Čeprav je Barbara Potokar svoje življenje podredila baletu, Kenta Jamamoto iz Kjota pa ne bi imel nič proti, da se preizkusi še v čem drugem, oba baletnika SNG Opere in baleta Ljubljana želita na odru dati vse od sebe, združuje pa ju tudi medsebojna ljubezen.

Oba sta se odločila, da ne bosta plesala zgolj eno poletje. Drži?

Barbara: Ples je zame že način življenja. Ne vem, kaj bi brez njega. Začela sem pri štirih letih, pozneje pa me je mama vpisala v baletno šolo. Takoj sem bila navdušena in tako tudi prišla do današnjega dne. Sploh ne vem, kdaj so ta leta minila.

Kenta: Zame je precej drugače. Ples je del mojega bivanja v tem svetu in tudi življenjska izkušnja. To bom morda spremenil, saj sem odprt in bi poskušal delati še kaj drugega. Istočasno sanjam različne sanje.

Ne želite svojega življenja posvetiti le baletu?

Kenta: Drži. Nikoli se ne ve, lahko se zgodi, da ne bom več mogel plesati, kaj bom potem naredil? Začel se bom ukvarjati s čim drugim. Že zdaj razmišljam o čem drugem. Ne vem še natančno, s čim drugim bi se lahko ukvarjal, verjetno pa bom poskušal s čim zabavnim.

Vi pa ste življenje podredili plesu?

Barbara: Balet je bil zame vedno na prvem mestu, že od malega in pozneje v osnovni šoli. Že takrat sem vedela, da se nekaterih stvari ne morem udeležiti, ker imam trening. Nikoli ne bi mogla reči, da sem se zaradi baleta čemu odrekala. Zame je bil balet vedno čisti užitek. Že takrat sem bila vesela, da sem vedela, kaj želim, kam grem in kaj je moj cilj. Tudi v srednji šoli, ko sem bila na Konservatoriju za glasbo in balet, sem že vedela, da je balet tisti, pa vse do zaposlitve.

Ste zaposlitev dobili takoj po končanem konservatoriju?

Barbara: Sprva ni bilo delovnih mest, medtem pa se je zamenjalo vodstvo. Za vodjo ljubljanskega Baleta je prišel Irek Mukhamedov, z njim pa tudi Maša Mukhamedov.

Ste veseli, da ste bili na dodatnem izobraževanju v Bolšoj teatru?

Barbara: V tistem času me je njuna tajnica Darinka Lavrič videla na tekmovanju v Zagrebu in me oktobra povabila na avdicijo, na kateri sta me Irek in Maša izbrala. Takrat sem tudi podpisala pogodbo in leto ali dve bila honorarno v baletu, potem pa sem dobila redno zaposlitev. Izteklo se je zelo dobro. Takoj po srednji šoli sem začela tudi študirati socialno delo.

Zmorete plesati in študirati?

Barbara PotokarBarbara: Zdaj malo manj, ampak mi gre. Vesela sem, da imam še nekaj drugega, če bi se poškodovala. Drugače pa je zagotovo moja ljubezen balet in seveda tudi Kenta. Dobro mi je, da ga imam ob sebi, ker mi, ko sem živčna ali mi pri baletu kaj ne gre, njegova družba ustreza in mi je nekako lažje.

Pred njim sem se vedno borila, da ne bi imela fanta baletnika, ampak glede na to, da ni usmerjen le v balet, mi je lažje. Moram pa reči, da odkar sem s Kento, rada kam greva kakšen dan, kar je zame bolje. Ne gre za to, da balet postavljam v drugi plan, ampak tako kam greva in se sprostiva, da vseskozi ne mislim le na balet. Seveda balet zame ostaja to, kar je bil že prej.

Kako to, da ste se vpisali na študij socialnega dela?

Barbara: Takrat sploh nisem natančno vedela, kaj to je, ampak mi je postalo zelo všeč in sem vesela, da sem odkrila tudi to in nisem le v baletu. Dobro je vedeti tudi kaj drugega.

Kenta, vi ste se baleta začeli učiti na Kitajskem. Ste tam imeli sorodnike ali ste živeli v internatu?

Kenta: Sprva sem hodil v navadno internacionalno šolo in živel v internatu. Z baletom nisem imel izkušenj, saj sem prej plesal street freestyle ples, hip hop, ki ga imam še vedno rad, in šele potem začel hoditi v baletno šolo. Vpisala me je mama.

Sploh nisem imel predstave o baletu, zdel se mi je primeren le za ženske in nikakor ne za moške. Potem sem začel in z mano ni bilo nič kaj prida. Balet sem precej sovražil in bil med najslabšimi v razredu. Na koncu sem le želel postati boljši in začel resneje vaditi. Tako sem zdaj tukaj.

Mar niste pred tem še obiskovali šole Royal Ballet School v Londonu?

Kenta: Odločil sem se, da grem na eno od najboljših baletnih šol na svetu, tako sem šel na avdicijo. Prvo leto sem na avdiciji padel in bil sprejet prihodnje leto.

Je bila baletna šola v Londonu drugačna od tiste na Kitajskem?

Kenta: Šola in dežela sta bili precej drugačni od tistega, kar sem bil vajen na Kitajskem. Prvič sem prišel v Evropo, bil pa sem tudi sam in bilo mi je zabavno, seveda zunaj šole. Delala sem v baru in restavraciji.

Kako ste prišli do Ljubljane?

Kenta: Da je ljubljanski balet dober, sem slišal od nekaterih učiteljev, tako sem poskušal na avdiciji.

Vi ste se izobraževali tudi v Bolšoj teatru, kaj je prevagalo, da ste se vrnili v Slovenijo?

Barbara: Ponudba iz Bolšoja je prišla nepričakovano. Takrat sem bila v četrtem letniku in kar precej sem manjkala zaradi obveznosti, sem pa tudi že vedela, da bom šla na avdicijo v ljubljansko Opero. Zmagala sem na tekmovanju in pozneje še v Zagrebu, po katerem me je Darinka Lavrič povabila na avdicijo. Vedela sem, da to ni bil pravi čas, da bi ostala v Rusiji, ker me je v Ljubljani čakala služba.

Vas je mikalo, da bi ostali?

Barbara: Mikalo me je, Rusija je le dežela z bogato baletno tradicijo in dobrimi plesnimi pedagogi. V Ljubljani pa sem morala opraviti maturo, prav tako me je čakala služba. Tam sem ostala mesec dni in bilo mi je dobro. Mogoče mi je malo žal, ampak potem se tukaj ne bi razvilo, kot se je.

V Ljubljani sem dobila zaposlitev že pri sedemnajstih, ko še nisem dokončala četrtega letnika srednje šole. Zdi se mi, da mi je bilo tako usojeno. Če bi to ponudbo dobila kdaj prej, bi mogoče še šla, ampak potem bi težko dokončala srednjo šolo in tudi baletno. Včasih ne veš, kaj je bolje. Maturo moraš nekako narediti, težko se je vračati nazaj in učiti matematiko in fiziko, ko si enkrat zaposlen. Želela sem zaključiti šolo skupaj s svojimi sošolci.

Kenta, se radi vračate domov na Japonsko?

Kenta: Ko grem domov, mi je drugače. Ne počutim se več tako doma, saj je dolgo tega, kar sem šel z doma.

Kako pa se počutite v Slovenji?

Kenta: Domače. Mama prihaja v Slovenijo kar pogosto. Imam še sestro, s katero sva v stiku prek sodobne tehnologije, dela pa v banki.

Ima resno delo v primerjavi z baletom, ki je nekoč veljal za neresno delo. To drži?

Barbara: Balet kar zahtevno fizično in mentalno delo, čeprav se ljudem niti ne zdi, da je tako.

Povejta mi nekaj o mentalni plati svojega dela?

Kenta: Ves čas plešemo različne karakterje. Se pravi, da se je treba ukvarjati s tem, kakšen karakter boš na odru zaigral. Zato moramo plesalci biti tudi igralci, obenem pa moramo imeti tudi dobro kondicijo, da zdržimo do konca. Zanjo moraš skrbeti v svojem vsakdanjem življenju, kar pomeni, da moraš paziti tudi na to, kaj ješ, koliko piješ, spiš ...

Skratka, skrbeti moraš za svoje telo in obenem premišljevati o karakterju, ki ga igraš. Za oblikovanje karakterja pa potrebuješ precej življenjskih izkušenj, da ga lahko v zasebnem času raziščeš. To je ta težak del našega dela.

Barbara: Hkrati moramo plesati, kar mora izpasti, kot da ni nič posebnega, in biti ranljivi ter prepričljivi, kot da gre zares. Na kar precej stvari je treba paziti, in to je težko. Odvisno je tudi od osebnosti ter tega, kako vse skupaj sprejemaš, saj ves čas prihajajo novi koreografi, moraš znati sprejeti njihove korekcije in če ti kaj ni všeč, pustiti, da gre mimo. V resnici moramo biti močni in pokazati, da smo ranljivi.

Sta po vsaki novi koreografiji močnejši, zrelejši in bogatejši?

Barbara: Res je, sčasoma začneš postajati močnejši, vsaka nova koreografija ti nekaj da, včasih tudi precej negativnega.

Se morate sami s sabo boriti za dober končni izid?

Kenta JamamotoKenta: Težko je, če se boriš proti samemu sebi. Pomembno je, da ločiš delo od zasebnega življenja. V tem se tudi z Barbaro razlikujeva. Ona se s temi stvarmi bori tudi v zasebnem življenju, jaz pa znam prerezati. Ko delam, delam, in ko se igram, se igram.

Se vam zdi, da bi lahko bili še boljši?

Kenta: Pravzaprav ne vem. Poskušam biti dober, dati vse od sebe, ampak o tem, ali sem dober, odloča občinstvo in vodje. Toda ko več ne bom zelo dober, tudi ne bi rad več plesal.

Vseeno želite biti zelo dobri?

Kenta: Želim biti odličen, vsi si želijo biti odlični.

Barbara: Vedno si želiš biti boljši, in to zaradi sebe. Na koncu sezone vedno razmišljam, koliko sem v sezoni zrasla, se naučila, postala boljša. Seveda vedno iščemo tudi potrditev. Ampak ko nekaj delaš s svojim telesom, ta ne pride po enem, dveh letih.

Potrebuješ veliko časa in nekega dne se kar zgodi. Takrat si vesel. Pred tem pa si tudi depresiven in si misliš, kako je proces dolg za tako male stvari. Menim, da ljudje ne vedo, da gre za dolgotrajno delo.

Kako se soočate z možnostjo poškodb?

Barbara: V hiši imamo fizioterapevtko, ki ukrepa takoj, ko te kaj zaboli. Zelo vesela sem, da se z večjimi poškodbami še nisem srečala. Eno sem imela še v šoli, ko sem zelo trpela, ker nisem mogla plesati. Plesalci gremo čez bolečino. Slišala sem, da je zdravnik enemu plesalcu, ko je videl rentgensko sliko njegovih stopal, rekel: "Sploh lahko še hodite, saj imate vse majhne koščice polomljene?"

Mi pač gremo čez bolečine, ker smo tako natrenirani. Velikokrat pride do poškodbe zaradi preobremenjenosti ali nepozornosti in se hitro kaj zgodi. Včasih so plesalci poškodovani in kljub temu še plešejo. Tudi sami težko rečemo, da ne, če nas kaj boli, saj nimamo več prave mere, zdi se nam, da bo že bolje.

Kaj vaju žene naprej, glede na to plat vašega poklica?

Barbara: Tudi če imamo tako veliko predstav, mi ni težko, ne morem reči, da sem utrujena. Že v glavi si naredim tako, da nisem utrujena, in pač moram plesati toliko predstav ter ne morem biti še utrujena. Žene me tudi ljubezen do plesa in grem skozi to. Res pa je tudi, da za bolečino nisem tako občutljiva. Mora biti že res hudo, da jamram.

Kenta: Žene me to, da grem naprej in speljem predstavo do konca. Začeto delo je treba dokončati, bolečine pa pridejo potem. Nekako je treba priti do dobrih odločitev, da lahko zdržim čim dlje. Sem pa borec.

Se ukvarjata s kakšnim športom?

Kenta: Zelo rad igram nogomet, košarko, bejzbol, tenis. Ko sem bil mlajši, sem se ves čas ukvarjal s kakšnim športom. Imam veliko energije, kar je tudi razlog, zakaj me je mama vpisala v baletno šolo, saj nikoli nisem mogel biti pri miru.

Barbara: Ne.

V čem je vajino zadovoljstvo po vsem vloženem delu in trudu?

Barbara: Največja nagrada je, ko veš, da si dobro opravil, šel skozi vse to in me pohvali koreograf, asistent ali soplesalec. Aplavz občinstva vse poplača. Največ mi pomeni, ko vidim, da so ljudje res veseli, da si jim nekaj dal, in to pozitivno sprejmejo. Najpomembnejši občutek mi je, da je bilo dobro, s tem, da sem do sebe kar stroga.

Kenta: Bolečina nikoli ne preneha, a če sem zadovoljen s tem, kar sem naredil na odru, sem zadovoljen tudi s sabo. Saj naredim kakšne napake, ampak to je pravzaprav normalno. Ko grem domov, se rad počutim dobro v smislu, da sem svoje delo dobro opravil.

Ste že bili na Japonskem?

Barbara: Bila sem lani poleti. Mogoče bova letos poleti šla ponovno. Mesto in ljudje so zelo prijetni.

So Japonci res navdušeni nad vsem, kar prihaja iz Evrope?

Barbara: Morda mi za stvari iz Japonske rečemo, da so za nas nekaj posebnega in potem je tudi za njih vse, kar je iz Evrope tudi posebno.

Smo različni?

Kenta: Seveda smo, že na videz se razlikujemo, tudi tukajšnja arhitektura je drugačna od naše na Japonskem. Ko pridejo Japonci v Evropo, rečejo: "Vauu, tako je kot v filmu." Morda tudi vi, ko pridete na Japonsko, rečete, da je kot v filmu.

Barbara: So razlike, rastline so drugačne, ulice so različne, stavbe gradijo drugače ...

Kako je videti življenje v družinah pri vas?

Kenta: Drugače. V moji družini ni tako drugače, kot je tukaj, v nekaterih družinah pa je precej drugače, sploh v tistih, kjer se držijo tradicionalnega načina življenja. Je pa vse manj družin, ki se ga držijo.

Kakšna je japonska tradicionalna družina?

Kenta: Moški je najmočnejša oseba v družini, s tem, da se ta položaj spreminja, ker ženske pridobivajo moč.

Kaj posebnega vam je v Sloveniji všeč?

Kenta: Posebno je to, da mi ni nič posebnega všeč, počutim pa se, kot bi bil tukaj rojen, ker mi je tu udobno. Pa tudi Barbara, ki je del mojega življenja, je tu.

Živita skupaj?

Barbara: Začela sva pred kratkim. Precej sva povezana in ne znam si predstavljati življenja brez njega. Včasih me je sicer malo strah, ker še vedno mislim, da moram biti neodvisna. Pravzaprav me je strah, da naju lahko delo loči. Mislim, da se oba bojiva, da bi drug drugega izgubila. Treba je uživati vsak skupni dan posebej, pa bomo videli, kaj bo.

Kenta: Barbara je zame kot zrak, ki ga moraš vdihovati. Seveda pa sem, če bo nekoč šla v kakšno drugo plesno kompanijo, za to odprt. Sledil ji bom.

Glede tega različno razmišljata. V čem sta še drugačna?

Kenta: Barbara načrtuje, jaz ne. Danes je sonce, greva nekam, za jutri bova razmišljala jutri. Čeprav zna Barbara svoje načrte tudi spremeniti. Pravzaprav me ne moti, da sva si različna. Tako se tudi učiva različnih pristopov, načinov in si deliva različne informacije.

Barbara: To je morda tako, ker sem ženska in se bolje počutim, če vem, kaj in kako bo jutri. Razlikujeva se tudi v tem, da jaz včasih kompliciram. Čutiva drug drugega in s tem tudi svoje različnosti, zaradi česa se ne dušiva. Po drugi strani je za naju najbolje, ko sva skupaj, sicer pa ne nadlegujeva drug drugega, ko sva ločena, s tem, kje je kdo in kaj počne. V vsakem primeru sva večinoma skupaj.

Še vedno radi spijete red bull pred nastopom?

Kenta: Menim, da gre bolj za mentalno zadevo, ker sem ga nekoč spil in imel dobro predstavo. Tudi če bi mi karkoli drugega dalo energijo, bi to takoj prevzel za talisman.

Imate tudi vi kaj podobnega?

Barbara: Za srečo imam malo škatlo, v katero zlagam malenkosti, ki so mi jih podarili pred premierami. Škatlico, ki sem jo dobila od tete, ko sem šla v Rusijo, imam pred premiero po navadi na mizi v garderobi.

Se doma veliko pogovarjata o baletu?

Barbara: Niti ne. Za oba je dobro, da se sprostiva in se doma ne obremenjujeva z delom.

Kenta: Bolj se pogovarjava, kako se počutiva, in ne o baletu.

Kje se vidita v prihodnosti?

Barbara: Moja vizija je, da nadaljujem delo v Operi, končam fakulteto, morda bi še za kratek čas šla v tujino, če bo šlo, in se nazaj vrnem bogatejša, z več znanja, in prispevam k našemu baletu. Vsekakor tudi želim vsak dan rasti in se učiti česa novega. Morda se bom začela učiti japonsko in on slovensko, kar se mi zdi nekaj velikega in pomembnega za naju.

Kenta: Imam vizijo, da bom, karkoli bom v življenju delal, delal skupaj z njo. Ona bo verjetno še naprej delala kot plesalka, jaz pa morda ne. Vsekakor pa karkoli bom delal, bom delal za oba.

Se zavedata, da sta lep par?

Barbara: Za naju je to smešno, sploh ko nama kdo to reče. Našla sva se na delu in takoj ugotovila, da se dobro razumeva. Za naju je to naravno, bilo je tako spontano in se nama zato vse skupaj zdi normalno.

Napisala: Suzana Golubov

Lisa - 23/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 23/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.