Kranjska Gora, ki je, kot pravi direktor Javnega zavoda Turizem Kranjska Gora Blaž Veber, v določenih krogih zagotovo svetovna znamka, v nealpskih krajih pa ni tako prepoznana, skriva še ogromno nerazkritih naravnih in drugih presenečenj.

Skoraj tretjina prebivalcev živi od turizma, in če prištejemo še številne, ki so zaposleni v dejavnostih, povezanih s turizmom, lahko rečemo, da skoraj vsa dolina živi od turizma in za turizem. Očitno je, da ta mala alpska skupnost ob vsej infrastrukturi, potrebni za turizem, premore tudi pravo zmes srčnosti, avtentičnosti in domačnosti, s katero privablja turiste od vsepovsod.

Kako se v Kranjski Gori živi?

Blaž Veber: Mi, ki živimo v Kranjski Gori, jo enostavno moramo imeti radi. Zelo malo jih gre od tod, le če ne dobijo službe in jo gredo iskat kam drugam, v večje mesto ali zadnje čase tudi v tujino. Tukaj imamo vse: dobro dostopnost, dovolj aktivnosti, vse imamo blizu, obenem pa smo tudi zelo odmaknjeni.

Kakšni pa so domačini, Kranjskogorčani?

Blaž Veber: Doline so vedno nekaj specifičnega, kjerkoli so, ampak pri nas se zelo razlikujejo že sami kraji v dolini, med Ratečami, Podkorenom, Kranjsko Goro in Mojstrano je zelo velika razlika. Kranjskogorčani so od vseh teh prebivalcev, ki živijo v dolini, najbolj lagodni. Zdi se mi, da se jim je najmanj treba truditi za neki uspeh ali stvar. Tukaj je res potrebnega manj napora in iznajdljivosti, da uspeš, kot v Radomljah ali recimo v Mojstrani, če govorimo o turizmu, manjših storitvenih dejavnostih ali obrtniških. Tukaj je le vse bolj sproščeno, bolj teče, ljudje so tudi malo bolj odprti, saj sem prihaja ves svet. Kranjskogorčani so zelo odprti in navajeni različnih kultur.

Kako je s tistimi, ki so sem prišli od drugod zaradi dela?

Blaž Veber: Precej jih je sem prišlo v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je bilo pomanjkanje delovne sile. Takrat so bile punce več ali manj iz Prekmurja, fantje pa iz Bosne. Bili so natakarji, ker so edini imeli šole. Potem tega priseljevanja ni bilo več. Zdaj s porastom gospodarstva in izgubo vrednosti gostinske dejavnosti se Slovenci več ne odločajo toliko za gostinske poklice, zato smo ponovno začeli delovno silo iskati zunaj Slovenije in k nam prihajajo Poljaki, Čehi in Srbi.

Je glavna dejavnost Kranjske Gore turizem?

Blaž Veber: Ja, turizem, 28 odstotkov zaposlenih je v gostinski dejavnosti, kar je skoraj tretjina. Potem pa so še zaposleni v dejavnostih, ki so povezane s turizmom: od agencij, taksi služb, do prevozništva, da skoraj vsa dolina živi od turizma oziroma za turizem.

Koliko se domačini zavedate naravne danosti?

Blaž Veber: Čedalje bolj. Do 2. svetovne vojne je bil turizem bolj za elito, sploh v Mojstrani, kjer je Karađorđević imel lovišča in je ta glede turizma bila skoraj bolj prepoznavna od Kranjske Gore. Imeli so ogromno vrhunskih planinskih vodnikov, tudi gostiln in hotelov. Po vojni so začeli graditi delavska naselja, Mojstrana je, kar se turizma tiče, propadla in so vsi šli delat v tovarno na Jesenice. V Radovni, ki je bila bolj zaprta, imamo po dolgem času motorne sanke in druge stvari za urejanje tekaških prog, ker so zelo lepi pašniki in smo od vseh dobili tudi dovoljenja za uporabo. Po vojni se je turizem v Jugoslaviji spremenil in so vsi začeli masovni turizem na Bledu, v Portorožu in v Kranjski Gori, gradili so velike hotele in začeli smo uvažati delovno silo za delo v velikih hotelih.

Kakšna je slika danes?

Blaž Veber: V zadnjih letih se je to pri gostincih zelo spremenilo, tako da imamo od Rateč do Mojstrane skoraj v vseh tradicionalnih gostilnah mlad kader. Letos so vodenje Kamenčkov, sekcijo gostincev, prvič prevzeli mladi lastniki in čutiti je nov zagon.

Ste se začeli zavedati, da bi iz turizma lahko iztržili še več?

Blaž Veber: Gre za generacijo, ki je to postavila in se je začelo vse skupaj razvijati. Gostinstvo je zadnjih 15 let bilo orientirano na Avstrijce in na ožji bazen, kar se je spremenilo. Zdi se mi, da ti, ki so bili do zdaj gostinci, temu niso bili kos oziroma niso toliko energije vlagali v to, ti mladi pa so izobraženi, pridni in navajeni tega, da se hitro odzovejo na spremembe in tudi sledijo spremembam v kulinariki.

Kako se to dejansko odraža v ponudbi?

Blaž Veber: Letos smo s temi gostinci naredili dva projekta: en je Jej lokalno, kušaj globalno, varianta Odprte kuhne, kjer se vsi gostinski ponudniki v dolini predstavljajo, in sicer tematsko. Recimo za kolesarski vzpon na Vršič Goni Pony Red Bull je bila tema ex jugoslovanska hrana, za ruski vikend smo imeli rusko slovensko varianto, za OI je bila tematika Brazilija ... To je bilo zelo dobro sprejeto. Zadali pa smo si še en projekt: kulinarično pot, v katero je vključenih pet gostiln. Obiskovalce peljemo po Kranjski Gori in jim jo predstavljamo, vmes imamo v petih različnih gostilnah po en hod, od hladne predjedi so sladice.

Omenili ste masovni turizem in velike hotele, koliko pa se ukvarjate z butičnim turizmom, ki je prilagojen posamezniku?

Blaž Veber: Slovenija je, če bi to bila ena destinacija, premajhna za masovni turizem. Masovni turizem je tudi precej relativna stvar, ampak morate vedeti, da imamo na vsej destinaciji 5.200 postelj, ki jih ima večji hotel na turški obali, tako da o masovki ne moremo govoriti. Je pa res, da gredo trendi v zadnjih nekaj letih na avtentičnost, domačnost in na osebno raven. V prednosti so manjši ponudniki, ki se lahko vsakemu gostu posebej posvetijo, kar danes gostje tudi pričakujejo in potrebujejo. Osebni odnos in poznavanje gostov po imenu, je danes zelo pomembno. Glede tega so ponudniki z manjšim številom namestitev v prednosti. Imamo le enega večjega hotelirja Alpinea, ki ima pet hotelov, a se temu zelo prilagaja, ker ima vsak hotel svojega vodjo, ki pozna svoje goste. Dobili smo tudi novega hotelirja v hotel Alpina, ki je obenem tudi lastnik hotela Emona v Ljubljani. Odločil se je za trendovsko politiko hotelirstva s tem, da ponuja polpenzion – prenočitev z zajtrkom, kar pomeni, da so vsi njegovi gostje potencialne stranke vsem gostincem v Kranjski Gori. Sicer pa je pri masovnem turizmu dilema, ker se upravljavci večjih hotelskih verig borijo za to, da goste zadržijo v svojem resortu.

Si ljudje to sploh želijo?

Blaž Veber: Niti ne, niti mi nimamo takšnih namestitev. To lahko narediš nekje, kjer ni nič drugega v ponudbi in morajo nekaj narediti, da se ljudje zabavajo. Tukaj pa ljudje, ki se nastanijo v Kranjski Gori, želijo ven.

Koliko vam pomeni družinski turizem?

Blaž Veber: V bistvu smo družinska destinacija, sploh pozimi glede smučišč, ker se ne tržimo kot raj za avanturiste, saj to nismo, ampak smo zaradi svoje dostopnosti in pogojev na smučiščih odlična družinska destinacija. Zato je pri nas pozimi poudarek na dobrih in kakovostnih smučarskih šolah. Imamo štiri smučarske šole s 120 do 150 smučarskimi učitelji, kar je kar precej za tako majhen kraj. Letos smo organizirali tudi vrtec za otroke z varstvom in animacijo, in to ne le za hotelske goste, temveč za vse.

Kaj je posebnost Kranjske Gore?

Blaž Veber: To, da smo alpski kraj in alpska krajina. Sicer se zdi, da je alpska arhitektura skozi leta bila zanemarjena, kot da so izgubili občutek, da živimo v Alpah, in se je alpska identiteta izgubila ter je vse postalo moderno, preveč urbano. Zadnjih deset let so se začeli zavedati, da je vse približno isto, ter je konkurenčna prednost diferenciacija, kar pomeni, da izpostaviš samega sebe oziroma to, kar si. Ravno smo gostili scenarista, ki živi na XII. aveniji v New Yorku. Razmišljali smo, kaj bi mu lahko ponudili, saj niti nimamo hotelov s petimi zvezdicami, a smo ga peljali na hrib Vošco, mu dali malico v nahrbtnik, čaj in žganje, saj tega v New Yorku nima. Njemu je to bilo tako dobro, da je dva dni govoril le o Vošci in kako je pil žganje. Matjaž Javšnik, ki ga je pripeljal, je povedal, da imajo ti ljudje, kamorkoli gredo, vsepovsod enako: limuzino, hotel in sploh ne začutijo ne kraja ne ljudi.

Verjetno teh posebnosti ne manjka niti v bližnjih krajih?

Blaž Veber: Res je, zakaj smo recimo v Mojstrani naredili Trg mojstranskih olimpijcev? Vas s 1000, 800 ljudmi ima 21 olimpijcev. Katera vas na svetu pa ima 21 olimpijcev? Zato smo to poletje tudi postavili trg. Saj smo vsi vedeli, da imamo 21 olimpijcev v eni sami vasi, ampak se nam je to zdelo povsem normalno.

Je to vse, kar Mojstrana ponuja za ogled?

Blaž Veber: Tudi na Slovenski planinski muzej v Mojstrani smo ponosni, lani pa smo naredili še ferate za zavarovano plezanje, ker želimo, da bi Mojstrana ponovno zaživela. Pred Mojstrano bosta počivališče in most, ki se bo povezal s kolesarsko stezo, ob Savi pa bomo naredili plažo in gostinski objekt ter info točko pred vhodom v dolino, kjer bo predstavljena vsa ponudba doline.

So info točke prijazna rešitev za tujce?

Blaž Veber: Tudi precej Slovencev ne pozna vseh lepot Slovenije. Koliko jih še ni bilo v Radomljah, na Martuljških slapovih, v skalnem labirintu Hladniku ... Obstaja pa večna dilema, koliko takšne kraje odpirati, ker niti ni dobro, da je na takih krajih ogromno ljudi. Če nekdo pride do tam in se potem odpelje naprej, s tem nismo nič dobili. Če pa mu lahko nekaj ponudimo, vsaj nekaj zaračunamo, smo vsaj nekaj dobili, delovno mesto in prihodek. Tako smo jezero Jasna pred dvema letoma naredili povsem na novo, ker smo v tem videli velik potencial. Zdaj pa imamo težavo, ker je poleti že toliko ljudi, mi pa jezero ponujamo kot miren in lep kraj, a se tam zdaj sonči tudi po 500 ljudi. S tem je izgubilo svoje bistvo, domačini so nehali hoditi na jezero, ker jih moti, da je toliko ljudi. Zdaj urejamo obrežje, da bomo razširili plažo skoraj do Kranjske Gore in tudi naredili intimne kotičke. Tudi v Martuljku bomo zgradili kopališče in s tem prispevali k razvoju poletnega turizma.

Se zima kar sama prodaja?

Blaž Veber: Letos recimo odlično, ker je mraz. Kar se tiče smučanja in teka na smučeh letos delamo zelo dobro, le preostalih aktivnosti je malo manj.

Kako pa je s kolesarskim turizmom v Kranjski Gori?

Blaž Veber: Prej smo bili več ali manj usmerjeni na pohodništvo. Imeli pa smo srečo, da je Elan že pred 15, 16 leti tu imel poligon za razvoj gorskih koles. Takrat se je gorsko kolesarjenje že začelo, ampak o 'downhillu' pa še nihče ni razmišljal, zdaj pa poleti dela žičnica več za 'bike park'. Sicer pa je zdaj zelo v razvoju turno smučanje, saj so ljudje pod stresom in si morajo očistit glavo, kar turno smučanje omogoča. Imamo tudi srečo, ker imamo dosti lahke dostope do Krnice, Tamarja, Vršiča, te hude proge pa niti ne propagiramo kot rekreacijske. Imamo pa tudi na razpolago šest vodnikov za turno smučanje.

Kaj bi svetovali družini, ki želi kakovostno preživeti prosti čas?

Blaž Veber: Za nekoga že sprehod v naravi pomeni kakovostno preživeti prosti čas. Nekdo da več na aktivnosti, ki se dogajajo zunaj, nekdo na kulinariko, nekdo na nakup, ampak za tiste, ki recimo ne smučajo, je zadnjih nekaj let zelo aktualna vožnja s haskiji na saneh. To je na meji z Italijo na italijanski strani. Sicer je to tudi šport, za otroke pa tudi rekreativni dogodek. Imamo tudi možnost drsanja na jezeru Jasna, kjer smo letos polili vodo, da je lepa površina in se lažje drsa. V dolini imamo tri muzeje: eden je Slovenski planinski muzej v Mojstrani, drugi je Liznjekova hiša v Kranjski Gori in Kajžnkova hiša v Ratečah, kjer so razstavljene narodne noše. Sicer pa se nam letos prvič v soteski Mlačca dogajanje ni končalo z živimi jaslicami, ampak imajo tudi ledeno deželo, dokler bo to vreme omogočalo. Prav lep sprehod, da si ogledaš delo Pavla Skumavca, ki je verjetno prišel do spoznanja, da jaslice glede na vloženo delo premalo časa trajajo. Vsi ne smučajo in ljudem je treba nekaj ponuditi.

Kaj pa kakšni dogodki, ki niso povezani s športom?

Blaž Veber: Letos je po mojem celo vsega malo preveč, saj smo majhen kraj in ljudje ne zmorejo hoditi na vse. Pravzaprav te dogodke delamo v glavnem za obiskovalce, saj domačini pozimi delajo in niti ne morejo hoditi na te dogodke. Zdaj se dela od 20. decembra pa do konca Planice. Februar je najbolj močen zimski mesec, potem je še nekaj vikendov v marcu, sploh ko poteka pokal Vitranc. Najbolj zasedeno je, ko je Planica, novo leto, zimske počitnice, Vitranc ... Do konca januarja je malo zatišja, vikende pa pokrijemo z različnimi dogodki. Med drugim tudi s svetovnim pokalom v veleslalomu in slalomu za hendikepirane. Športni turizem je pri nas zelo močna panoga. Dvorana Vitranc je bila zgrajena prav zaradi tega, ker imamo v poletnem času ogromno športnikov na pripravah, zelo močni smo v košarki, rokometu in odbojki. K nam redno hodijo moštva, kot so CSKA iz Moskve, Alba iz Berlina ...

Na kaj ste Kranjskogorčani še posebej ponosni?

Blaž Veber: Na nas same, saj smo ena taka posebna sorta, malo trmasta, malo svetovljanska, malo zaprta, mešanica vsega. S ponosom rečemo, da smo Kranjskogorčani.

In za vas vedo že vsi na svetu?

Blaž Veber: Kranjska Gora kot brend je v določenih krogih zagotovo svetovna znamka, v nealpskih pa ni tako prepoznana. Je pa tudi težko biti povsod prisoten. Vemo, kje so naši potencialni trgi, in na te tudi stavimo, usmerjamo se na tiste trge, ki so za nas aktualni. V bistvu smo v ponudbi zelo podobni z Bohinjem, bolj kot z Bledom, in ponujamo nasprotno od Bovca, ki ponuja bolj odtrganost, divjost, mi pa smo zelo dejavni v skupnosti Julijskih Alp. Gre za skupnost, ki je nastala pred 25 leti in je ena od redkih, ki so je umetno ustanavljali ter se je obdržala in ima prihodnost. Že takrat so se zavedali, da se mora turizem povezovati z istimi ponudniki, danes pa je samo po sebi umevno, da se regije promovirajo kot celota. Če nastopaš združen pod enovito znamko in ponujaš raznolikost, je veliko bolje, kot da nastopaš raznoliko in ponujaš kamenčke, ki jih nihče ne bo niti zaznal.

Koliko se zavedate pomena človeškega dejavnika v turizmu?

Blaž Veber: Menim, da je slogan Turizem smo ljudje kar dobro zadel bistvo, čeprav pravim, da je turizem tudi posel. Svojim zaposlenim vedno pravim, da lahko vse naredimo, pa če pride gost in se mu ne nasmejiš in ga ne sprejmeš, nisi dovolj naredil. Z dobrim sprejemom ga razorožiš tudi, če kaj zafrkneš. Lahko imaš vse, pa vseeno padeš, če ni človeškega faktorja. Na šoli imamo zelo dobrega ravnatelja in učence vedno vzgaja v tem duhu. Imamo močan turistični in poslovni krožek in kamorkoli gredo naši otroci, se učiteljice vedno pogovarjajo, da so bili edini, ki so pozdravljali. Zelo pomembno se mi zdi, da so ljudje še vedno ljudje.

Kako pa se obnese vaš rdeči avtobus?

Blaž Veber: Kupili smo ga v Amsterdamu, ker je imel panoramsko streho in GPS-vodenje v petih jezikih, kar je poleti zelo dobro sprejeto. Sicer pa je to klasičen ameriški avtobus. Vozi ves dan iz Kranjske Gore do Gozda Martuljka, Mojstrane, Peričnika in potem nazaj mimo Rateč, Planice, Zelencev, jezera Jasna do Kranjske Gore. Na podlagi te poletne ture smo naredili še pet izletov in tudi domačini ga uporabljajo, da se z njim vozijo v službo. S tem, ko se turisti z njim peljejo cel krog, vidijo dolino in se odločijo, kam bodo šli naslednji dan.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Liza - 4/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 4/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.