesom rehabilitacije na Soči, ko predstavijo svoje poslanstvo, cilje in koliko lahko pomagajo. Na zvezi je zaposlen tudi arhitekt, ki pomaga pri prilagoditvah bivalnega prostora, svetujejo ti pri prilagoditvah avtomobila in tudi skrbijo za družabno življenje, ker je pomembno, da se ne zapreš med štiri stene.

Od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko to izkoristi. Na začetku, po poškodbi, se nisem videla med njimi. Moje življenje je šlo v drugo smer in nisem bila za nič prikrajšana. V društvo me je pripeljala anketa, pravzaprav me je spodbudila socialna referentka, pa tudi sama sem se že odpravljala na društvo. Potem so me vključili v društvo, sprva kot referentko za kulturo. Ker je ena od mojih strasti tudi slikanje, sem se vključila v likovno sekcijo pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Zdaj hodim na likovne delavnice in kolonije.

Trenutno sem tudi podpredsednica Društva paraplegikov Gorenjske, kjer me kar zaposlijo. Dobro je, da lahko članom omogočimo vsaj kakšen aktiven družabni dogodek, da se razvedrijo. Od lani imamo na društvu še žensko sekcijo, na kateri nam gospa Marija, mentorica, pokaže, kako izdelovati različne ročne izdelke. Rade pridemo.

Kako ste prišli do športne plati življenja, kolesarjenja?

Mimo hiše sta se vozila dva kolega s kolesi, paraplegika, in sem možu rekla: "Takšno kolo bi tudi jaz imela." Potem sem pobrskala na spletu in me je sprva skoraj zadela kap, ko sem videla, koliko stanejo kolesa za paraplegike.

Koliko?

Tam okoli pet tisoč evrov. Potem smo kakšno leto brskali na spletu, ker si ob družini ne moreš kar tako privoščiti kolesa za pet tisoč evrov. Že voziček stane štiri tisoč evrov, a država zanj prispeva tisoč evrov, dvigalo pa mi je na srečo zgradil oče. Vsi smo se morali prilagoditi novemu življenju, čeprav moram povedati, da sem družino deset let razvajala.

Bila sem doma in jim kuhala. Zdaj, ko sem bolj aktivna, to malo pogrešajo. Glede koles za paraplegike pa je težava v tem, da je pred šestimi leti v Sloveniji bilo zelo malo teh koles. Po naključju sem spoznala tetraplegika, ki mi je 'zrihtal' rabljeno kolo z Nizozemske in sem počasi začela delati prve kilometre.

Kako ste se počutili?

Prvi kilometri so bili res težki. Všeč mi je bila svoboda, ki sem jo na kolesu začutila, ker sem lahko šla dlje kot z vozičkom.

Vam je kolesarjenje postalo 'sladko trpljenje'?

Res je bilo težko, ampak sem kar hitro ugotovila, da mi pomaga proti krčem in bolečinam. Še danes mi ni jasno, po kakšnem ključu, ker kolo poganjam z rokami, olajša pa mi bolečine v 'tazadni' in nogah. Ko sem se vozila po poljih in travnikih, me je začelo vleči v gozd, kolo pa ni bilo primerno za terensko vožnjo. Imela sem tudi težave z gumami, ker so se hitro izrabile, naročati pa jih je bilo treba po spletu.

Pa še drage so bile, povrhu potrebuješ tri gume, kar je naneslo. Potem sem kupila novo kolo za na gmajno. Imelo je dve pomanjkljivosti: bilo je zelo težko, čeprav za vožnjo po gmajni to ni bil problem, težaven pa je bil tudi menjalnik, ker je bil na zadnjih kolesih in se je v gozdu zatikal med korenine. Ko je mož videl, kje vse sem se s kolesom vozila, je povedal, da me nikoli ne bi pustil na kolo, če bi to vedel. Ampak mene je kar vleklo v te gozdove okoli. Za revijo Paraplegik sem napisala, če se še spomnijo, kako diši gozd. To danes kar malo pogrešam.

Ker ste začeli trenirati in ste morali opustiti raziskovanje v gozdu?

Treniram petkrat na teden eno uro in pol do tri ure in pol, odvisno, kako trener zapiše. Trudim se.

Sta gibanje in šport pomembna, čeprav ste gibalno ovirani?

Pripomoreta k psihofizični kondiciji za premagovanje vsakodnevnih ovir.

Koliko so invalidi dejansko športno aktivni?

Po podatkih rehabilitacijskega inštituta se jih le nekaj odstotkov ukvarja s športom. V Sloveniji je približno 200 tisoč invalidov. Deset do petnajst odstotkov paraplegikov se nas ukvarja z različnimi športi. Nisem športnik, tudi prej nisem bila športnik, ampak v kolesarjenju sem se pa našla. Prej sem se vozila z rolerji, kolesom in hodili smo v hribe. Vse je bilo rekreativno in v smislu druženja z družino. Zdaj se mi pa zdi, kar se športa tiče, da je bolj zares. Za kolesarjenje me je na Hrovatinovem memorialu navdušil Primož Jeralič, le da je bilo treba ponovno nabaviti novo kolo.

To vas ni ustavilo?

Prodali smo staro kolo in kupili novo. Pravzaprav me je pri prejšnjem kolesu jezilo, da je kolo pretežko in prepočasno, ker je bilo težko, neokretno in namenjeno terenu.

Kakšno kolo imate zdaj?

Prav profesionalno, tekmovalno ročno kolo, ki je narejeno po meri in stane sedem tisoč evrov. Ampak naš klub ima sponzorja Bauerfeind, ki izdeluje pripomočke za invalide in nam da popust za kolesa.

Kako pa vaš mož gleda na vse vaše aktivnosti?

Ko sem začela slikati, sva se pogovorila. Rekla sem, da bi rada hodila risat, da bomo imeli delavnice in bom odsotna.

In ste prišli do parakolesarke na svetovnem nivoju.

Junija sem sodelovala na svetovnem pokalu, kar je zame bilo povsem novo doživetje. Tekmovalno vzdušje ti da energijo.

Ste bili nase ponosni?

V končni fazi sem prva Slovenka, ki je bila na takšni dirki. Tudi punce so bile zelo prijazne, komunikativne. Če pride do tebe ena najboljših ročnih kolesark in te vpraša, od kod si, in ti da roko, se počutiš dobro.

V društvu spodbujate invalide, da bi se ukvarjali s športom?

Lani decembra je padla ideja, da bi nekaj naredili za promocijo gibanja med invalidi in v končni fazi, če zmoremo invalidi, naj bi zmogli tudi drugi. Odločili smo se, da zastavimo projekt, s katerim bomo promovirali gibanje in šport invalidov. Malo smo s tem že začeli in imeli že prvo srečanje ročnih kolesarjev v Kranjski Gori. Zbralo se nas je 17 ročnih kolesarjev. Bili smo tudi na Scottovem družinskem maratonu v Kranju in tudi na maratonu Franja. S kolegom sva šla pospremiti Tofa, ki se je odpravil kolesarit 1000 kilometrov po Sloveniji.

Kaj pa projekt Zavrtimo Slovenijo?

Skupina ročnih kolesarjev  Kolesarskega kluba Tuš – Bauerfeind v družbi nekaterih naših najboljših poklicnih in amaterskih kolesarjev se nas bo od 24. do 29. avgusta v okviru akcije Zavrtimo Slovenijo odpravila na turnejo po Sloveniji. Na petdnevni poti od Kopra do Lendave bomo zbirali sredstva za nakup ročnega kolesa, ki bo na voljo za izposojo Inštitutu RS za rehabilitacijo Soča, ter organizacijo športnih motivacijskih kampov za mlade invalide.

Začeli bomo v Kopru, kjer bomo prekolesarili kolesarsko pot od Kopra do Izole. Potem gremo v Ljubljano, kjer bomo v strogem mestnem jedru imeli promocijsko vožnjo. Moram pohvaliti lokalne kolesarske klube, ki nam pomagajo. Klub slovenskih biciklistov 1887, Kolesarski klub Tušmobil, Športno društvo 3-šport Koper, v Ljubljani konkretno člane Kolesarskega društva Rog, na pomoč nam bo priskočila tudi Hiša športa, ne morem prehvaliti kolesarskega kluba iz Kranja Sava Kranj, sploh njihovo Mašo.

V Kranju bomo kolesarili na velodromu, kjer bomo imeli promocijsko tekmo in bomo svoja kolesa posodili obiskovalcem. Nadaljevali bomo v Celju, kjer smo dobili podporo tako od celjske občine kot od rekreativnih kolesarjev celjskega kluba. V Lendavi pa bo največji dogodek, ker se bomo pridružili ročnim kolesarjem iz Madžarske, Avstrije in Italije. S tem želimo malo 'brcniti' invalide, da se ukvarjajo s športom. Ugotovili smo, da je treba narediti promocijo.

Ste skupaj močnejši?

Zagotovo, le da imamo težave s kolesi, ker so uvožena iz tujine in v Sloveniji pogrešamo delavnico, v kateri bi se nekdo ukvarjal z vozički in kolesi. Na zvezi paraplegikov smo se letos malo prešteli in našteli 64 ročnih različnih kolesarjev. Sicer pa ima ta projekt več razsežnosti, ne le promocijo gibanja.

S tem projektom smo nekako želeli opozoriti na varnost kolesarjev v cestnem prometu. Po statističnih podatkih edino pri kolesarjih ne pada število prometnih nesreč, medtem ko je na vseh preostalih področjih število nesreč padlo. Projekt pa ima tudi dobrodelno noto glede na to, da je pri nas zelo malo ročnih koles ter nimaš nikjer možnosti, da to preizkusiš, smo se odločili, da kupimo eno kolo, ki bi bilo na voljo Inštitutu za rehabilitacijo RS za vse novo poškodovane, da preizkušajo, ali jim ustreza.

Kaj vam da kolesarjenje razen dobrega počutja?

Počutim se bolj svobodno.

Si predstavljate, da bi obtičali znotraj štirih sten?

Po mojem bi bila zelo slabe volje, doma me ne bi mogli prenašati.

Kje ste zdaj v svojem življenju, kako se počutite?

Zadovoljna sem. Po eni strani zdaj živim boljše življenje, kot sem ga živela pred nesrečo. Ko zasledim še kakšne druge invalide v vozičku, se mi zdi, da imamo zelo podobne odgovore na zdajšnje življenje in na to, kako smo prej živeli. Odvisno je, kako se najdeš v tem. Nekateri so res nesrečni in se nikoli ne bodo sprijaznili s tem, da so na vozičku. Razmišljajo, do bodo znanstveniki odkrili, kako bomo lahko ponovno hodili.

Jaz nikoli ne bom. Mogoče bodo odkrili, tudi če bo to jutri, pride v poštev za tiste, ki bodo imeli nesrečo jutri in jim bodo lahko to naredili. Mi imamo že tako distrofične mišice in krhke kosti, da o tem ne razmišljam. Živim danes, o tem, kar je bilo prej, ne razmišljam, ker je brez veze. Zaradi tega sem lahko le slabe volje.

Če bi se spraševala, zakaj se je to zgodilo meni, bi se mi lahko le zmešalo. Bolje je, da živiš za danes, zjutraj vstaneš in si zadovoljen, da si se zbudil in vstal. Pogledaš, ali zunaj sije sonce in si še bolj zadovoljen ter greš čim prej ven. Tudi če je dež, ni kakšne katastrofe.

Se vam zdi, da je vaša družina iz vsega skupaj potegnila kaj dobrega?

Menim, da je. Ko sem bila v CIT-u, je hčerka bila ravno toliko stara, da bi lahko šla delat izpit za skuter. Razmišljala sem: "Mama leži tu vsa razsuta, hčerka pa bi se na motor usedla." Takrat po nesreči so se morali med sabo malo pogovoriti. Kar se tiče nesreče, sem šele zdaj začela razmišljati, kako sva to predstavila otrokoma, kaj sta takrat razmišljala.

Sta se ustrašila?

Takoj na začetku že, ampak ko sem prišla domov, sta videla, da to ni noben bavbav in sem še vedno ista. Nismo pa kaj dosti razglabljali o tem, kako je bilo prej in kako bo zdaj. Lani ali predlani sem hčerko Mašo spraševala: "Kako se ti je takrat zdelo?" Rekla je: "Itak z očetom nista o tem nič govorila, vse je bilo navadno."

Enostavno smo vzeli, da to tako je, in s tem živeli naprej. Samostojna pa sta bila že prej, je pa res, da je po nesreči malo več tega padlo na Mašo, ker je mož imel zlomljeno nogo in tudi ni mogel stopiti nanjo. Takrat je Maša imela krizo, da vsega ne more. Usedli so se in pogovorili ter porazdelili delo.

Ste se po nesreči tudi vi kaj spremenili?

Seveda, ker je tempo življenja drugačen. Sploh si več ne predstavljam, da bi šla v nočno izmeno.

Uporabniki Telekoma, Debitela, Izimobila, Tušmobila in Simobila lahko prek mobilnih telefonov pošljejo SMS na številko 1919 s ključno besedo KOLO1 ali KOLO5 in s tem prispevajo 1 oz. 5 evrov za nakup ročnega kolesa. Več o akciji Zavrtimo Slovenijo www.zavrtimoslovenijo.si

Lisa - 29/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 29/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.