Tako kot vse preostale poklice se tudi detektivskega dobro opravlja, če sta posredi ljubezen do dela in želja po novih izzivih ter ti 'delovna obleka' ni nikoli odveč. Detektivka in direktorica detektivsko-varnostne agencije Bernarda Škrabar poudari, da je rešitev nekega primera lahko dolgotrajno in mukotrpno delo, nagrada pa rešitev primera.

Imate dve detektivski agenciji?

To se je zgodilo z razvojem. Najprej sva s kolegico imeli detektivsko agencijo Satja, kjer smo bile le ženske. Brez moških se ne da, zato smo dejavnost razširili ter odprli Detektivsko-varnostno agencijo, d. o. o. in Satjo pridružili kot poslovno enoto. Tako je zdaj formalno ena agencija, znotraj nje pa še ženski oddelek Satja, v katerem delujemo štiri punce.

Eno je, da ime Satja ostaja, ker se je prijelo, drugo pa, da stranke lahko izberejo, s kom se bodo pogovarjale, z moškim ali žensko. Pa tudi na terenu so pri nekaterih primerih moški bolj nevpadljivi, v drugih ženske, nekje pa je dobro, da sta prisotna oba, zlasti pri razgovorih. Že iz psihološkega vidika je smotrno, da sta med razgovorom moški in ženska, da izpraševanje poteka v paru.

Težko je namreč predvideti, s kom se bo oseba, s katero se opravlja razgovor, lažje povezala – z žensko ali z moškim. Ta interakcija je tudi z naše strani preizkušena ter učinkovitejša, kot če bi se z njim pogovarjala dva istega spola oziroma samo en izpraševalec.

Smo ženske nepogrešljive tudi v detektivski dejavnosti?

Drži, saj smo bolj nevpadljive in imamo določene vrline, ki se izkažejo za učinkovite. Detektivke smo namreč s kombinacijo odgovornosti, preudarnosti, vztrajnosti in ženske mehkobe nepogrešljive.

Glede na to, da ste direktorica, se vam še vedno uspe ukvarjati tudi z detektivsko dejavnostjo?

Manjše primere, kot so alkotesti, kontrole bolniških, vročanje ipd. v večini rešujejo drugi. Pri kakšnih bolj zahtevnih primerih, ki zahtevajo več znanja in izkušenj, sem zraven in grem na teren. Detektivski poklic je zelo konkreten, delate na otipljivih dokazih, po drugi strani pa radi berete duhovno literaturo.

Kako to?

Ta me zanima in polni po skoraj desetletnem opravljanju detektivskega dela in tudi pripomore pri delu z ljudmi. Zelo rada delam z ljudmi in kakršnokoli znanje in širjenje obzorja mi pomaga, z njim pa lahko pomagam tudi drugim. Zagotovo mi ponuja nekakšen drugačen pogled in s tem dodatno kakovost.

S kakšnimi nalogami se ukvarjate, kaj razrešujete?

Naše področje delovanja je zelo široko. V osnovi dajemo podporo podjetjem pri različnih disciplinskih kršitvah, bodisi da gre za odtekanje informacij, krajo, absentizem, alkohol na delovnem mestu, anonimna pisanja, skratka zbiramo dokazno gradivo. Imeli smo recimo primer, ko je delavec priglasil, da se vozi v službo iz več kot 200 km oddaljenega kraja, prebival pa je tri kilometre od podjetja. Gre za obsežne preiskave, ko je treba zbrati dokazno gradivo, da lahko zdrži presojo na sodišču.

Ali je prednost, ker pridete v podjetje v civilu in ljudje ne vedo, da ste detektivi?

Prednost je tudi to, da nas je več in smo moški in ženske, da lahko gre tisti, ki bo manj vpadljiv ali pa bolj markanten, če je to potrebno. Odvisno od primera.

Vas kličejo tudi za pomoč pri izbiri kandidata za zaposlitev?

Tudi, ampak redko. V Sloveniji se še premalo zavedamo, da je smotrno preverjanje kandidatov, ki se prijavljajo na razpis za delovna mesta, v tujini se to bolj preverja. Imeli smo že kar nekaj primerov, ko smo naknadno preverjali izobrazbo in diplomo, ker sta bila lažno podana.

Se srečujete z bogato človeško domišljijo?

Srečujemo se z različnimi deviacijami, mi pa imamo poklicno deformacijo. Najprej opazim, kar odstopa, štrli ven, kar ne drži. Te dni sva s kolegom šla pogledat proizvodnjo, kjer bomo prevzeli skrb za varnost. Ko sem šla po proizvodnji, sem razmišljala le o šibkih točkah, kje se da kaj ukrasti, iskala sem napake. Imaš drugačen pogled.

Neka novinarka je rekla, da ji je zanimivo, ker so ljudje, ki se v življenju ukvarjajo z zelo negativnimi stvarmi, osebe, ki so zelo pozitivne. Imam kolege s fakultete, ki so pazniki, pa so odprti in veseli ljudje. Vprašala sem jih: "Kako lahko opravljate takšen poklic in ste zraven veseli?" Verjetno je podobno kot pri nas ... Tudi z nami vam zagotovo ne bi bilo dolgčas.

Mar ni tisto, kar je človeku v izziv, tudi v veselje?

Pri vsem temu je pomembno, da tisto, kar delaš, delaš z veseljem, kar se tudi odraža v odnosu do strank in do samega dela.

Morate detektivi biti v razmišljanju korak pred storilci kaznivih dejanj?

Drži. Res pa je tudi, da lahko greš na kakršnokoli usposabljanje, še vedno se lahko česa naučiš, saj je vsak primer in vsak človek drugačen.

Spada v vaše delo tudi varovanje ljudi?

To je bilo na mojih začetkih, pred desetimi leti, in moram priznati, da mi je tudi to zanimivo, čeprav ima osebno varovanje negativno konotacijo. Pri nas je namreč pomembno, da ima tisti, ki varuje, mišice, medtem ko so v nekaterih tujih državah osebno varovanje opravljajo detektivi.

Saj to delo zelo sovpada z detektivskim delom, ker je opazovanje okolice, kaj se dogaja, kdaj bo določena oseba prišla, ali se bo nekaj zgodilo, zelo podobno osebnemu varovanju. Osebno varovanje mi je zelo pri srcu, ampak v Sloveniji niti ni takšnih zvezdnikov, lahko bi se varovalo le top menedžerje, vendar menim, da ta ideja še ni dozorela. Tisti, ki se jih mora varovati, se jih v okviru policije – Urad za varnost in zaščito.

Ko pridejo tuji zvezniki v Slovenijo, imajo svoje varnostnike?

Načeloma imajo svoje, tudi voznike in kuharje. Recimo Pink in Bryan Adams sta s sabo pripeljala cel kolektiv. Varovala sem oba. Adams je s seboj imel le svojega voznika, ki ga je obenem varoval, in sicer ni maral, da se kdo preveč vrti okrog njega.

Načeloma imajo tuji zvezniki svoje osebje in se potem tam, kamor grejo, organizira še posebno varovanje. Če bi delala v tujini, bi me tudi to delo zanimalo. Varovala bi recimo kakšnega poslovneža, njegovo družino, ki je mogoče ogrožena. Ni pa to kar tako, si le odgovoren za nekoga in za tem stoji veliko načrtovanja.

Sodelujete s kriminalisti in policijo?

Nekega formalnega predpisa, ki bi nam določal, da moramo sodelovati, ni. Sodelujemo zaradi lastne pripravljenosti in to dokaj uspešno. Gre pa za dobro voljo z obeh strani, da si pomagamo. Bili so primeri, ki so se dokaj uspešno končali tudi zaradi tega, ker smo dobro sodelovali.

Imate tudi primere, ko spremljate može ali žene zaradi suma varanja?

Po grobi oceni je tega od pet do maksimalno deset odstotkov.

Sodelujete tudi z bankami?

Da, a še premalo glede na situacijo, kakršna je.

Je poglabljanje v način razmišljanja kršiteljev lepši del vašega dela?

Psihologija me že od nekdaj zanima, kar precej sem se dodatno izobraževala na tem področju. Mora te zanimati, kaj se v njihovih glavah dogaja. Ne smeš pa se opreti na stereotipe ali svoje vzorce. Pravilo je, da pravila ni, kar je v našem primeru zelo dober pregovor. Sloneti moraš na oprijemljivih dokazih, ki tvoje domneve potrdijo ali ovržejo.

Se pravi, da bi dober preiskovalec moral delati na ravni petletnega otroka, ki še nima vzorcev v glavi. Ni zaželeno, da rečeš: "Ker sem v zadnjih desetih letih naredil toliko teh primerov, bo zdaj tako." To te lahko zelo zapelje. Primer mora stati, tudi na sodišču, da imaš dokaze za tako napisano poročilo. Ker so takšni in takšni dokazi, rešitev primera ne more temeljiti na tvojih domnevah.

bernarda škrabar

Imajo ljudje pri nas kakšne predsodke, ko vidijo detektivko?

Dejstvo je, da je več moških na vodilnih mestih kot žensk. Moram reči, da se je v moji branži treba veliko dokazovati med detektivi. Če bi bila moški, bi bila že pred petimi leti zagotovo mnogo višje, kot sem bila takrat. Za podjetja pa težko rečem, da me nekje niso najeli zaradi tega, ker sem ženska. Se je pa treba dokazati, da obvladaš, ko greš na sestanek.

Kakšno izobrazbo imate?

Končala sem Fakulteto za varnostne vede. Takrat se je imenovala še Visoka policijska varnostna šola in se je potem, ko sem šla še na podiplomsko izobraževanje, preimenovala v Fakulteto za varnostne vede, ker je takrat spadala pod Ministrstvo za notranje zadeve, potem pa se je šola odcepila in šla pod Univerzo Maribor.

Se pa trudim izobraževati še naprej, tudi v tujini, in to čim več, glede na slovensko klimo, da si malo zbistrim glavo in oddahnem od dogajanj v naši branži in v Sloveniji. Saj če želiš nadgrajevati znanje, v Sloveniji ni nikogar, ki bi to učil. Imamo ljudi, ki obvladajo posamezna znanja, starejše upokojene kolege, ki nas učijo, detektivske dejavnosti pa se učimo zunaj.

Nimamo tovrstne tradicije, ne Sherlocka Holmesa?

Prvi zakon o detektivski dejavnosti je bil pri nas sprejet leta 1994. Torej sta, roko na srce, tradicija in znanje v tujini. Kar sem imela priložnost spoznati, pa imam kar precej kontaktov zunaj, je tam drugače. Zunaj nimaš težav, če potrebuješ kakršnokoli pomoč, nasvet, karkoli ...

Vedno se ti takoj odzovejo. Nas je dva milijona in še nekaj, v tujini ima veliko mesto več kot toliko prebivalcev, tu pa vsak obdeluje svoj vrtiček in gleda, da je njegova trava bolj zelena od sosedove.

S kolegicami smo bile v časopisu Delo in že naslednji teden smo imeli inšpekcijo na podlagi anonimne prijave. Inšpektorat je ugotovil, da imamo vse urejeno po predpisih ... Razumem pa prijavitelja, saj ljudi 'žge', če je nekdo uspešen, to je žal slovenska folklora.

Vam je bolj zanimiv kriminal znotraj podjetij?

Kot kolektiv se tega najraje lotevamo, ker so to primeri, ki niso enostavni. Dobro moraš spoznati tudi samo podjetje, ker vsako podjetje diha drugače in je velik izziv. Ko na koncu zadevo uspešno rešiš, se seveda počutiš dobro, ker si stvari prišel do dna. Pri notranjih krajah storilec pozna objekt, ljudi, delovni proces in natančno ve, kje so šibke točke, kjer lahko nekaj odtuji. Saj je že iz zgodovine znano, da je najbolj ogrožajoč notranji sovražnik.

Ste članica kakšnega tujega združenja detektivov?

Sem članica uglednega mednarodnega združenja CII – Council of International Investigators, ki povezuje med 300 in 400 najboljših zasebnih detektivk in detektivov z vsega sveta, spada pa med najbolj priznana svetovna profesionalna združenja.

Preden se včlaniš, moraš prestati dokaj zahtevno preverjanje. Biti moraš na vodilnem mestu kot detektiv in zbrati kup priporočil od oseb, ki v državi in v tujini nekaj pomenijo, ali pa so od ljudi, s katerimi si delal, so te izobraževali ... Tudi osebe, ki so ti dale reference, temeljito preverijo.

Kaj vam to članstvo pomeni?

Pomeni mi priznanje. Če želiš imeti neko težo, se moraš obrniti na tujino. Zagotovo je to neko priznanje ljudi, ki v teh krogih nekaj pomeni. Preverjal me je veteran, ki je bil v vietnamski vojni. Gre za ljudi, ki imajo 30, 40 let kariere v tej dejavnosti, so detektivi svetovnega formata in je že to, da so veseli, da te imajo med sabo, priznanje in odskočna deska za naprej. Če nekaj potrebujem, se obrnem na kolege iz tujine, in veliko mi pomeni, ko so veseli, da me slišijo, vidijo, me podpirajo in mi iskreno privoščijo dobro delo in uspeh.

Želite delovati tudi v tujini?

Ravno smo odprli podružnico v tujini. Trenutno imam tam le tajnico in tudi osebe, rezidente v tujini, ki bodo opravljali to delo. Nič ne določam, bom pa verjetno vse več delala v tujini. Vsakič, ko grem v tujino, mi to da širino. Zalotila sem se že, da imam določeni vzorec, stereotip. Prav zanimivo je, ko se ujameš.

Pred leti sem razmišljala, da smo detektivi vezani znotraj meje in dejavnosti ne moremo izvažati kot recimo kozarce. Pa ni tako, lahko jo opravljaš kjerkoli. Tudi naša agencija je reševala primere iz Avstrije, Italije do morja, Črne gore, kolega pa je bil v Makedoniji. Pripraviš se in se tam tudi znajdeš, saj je iznajdljivost ena izmed tistih lastnosti, ki jo detektiv mora imeti. Če mi zdaj rečejo, da moram v neko tujo državo nekaj preveriti, bi šla brez odlašanja, ne glede na to, ali poznam jezik ali ne.

Tudi zasebno razmišljate po detektivsko?

Tega sploh ne ločujem, ne morem. To ni le poklic, detektivsko delo dojemam kot nekaj več. Ne zaprem vrat in rečem: "Zdaj pa nisem več detektivka." Tudi mlajši člani našega kolektiva bi isto rekli.

Greš v trgovino in vidiš, kaj se dogaja. Ko sva lani poleti s kolegom šla v trgovino, me je začel rukati: "Glej, tam imajo pripravljen voziček in ga bodo peljali ven čez vhod, ker si noter mečejo robo." Vprašala sem ga, kako je to opazil. Odgovoril mi je: "Seveda sem videl, ker ko so metali noter, niso gledali, kaj jemljejo, ampak so samo metali v voziček."

Potem sva jih tudi ustavila. Naša pripravnica je rekla, da je biti detektiv, kot da daš nase obleko, ki je nikoli več ne slečeš. Ne moreš se izklopiti.

Delujete resno. Ste vedno takšni?

Vsi pravijo, da tako delujem, ampak mislim, da sem zelo zabaven človek. Če kaj delam, se vmes zabavam.

Da razbijete nelagodje?

Stvari, s katerimi imamo opravka, niso ravno prijetne. Loviš na primer delavca, ki bo zaradi tega izgubil službo, ali poročaš stvari v nekem postopku. Opravka imamo tudi z ljudmi z osebnimi težavami, ko gre recimo za skrbništvo nad otroki ločenih staršev in so otroci mladoletni. Zna biti kar težko, sploh kar se tiče otrok, ko vidiš, da se dva prepirata in otrok trpi ...

Kako pa poklic vpliva na vas?

Izostri se ti pogled in prvo, kar vidiš, ko pogledaš, je nepravilnost, ki štrli ven. Včasih te boli glava, ko vidiš slovensko klimo in kaj bi lahko Slovenija bila, pa ni, ker je denar šel ... Lahko bi zelo dobro živeli.

So vam kdaj grozili?

Odkrito ne, zagotovo pa bi mi lahko, če bi nekdo zaradi kraje izgubil službo. Bili so primeri, ko se je gospod vozil za našim službenim avtom. Delali smo vročitev za sodišče, ker je gospodu v postopku nasilništva bilo treba nekaj vročiti, in smo mu to vročili, potem pa se je vozil za kolegom še dva dni. V svojem kraju pa je bil znan kot nasilnež. Živel je z mamo, ki jo je tudi pretepal.

Hodite na teren s pištolo?

Nisem je niti enkrat vzela s seboj. Imam jo v sefu, da grem ljubiteljsko na strelišče in je to to.

Tečete za kršitelji?

To pa ja. To je del terena, od teka do ždenja v avtomobilu ure in ure.

Med tem berete knjigo?

Ne moreš, če moraš opazovati določeno točko in biti pozoren na to, kdaj se bo nekaj zgodilo. Dovolj je že, da ti zazvoni telefon, ker bi se ravno takrat lahko nekaj zgodilo. Največkrat moraš gledati v neko smer ter s fotoaparatom čakati ter biti pripravljen, da boš v tistih nekaj sekundah naredil dobro fotografijo. To so načeloma dogodki, ki so ti dani enkrat in potem nikoli več.

Po čem se detektivi razlikujete med sabo?

O lastnostih detektiva sem napisala članek, ki bo prihodnji mesec izšel v tuji publikaciji in ima okrog 14 strani. Zagotovo po predanosti delu in tem, da se nikoli ne nehaš nadgrajevati. Stalno se izpopolnjuješ.

Na osnovi izkušenj sem v letih ugotovila, da je pomembno tudi to, da dela ne opravljaš zaradi želje po denarju, ampak je v ozadju nekaj drugega. Vsekakor pa bi morali biti primarni tudi poštenost in etičnost. Tega pa v Sloveniji manjka nasploh.

Kaj ste imeli v mislih, ko ste začeli delati kot detektivka?

Ljubezen do dela. To je tisto, v čemur se vidim. Od prvega dneva je bilo to to. Po desetih letih je isto, le da hočem še več vedeti. Sicer več veš, bolj veš, da nič ne veš. Moraš imeti širok pogled in vseeno še vedno dvigniti telefon, da kaj vprašaš odvetnika, kolega. To se nikoli ne neha. Hodiš na specialna usposabljanja v tujino, kjer se učiš, nadgrajuješ, pridobivaš znanja od še boljših ... to se nikoli ne neha.

Delate konkretne vaje?

Seveda. To so zelo zahtevni tečaji. Tudi recimo, ko so preverjanja, ni kar nekaj.

Se pri delu držite določenih pravil?

Se, moraš jih dobro poznati in tudi držati. Zaradi enega zdrsa ali neprimerne reakcije lahko stvar na sodišču pade.

So vas poskušali podkupiti?

Zelo redko, je pa bilo nekaj primerov, ko so želeli, da na eno oko zamižim. Nisem kratkovidna, tako da ni težav glede tega.

Napisala: Suzana Golubov

Lisa - 12/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 12/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.